Gruberjev vrh- 885m-Praznovanje prvega maja 2024.

Kjer je zanimivo in lepo se je vedno lepo vrniti, čeprav je naporno.

 Tako , pa sem spet tukaj😍 točno pred petimi meseci sem objavila zadnji blog.. Prav vesela sem da se je povrnila volja veselje spet do pisanja ..

Toliko stvari se je dogajalo medtem ,da enostavno  ni bilo časa nekaj pa tudi ne volje, da bi sploh pisala kaj...

Najprej je temu še dodatno prispevalo počutje ter poškodba kolena, ki pa se je sedaj delno sanirala.. no in kot radi rečejo: Da kadar ima hudič mlade, nima samo enega,ampak cel bataljon ... sva oba januarja prebolela še kar hudo virozo, ki pa  je nama pobrala zelo zelo veliko kondicije in energije ...Ja je že tako če ti EMŠO naštepa nekaj čez 80 let, oziroma blizu njih se je treba prav vzeti v roke, da to vse spet pridobiš nazaj. A ker veva, če se bova zapustila in nehala se gibati, da se bova prepustila samo sedenju na kavču in negativnim novicam s teve ekrana ,ter pranju možganov  je to začetek konca  , in s  tem še samo čakanje na teto Matildo . Ob gledanju najinih fotografij od preteklih pohodov je nama še dodatno dalo upanje in veselje da se vse da le hoteti je treba .. Ja včasih je blo oteno treba stisniti zobe in iti naprej-

Torej, da ne bom predolga bom pričela kar  s svežimi pohodi.

Poslovilni pohod na Grubarjev vrh 885 m

Zjutraj sva se prebudila ob zvokih 
Velenjske rudarske godbe na pihala ,ki je igrala budnico
a žal posnetka ne morem, se ne da  naložiti, zato dodajam sliko 

Sonce je že ožarilo obzorje na vzhodu, ko sva se odpravila po

čisto izpraznjeni cesto, ki je delovala nekako srhljivo in nenavadno

A kar kmalu sva prišla v dremavo  Mislinjsko dolino, ki vedno bolj spominja na Savinjsko s številnimi hmeljišči..

. 
V Bukovski vasi paso nana polepšali vožnjo, godbeniki so igrali budnico, polepšali so nama praznično jutro, imela asfaltis kot da igrajo samo za naju, no roko na srce vsaj tudi ni bilo nikogar drugi ga tam a midva sva se hitro odpeljala napredo Šentjanža.

V Šentjanžu sva zavila levo mimo Yagababe in skozi Šentjanž po cesti , katero sva prehodila konec lanskega aprila vse do smučišča Bukovnik.. a ker nama takrat pravzaprav nobeden ni vedel povedati točne poti , sva se vrnila peš nazaj do Šentjanža, ter čez dva dni spet poskusila in takrat uspela, sicer po brezpotjh, ter kolesarski stezi, namesto res  slabo označenih poteh..

Na ovinku sva se ustavila, ter prisluhnila  1 majski budnici godbe,  ki se je slišala iz doline uživala ob sicer ne preveč dobremu razgledu na Dravsko dolino in Košenjak ,ter pomahala vsem na okoli ter jim v mislih zaželela srečen 1 maj.  Posebno tistimki jim ni več dano da bi lahko obiskovali vrhove in naravo. Ja včasih tudi dobre želje štejejo..

                                                    
            Pogled na cerkev  sv. Petrana Kronski gori     

tukaj sva uživala v čudovitem pogledu na krasno urejeno njivo

Ter se malo više spustila navzdol proti smučišču buevnik, lani sva prvič šla  kar naravnost do zadnjih kmetij, kjer so naju napotili nazaj in nato nadaljevala pot do smučišča,kjer je nam en delavec dejal da tukaj n prava pot navzgor, sva pa potem odšla nazaj do  Šetjanža in kot rečeno čez dva dni ponovila podvig, ki je nama uspel.

Tukaj sva parkirala , tako kot že lani ob drugem poskusu ter se potem napotila po globači navzgor , , kjer sva celo ugledala planinski znak

Lepa hladno osvežujoče jutro je naju kmalu pripeljalo do prostora, kjer sva lani namestopo koprivah in seveda neoznačeni poti, raje krenila kar naravnost navzgor,po kolesarski, dobro vidi  stezi  ker sva pač sklepala da je  pač tu pot, ne pa po visokih koprivaj in  neprehojeni poti . Letos pa je bilo skoraj en mesec prej pa je pot bilakar prehodna...

A kljub temu sva se z ponosom ozla navzgor in ob spominu, da sva kljub letom še zmogla tako strmino.

Kar kmalu sva prišla do kmetije Škrinjar, kjer je namalani prijazen gospodar ob povratku nazaj razložil kje točno gre pot na Gruberjev vrh. In prav zaradi tega sva letos še enkrat  poskusila osvojiti ta vrh , k sva ga dodobra raziskala ..: ja prava pustolovščina je lani bila.

prekrasn pogled na cerkev sv. Križa nad Dravogradom, ki se mi je zdel na dosegu roke. Nisa še bila tam, a je tako lepo da če bo le zdravje m a bova obiskala 

Konjička , sta mi kot lani tudi letos poziralla

Ja veliko hlodov je bilo ob cesti, ja lanska ujma je prizadela tudi te kraje ... Hudo je moralo biti. Ubogi pauri...

Cesta se je kar konkretno postavila pokonci, tako da sva tudi malo počivala, izbrala sva korenino mogočnega drevesa, ki je že del zgodovine  zelo je bilo zanimivo hoditi po njej. Sam prah , ki se je nabral kot proge , sva dejala oba to bo zanimivo, če bo dež...

Veliko takih prizorov ob poti je bilo

Pa še kar navkreber, a sva se že bližala  mestu, kjer sva se lani  , ko sva prišla po kolesarski stezi do ceste in nato krenila na levo, kjer je nama gospa pri eni kmetiji povedala da morava iti nazaj in nato gledati, da se bova držala bolj navzgor, ker drugače bova po cesti prišla spet navzdol. Torej sva nekaj časa šla po cesti nazgor, ko pa se je cesta pričela spuščati sva se napotila kar navzgor čez podrastje robid malin in praproti.

Ko sva prispela do sem, sva videla kažipot Selovec... O napisu za Gruberjev vrh seveda ni bilo  ne duha ne sluha,a sva takrat nadaljevala po cesti na desno , kamor sva krenila tud letos, a je bilo kar veliko podrtega drevja bukev in smreke, ...

A sva se kae prebila skozi , prvo čez smreke 

Nato pa še čez bukve, a tam je šlo veliko laže, no za njega itak, ha ha ima bolj dolge noge  jaz pa sem se morala kar potruditi, da mi je uspelo...

nato pa sva kar hitro prišla do ovinka kjer je planinska oznaka , a sva lani krenila na levo, mislič, da gre ta pot naprej na Selovec in ne na Gruberjev vrh... No    letos sva se držala oznak in neverjetno, tu so bili znaki kar pogosti, tako da sva kar hitro napredovala po ozki listnati stezici,  no tudi tu je bila ena, ali dve  oviri, a sva se šalila, da kaj pa je to za naju...                      

torej sva krenila po ozki stezici, lani sva  pa na levo po gozdni cesti, ki pa jeo je tudi zmanjkalo , tako da sva krenila spet po kolesarski cesti in brezpotju do vrha, ki se je že svetlikal med krošnjami dreves. 

tu nisva plezala čez drevje, ampak sva ga raje v strmini obšla..

Je pa ta predel kljub vsemu, strmini  in izogibanju odrtemu drvju, čaroben. Vsakih nekaj metrov sva se ustavila pogledala med krošnje, z nežno batvo, kot bi držala v rokah slikanico in obračala liste

Toliko nians  zelene, da se ti kar zvrti v glavi

Pogled skozi krošnje na Koroško predvidevam, da je tam Šteharski vrh, katerega sva obiskala dvakrat...LEPI SPOMNI::

Krasni motivi ob poti. soše polepšali že tako lepo jutro..

Ko sva prišla do razpotja je na tleh lezal tale kažipot. Pobrala sem ga in ga naslonila na drvo. No tu sva prvič videla napis Gruberjev vrh

Midva pa sva se kar vzpenjala, ter spet prišla do ceste, no nisva vedela, ali na levo, ali na desno ali naravnost navzgor...

 Sledila sva zdravi kmečki pameti inse napotila navzgor, kjer sva se seveda morala oddahniti...

Potem pa sva se napotila po vrrhu, kjer se na levo rahlo odpira pogled na Kotlje, Sele in Uršlj goro

A sva kar pohitela kajti čim prej sva hotela pričeti  z najinim praznovanjem

Na vrhu  sva prvo zaslišala glasno govorjenje, repričana da je tukaj že skupina ljudi, a je bil samo en radioamater, ki se je pogovarjal v angleščinibog ve s kom in bog ve od kod. No poiskala sva prostor se razkomotila preoblekla.. Potem pa se posvetila praznovanju prvega maja. Prav za prav sva še do nedavnega načrtovala da greva, kot že toliko let doslej na praznovanje in na prvomajski golaž na Graško goro, Navadno sva šla iz Velenja peš. Gor in dol je dvajset kilometrov. No to ne bi bila že ne ve kaka ovira, ampak asfalt, odkar kolena nekaj štrajkajo, je prav boleča izkušnja hoja po asfaltu. Na graško goro pa je večji del itak, samo asfalt. Da bi se pa peljala gor , nama ni dišalao, pa v tisto gnečo jm sva dejala midva sva najbolša družba in ja res sva se imela lepo.

Ponosno sva se postavila ob napis-

prvo sva se slikala , dokler je še sijalo sonce

tudi pozvonila sem, za zdravje , stara navada 

Z radioamaterjem smo spregovorili nekaj  besed in  je že odhitel, je dejal da bo dež ....

malo razgledovanja

Nasmej se , dokler še sije sonce ha ha

HOTEL ALA CARD- IZ NAHRBTNIKA- - ALI MIZICA POGRNI SE

no pa pričniva, pa sva 

Tudi zaplesala sva.

..Ko sva bila gor že  eno uro, se je pričelo oblačiti, pohitela sva nazaj, a samo do razpotja, kjer je kažipot Selovec Grubarjev vrh in nato krenila na desno 

in po kolesarski cesti navzdol, (no ta pot nama je znana od lani in en dva tri sva bila na ovinku in spet malo akrobacije, mimogrede sem nabrala še smrekovih vršičkov za čaj in liker ) Nato pa navzdol po prašni cesti do Skrinjarja., kjer

Sicer ni bilo nikogar videti, a sta naju  pozdravila dva slavljenca, no rožica je bila že lani gor, Abraham pa se je pridružil še sedaj Čestitke obema Midva pa sva pohitela naprej med špalirjem skladovnic drv  in sepočasi spuščala med grmovjem do najinega izhodišča.

Ja kar vesela sva bila da sva že blizu , Obenem pa sva bila hvaležna da je nama uspel ta podvig, no za naju je vsekakor bil, če prištejem še lansko iskanje in raziskovanje pobočja Selovca. Res bi lahko bilo bolje označeno.. No domačini že vedo, kakoin kje, a če prideš od drugod , bi bilo pametno, da je vsaj na razpotjih kak znak...A kljub temu sva res  bila in sva še vesela. da sva tako lepo proslavila praznik dela... No midva sva se morala potruditi, a je zato bil občutek veliko slajši. Ja nič ni samoumevno.

. Ko sva se pripeljala v Šentjanž sva se ustavila pri Yagibabi..če se že drugače ne bi se splača zaradi imena ha ha ha

P.P