Spomini starega gojzarja - Goro Oljka

 

Zimski pohod .

Prav za prav je bila današnja nedelja namenjena počitku.

Pričakovala sva slabo vreme, a pogled  skozi okno, naju je vabil,  prepričal, da bi škoda bilo današnji dopoldan ostati doma.

Imela sva 2 cilja Stropnica nad Velenjem ali Gora Oljka. Da opraviva, kot vsako leto zimski pohod. No ja zimski že, Mrzel vetroven dan, a brez snega. Pot na Goro Oljko je zelo prijetna tudi v snegu. Če ga pa ni je pa tudi prijetno in zanimivo. 

Ker sva se pred včerajšnjim naužila gozdne tišine in narave, pa ker je ravno pustna nedelja, sva dejala greva malo med ljudi.

Pa sva se zapeljala

Bil je zelo svež in delno sončen da. Je pa tako strupeno pihalo, da sva bila kar vesela  ,da sva   se primerno oblekla, Kajti sedaj je ravno tak čas, da se lahko pošteno prehladiš... 

Pogled na bližnje vrhove je nama pojasnil, zakaj je bilo tako sveže kajti vrhovi so bili kot bi jih posul s sladkorjem.. 

Pripeljala sva se do parkirišča pod Goro Oljko, ampak je bilo vse polno, sva se zapeljala še do naslednjega odcepa, kjer sva parkirala, ter se nato napotila navzgor po makadamski cesti, potem pa, kot je že klasika na levo kjer  sva se mimo kapelice

po poti napotila naokoli in kar kmalu zagledala mogočno cerkev sv. Križa nad kočo na Gori Oljki. 

Ker je bilo sončno sva se usedla za eno mizo ki je bila še prazna. Ja notri je bilo vse polno. Pa tudi zunaj. Naročila sva si pijačo, ter se malo razgledala

 

po okolici. 


ter obujala spomine na številne obiske tega kraja. Sama , potem zraven pohodnikov bosih, , kateri izmed  pobudnikov za ta pohod ,  je bil eden izmed štirih tudi moj mož. Zraven  sem jaz šla 4 x, ker sem pač takrat delala v tujini, moj mož pa čez 20 x. Od začetka je bilo zelo prijetno, pravo planinsko vzdušje, res lepo , veliko pohodnikov se nas je zbralo, ki smo bosi šli od Hartlna v Pesju  do koče na Gori Oljki. No čez leta pa se je to vse nekako skomercializiralo, pa tudi pohodnikov ni bilo več toliko kot od začetka. Tako pa sva midva kot že prej in tudi takrat krenila po svojih poteh starih sledeh.. In ja  z vnuki . In poleti sva  rada zahajala sem gor, ker je bilo vedno toliko metuljev. Ja so bila leta ko sem imela fazo slikanja metuljev, pa kačjih pastirjev in takih drobnoživk. Lepi spomini

Bila sva ravno tak čas, ko  se je oglasil mogočni zvon. ,

ki je zazvenel, da je kar odmevalo.

Sprva sva sedela za veliko mizo, potem pa ,ko se je sprostila klubska mizica 

sva se usedla k njej. A je čez nekaj časa pričelo tudi tukaj pihati, pa sva se odpravila naokoli in mimo cerkve 

počasi nazaj po krožni poti navzdol.. Sicer sva nameravala obiskati še tudi Brezovec, a sva se potem premislila in obisk tega vrha odložila za naslednjič. Saj to goro obiščeva navadno 4 x na leto ,ali pa še večkrat.je ravno prav za kondicijo vzdrževati, pa tudi tako je lahko greš iz Velenja peš, ali pa iz Velikega vrha, pa še kar nekaj možnosti je za odločitev. Pač tako, kakor se počutiš, no nekateri se peljejo tudi do koče. Najbrž tisti ki ne morejo več hoditi. Je pa tudi ena rešitev.

Ja ti vrhovi okoli Šaleške doline, ki je kot , velika skleda z vrhovi, ki so kot  zavihki , pa toliko jih je. Tako da ti sploh ni  treba sesti v avto vse lahko dosežeš peš.. 

Uživava ko sva na kakem razglednem vrhu In greva v mislih čez , ter z roko po vrhovih , kot smučarji vozijo slalom na startu in vijugajo sem in tja. Potem pa vsa zadovoljna rečeva: Tega sva že odkljukala in tega tudi pa še kar nekaj jih je takih ki jih še nisva , a pridejo navadno, do spomladi na vrsto.. So kot uvertura v pohode malo višje. Potem pa navadno skleneva to modrovanje in rečeva. No dokler bova lahko bova šla še više, ko ne bova več zmogla, se bova zadovoljila samo s temi vrhovi okoli Šaleške doline, ko pa bo postalo tudi to pretežko, bova pač hodila samo po ravnini in Sončnem parku. Če pa bo še to prehudo , bova pač gledala slike obujala spomine in ja tudi to bo lepo. A upajva da , da še nekaj časa bova lahko v realnosti hodila po tej naši prečudovit deželici in naravi. Ja vedno moraš imeti rezervni načrt,

Ob poti sva zagledala prvi jetrnik, sicer še ves obledel, ampak ja pomlad koraka v deželo. Pogled s ceste navzdol na pokrajino  pod nama

Pri kapelici sem, kot vedno pozvonila za zdravje in mir in vse kar spada zraven.. Posnetek se ne da naložiti.

P.P.