Čemšeniška planina -Spomini starega gojzarja:

 

Konec aprila sva zaključila, še z dolgo načrtovanim pohodom na Čemšeniško planino, kamor navadno greva že januarja meseca, a letos zaradi bolezni to ni bilo mogoče, zaradi potem pa sva to kar odlašala predvsem zato da sva si nabrala kondicijo in energijo za pohode v naravo

Prav za prav je na Čemšeniški planini vedno lepo, navadno greva gor enkrat pozimi spomladi in jeseni ,no letos je zimski pohod odpadel, sva pa za to kljub temu na vrhu bila deležna snežne beline..

Tokrat za spremembo pričnem od zadaj naprej. Kajti ko sem naložila slike so se še sama ne vem zakaj namestile po obratnem vrstnem redu.... .Ko sva se vrnila v Savinjsko dolino je naju očaral pogled na cerkev v Ločici .. zjutraj te cerkve skoraj nisem opazila ker je bila slaba vidljivost..

Zelo mi je všeč tale predor svetloba na koncu tunela... No to se še vedno spomnim na povsem nekaj drugega saj se ve pravijo odideš tja za mavrico je tako kot bi ogledal luč na koncu predora... hm počakajmo in bomo videli...

Pa sva zapustila Šentgotard, kraj kjer je tudi zelo lepo..

Čudovite lipe ob poti

Ter pogled na zasnežene gore

Imela sva srečo z vremenom ob  povratku naju je skozi  spremljalo sonce... Zjutraj je pa itak to senčna stran in sonce vidiš še le na prevalu

Ki je še dodatno polepšalo pomladno zelenje...

Bilo je zelo toplo , da naj jo je oba obarvalo sonce

Pot je zelo lepo speljana

Ob poti pa toliko čudovitih motivov, jaz jim pravim da so gozdni škratje , ob  poti na Čemšeniško planino jih je še posebno veliko

Čudovito speljana pot , katero je na obeh straneh obkrožalo zelenje čemaža

Rada prečim to pobočje s katere je prekrasan pogled na Čemšenik..

Ko sva se vrnila s Črnega vrha, je bilo pred kočo na Čemšeniški planini polno obiskovalcev..

On je opazoval igro dveh  psov.. lepo jih je bilo opazovati

Velikokrat sva že bila na Čemšeniški planini, a še nikoli nisva bila v tem času, ko je pobočje ozelenelo od čemaža

Prekrasno oblečana drevesa v žametni mah

Pohodniki iz Ljubljane s katerimi smo se res  zabavali, oni so pohiteli naprej , kajti pred njimi je bila še dolga pot, midva sva počasi krenila za njimi , kajti z leti vedno bolj upoštevava to ,da je pot tudi cilj...

Razgledna točka nad kočo

Tudi jaz sem šla navzdol , a samo do drevesa da pogledam v dolino

Res je bil prekrasen razgled..

Uživala sva na klopci, ter obujala spomine na pretekle obiske te prijetne  planine

Njegovih pet minut uživanja

Sanjska pot

Tu in tam je nežno zelenje še prekrival sneg

Na senčni strani pa je bilo pobočje še vse v zimski idili

Tako bujno tako dišeče kako lepo bo to šele ko bo če imaš zacvetel

Na panju na Črnem vrhu, kjer se vedno ustaviva, sva obujala spomine na najino psičko Mery, katera je naju vedno spremljala vseh poteh, zadnja leta ne več zaradi obrabljenih obrabljenih 

Vretenc hrbtenice... Njej v spomin vedno nosim na nahrbtniku  Ata Smrka ,ki ga je dobila  tik pred njenim nenadnim  odhodom tja za mavrico, o naju še vedno spremlja v spominu

Pa sva spet tukaj na vrhu..

Ponosno sva se postavila oba, in se fotografirala spomin ko bova že bolj v letih , ha ha ..in ne bova več mogla hoditi po hribih in planjavah, bova pa vsaj obujala spomine in jih osveževala ob pogledu na dneve lahko uživala v naravi...

Možic na Črnem vrhu

Toliko snega je bilo da sem ga celo kepala..

Preža

Zelo zanimive proge snega, kjer so drevesa je sneg še vedno na tleh, ostalo pa se je že vse stopilo

Res je bilo zelo veliko obiskovalcev predvsem mladine, družine z majhnimi otroki, ter veliko mladih s kužki.. starejših je bilo pa zelo malo, na  prsteene  roke bi jih lahko preštela , seveda če bi se midva še tudi lahko uvrstilo med nje hahaha...

Kar nisem se mogla nagledati, teh čudovitih kontrastov pomladi...

Spet ena skupina mladih ki so hiteli mimo naju kot blisk...

Kar toplo. mi postane pri srcu, ko vidim tako lepo zložene drva, ter se spomnim ob tem na čudovit občutek, ko gorijo drva v peči prasketanja in prijetne toplote ki je centralna kurjava ne more nadomestiti.. ja čudoviti spomini na pretekla leta oziroma daljne dni..

Bilo pa je kar precej blatno ampak je že tako mi je nekoč prijatelj dejal če nisi blaten, ko prideš domov to sploh ni pohod...ha ha ha...

Pri koči sva pomalicalase  okrepčala, kajti prazen žakelj ne stoji pokonci...

Tudi tukaj se vedno slikava,  no tokrat je naju ujel v objektiv mlad pohodnik ki je šel ravno mimo...

Še pogled v dolino in hribe v ozadju

Tu se vedno odpočijeva prekrasan pogled na Zasavski sveto Goro, kamor se tudi vedno rada vračava, razgled tokrat ni bil preveč   lep..

Podrastje pod bukvami

Lepo obeležje ob poti navzgor

Sedaj pa še samo navzgor

Tu in tam sva seveda počivala,

Izkoristil je krasen štor ob poti

Nato pa sva po makadamski cesti krenila navzgor

Visoko na drevesu tale mala kapelca,no saj sploh ne vem kako naj imenujem, križ ni , kapelica pa bi morala stati na tleh ampak je zanimiva..

Ter hotel na Prvinah, kjer sva malo niže tudi parkirala, ko sva zjutraj prišla sem sta bila parkirana samo dva avtomobila ko pa sva se  vrnila,  je bilo vse polno... No midva sva pač bolj zgodnje jutranje ptice... Sicer nisva bila tako zelo zgodnja kajti za Čemšeniško planino sva se odločila tik pred zdajci...

Sva pa zelo vesela predvsem pa hvaležna da je nama uspela ta pot, predvsem pa sva vesela in zadovoljna da se nama počasi kondicija vrača....

Ko sva gledala cerkev Šentgotardu, sva ne dela na sva že čisto blizu izhodišča 

..

Prekrasen križ  ob poti

Spet čez čudoviti predor, kjer je prehod iz Zasavske v Savinjsko dolino...

Čudoviti kontrastni pogled v vseh niansah zelene barve posesala vase lepota savinjske doline srečna in vesela sva se vrnila pozno popoldne domov...

P.P.