Bohor-Veliki Koprivnik,

 11.5 2024-BOHOR 
2.cilj -Veliki Koprivnik-Veliki Koprivnik

Kolaž zadovoljstva inn veselja 

Kot že rečeno v prejšnjem zapisu  sva pohitela preko ceste in se pričela vzpenjati navkreber. Kar hitro je nama šlo, a kar kmalu se je ravnina, čudežno pričela postavljati pokonci. A ker sva velika optimista pač vzameva to za dejstvo, da ni nič več tako, kot je pred desetletjem , ali več bilo. A naju to prav nič ne moti, pač malo upočasniš korak pa si ogledaš oklico, ja neverjetno kaj vse lahko vidiš in opaziš, ja je že tako gledat in videti je treba. Pa sva mimogrede šrišla na ta vrh Koprivnika, ki ga imam bolj v slabem spominu, kajti vedno so me po krožni  poti proti vzhodu  opekle kropive ,letos pa me je, kot za slovo Kopribvnik obdaril s čudovitomodrino spominčic.

ob tako lepih motivih in ptičjem petju takoj pozabiš na ves napor, pa tudi bolečine od osteoporoze, hm mi je nekdo dejal da osteopooza ne boli... Hm nisem privoščljiva, a samo enkrat naj bi čutil   počutje ob spremembi vremena... No saj ni tako hudo,se da zdržat , boli tudi  če si doma, kjer se človek smili samemu sebi. Tu pa se zamotiš, vzameš tableto si nadeneš  oporo za hrbtenico, malo pojamraš,pogledš po stvarstvu Matere Narave in kar čutiš, kako se ti vrača energija, počakaš da je najhujše mimo, potem pa kot raketa pohitim za njim  

Pa sva prispela na prvo malo jasico nato pa kmalu na vrh. Kjer sem se vpisala v aplikacijo Planinc, ter se nato podala  do razmajane klopce, ki se nama je veliko bolj prilegla, kot pa ona masivna na Velkemu Javorniku... 

Poslikala sva se in se malo okrepčala, prav za prav je bila že malica... Saj se ve , da prazen žakelj ne stoji pokonci. Hi hi..

Tudi tukaj gor je bilo nekaj spominčic pa rosike, pa še

gorske rumenke., kakor pravi Google, ki vse ve ha ha, potem bo že držalo..

Nazdravila sva, in se v mislihspomnila vseh obiskov, ki sva jih tu gor preživela, nato pa sva krenila po krožnipoti navzdol na najini naslednji cilj Petrova Skala..

Tukaj dol je za spremebo vse v zelenju cvetju čemaža, ko sem njemu to dejala, je dejal;Počakaj malo da prideva na ravnino bo imela kar dosti zelenja od kopriv.

A še prej se

je bilo treba tu  in tam ustaviti ujeti trenutek in občudovati ujeto svetlobo prosojnosti v bukovih listih oziroma veji, ki je tik nad potjo zastirala pogled ..

toliko cvetja in ptičjega petja naokoli naju je bila dodana vrednost veselja, da se  lahko še vedno potepava po teh čudovitih krajih...

TSpet sva prišla med čemaž , nato pa se je na levi starni namesto, pričakovanih kopriv raztezalo morje spominčic, joj kako  lep pogledOd kopriv pa nikjer ne duha ne sluha. JUhu sem dejala njemu in se vsa vesela napotila skozi tunel zelenja, ki je naju kmalu pripeljal na makadamsko cestoCesta je obnovljena, no saj lani nisva šla h koči, ker sva bila kljub balerini premočena do kože, kajti dež z vetrom vetrom, ni najboljši kombinacija, sva se preoblekla in se po vrnitvi z Velikega Javornika odpravila nazaj domov... 

Tokrat pa sva sklenila da obiščeva vse kotičke, tukaj gor ... Napotila sva se naprej po cesti, ko sta prijahala čez travnik  dva jahača,

Prav prijeten prijazen par...

s katerimi smo pokramljali Povprašala sem ju, ali sta del Bohorske Konjenice, sta se zasmejala in dejala, da to rano ne... Da pač jahata za zabavonaokoli. Sem dejala da sem prebrala nižje tablo, kjer piše Bohorska konjenica.  Je hitro dejal a na Fledermausu, hm , ne vem kako se tam imenuje , a  sem pomislila, a tako se imenuje tam. Netopir bi bilo po nemško..Še nekaj akrobacije nato sta ona dva odjahala na kočo, midva pa h Skali  z zanimivim sveto pisemskim imenom..

 Saj se ve, če se ne motim da je bog rekel sv. Petru na to skalo bom sezidal svojo cerkev...No tak nekako, ja kdo pa ve natančno, ko je pa že vse  tako daleč nazaj  ha ha 

No pogledala sem še na travnik, če slučajno je že kje kak cvet od kranjske lilije, ni ga bilo. No sva bila le prezgodnja..., nič ne de bodo pa kje drugje... ..

p.p.

P.P