Bohor-Veliki Javornik.. spomini starega gojzarja..

 11.5..20

24-Bohor -1.Cilj ☝️ Veliki Javornik 1021m

Kot vsako leto, že osemkrat  zaporedoma doslej, sva se tudi letos odpravila na Bohor.. tri krat iz Lesičnega . Enkrat od žage. In štirikrat sva se pripeljala do križa.. čeprav sem si tudi letos želela da bi šla mimo Šentvida v kraj Lesično in od tam gor enostavno mi je tista pot zelo všeč, tako krasna drevesa, ter jase , a žal eno je teorija drugo praksa .

Lepota pobočij Velikega Javornika 

Res sva  uživala, tako da se nisva mogla upreti skušnjavi in sva se ovekovečila sredi dišečih opojnih cvetov

Malo više pa  sva srečala dve brhki mladenki iz Brestanice, lepo je če vidiš neznani ,znani obraz, kajti z njima smo se lansko leto srečala skoraj na istem mestu oziroma so one dve naju prehitele , nato pasta naju na vrhu še slikali.. sedaj pa smo se smejali na ta na račun kajti lani je naju oziroma nas vse dež tako pral...

Ob poti stoji štor obkrožen in zelenjem, na njega sem postavila moj nahrbtnik z Ata Smrkom, in se ob tem spomnila naše psičke ki je naju vedno spremljala, vedno je skočila na ta. štor in naju čakala kdaj odrinemo..

Malo kamnite ceste

 Malo lepe makadamske ceste 

Letos je za razliko od lani bilo sveže lepo sončno jutro...

Zelo mi je všeč tale dolina, tako čarobno pravljično deluje, nekaj k temu prispeva tudi zelo lepa gladka cesta..

Bliževa se Planini 

Čudovita jutranja svetloba je   čarobno, osvetlila panoramo pod nama

Sva dejala ,da bo najbrž letos zadnji poslovilni pohod ,zato sva kar nekaj kotičkov obredla ,kjer je nama zelo všeč.. začela sva z Velikim Javornikom, kjer je naju lani tako pralo, sva pa zato letos tem bolj uživala, še posebno ob srečanju pohodnic iz Brestanice ,ki smo se srečali skoraj na istem mestu kot lani...

Letos vas je res vzela čas to da sva uživala na vrhu Javornika..

Šla sva do razgledne točke, kjer še nikoli nisva bila niti nisva vedela da je tam klopca..

Sva se pa šalila na ta račun in se režala, posebno je zanimivo ko on prične pripovedovati  šale..

Občudovala sva pokrajino pod sabo čisto  na desni strani, se je videla lisca z belo kupolo na vrhu..

Sicer bolj slabo ker vidljivost ni bila preveč dobra vseeno dovolj, da sva obujala spomine na več , kot četrt stoletja, ko sva z otrokoma šla iz Kumrovca do Zidanega mosta..

Neprecenljivi spomini,

Cvetje z Bohorja 

Toplo oziroma vroče ravno ni bilo zmrznila pa tudi nisva..

bolj se je jutro spreminjalo v dan, bolj so pričeli okoli naju frfotati metulji.. ujela sem samo enega lastovičarja, kadar je lepo vreme je tu gor polno metuljev..kot Apolon, dnevni pavlinček, cekinčki, modrini, navadni koprivar, skratka ni da ni.. letos pa je bilo še prehladno pa tudi zgodnja sva bila..

Nekaj časa sva se predajala čaru tega vrha..
Lepo je tu gor trenutno ni bilo nobenega ko sva odhajala..

Pogled malo globje v gozd je naju napolnil z dobro voljo in energijo ob taki lepoti moraš enostavno biti vesel

opazila sva tudi novo prežo ,se slikala  za spomin..

dirigirala vetru,kot vedno kadar sem tu gor, no razen lani, ko je lilo , kot iz škafa.. ki je tu in tam zapihal.. 

To čudovito klopco na razgledni točki, bom shranila v album kjer imam shranjene najine klopce to so klopi kjer se počutiva dobro in uživava.. ob pogledu na njih kasneje si vedno osveživa spomin, na te trenutke ki sva jih preživela v naravi...

Odhitela sva nazaj, mednežno zelenečimi krošnjami, kar veliko mladine naju je sreče srečevalo,

Midva pa sva ob prijetni hladni senci

Ter med špalirjen cvetočega čemaža hitela navzdol izhodišča, ter nato krenila navzgor proti najinemu drugemu cilju Velikemu Koprivniku.. a ob tem  v naslednjem zapisu.

P.P.