SPOMINI STAREGA GOJZARJA -GRUBERJEV VRH -850m -Drugi poizkus

  Uspelo nama je -

Danes  sva drugič poskusila in nadaljevala, tam kjer sva zadnjič končala .Na ovinku malo nad smučiščem Bukovnik..

.Po poteh in brezpotjih  sva le prispela na vrh. Gruberjevega vrha 850-

 

Tudi tokrat sva štartala iz Šentjanža . Na ovinku sva sicer gledala kje je kakšno stezica a potem sva nadaljevala pot z avtom in se zapeljala,  kot je nama bilo svetovano do turistične kmetije in še malo naprej, tam pa so nama povedali da tu  ne pelje tu gor nobena pot do vrha, , ampak morava nazaj do smučišča Bukovnik

Pa da pričnem s početka.. mimo lepe cerkve v Šenjanžu

ter lipe z  na razpotju , sva se zapeljala navzgor in spet nazaj

mimo turistične kmetije Jedlovnik

Morala sva nazaj  in potem navzdol, do najinega izhodišča

Tu je že bil parkiran avto postavila sva našega poleg in nadaljevala pot po že osušeni gozdni cesti

Na tem  debelem drevesu je bil edini planinski znak pa še tako obledel da sva ga komaj prepoznala. Pa še tega bi zgrešila če ne bi šla po robu kajti cesta je bila tu še kar blatna.

nadaljevala sva pot ,  ki se je kmalu poravnala vsa vesela sva dejala, kako lepo je hoditi med to svileno zeleno travo  navzgor,. Ki pa se je kmalu pričela redčiti in namesto nje so na poti bile še samo visoke trave in pekoče koprive. Pot je zgledala zapuščena zato sva dvomila če sploh greva prav...

Če bi bil tu se kak znak ali označba kajti šla sva prav, koliko napora bi si privarčevala to ve samo tisti ki je kdaj hodil  pota naravnost navzgor po strmini navzgor...

Ampak kot vsaka stvar ima tudi to dobro plat okrepila sva se že kondicijo, mišice ter poskrbela za zdravje...

.

Par metrov nazaj pa sva videla pot strmo navzgor s sledovi koles najbrž od motokrosistov ali kolesarjev.. odločila sva se da greva po tej poti navzgor

Pot je potekala v ravni črti navzgor tu in in tam sva sicer šla malo cikcak večji del sva zvesto sledila poti.. tu in tam sva tudi počivala, veliko manj kot pred dvema dnevoma ko sva šla na Blegoš.

Parkrat sva prečila tudi gozdno cesto, od koder sva med krošnjami dreves videla Dravograd Otiški vrh

Nato sva nekaj časa šla po njej,ter prišla do kmetije spet vprašala za pot,  tu so nama kar prav svetovali, le da sva krenila prej v strmino, drugače bi morala iti kar daleč naokoli , je sama gospodinja to dejala. A sva imela od tukaj prekrasen razgled na dolino

Tako da so včasih taka brezpotja tudi zelo koristna po drugi strani..

Nato so se nekaj časa vrnila po cesti  nazaj in spet po brezpotju

Krenila navzgor

Prispela na kolesarsko stezo

Nadaljevala pot po njej prečila pobočje  spet prišla na  strmo gozdno cesto ,ki pa jo je čez nekaj časa zmanjkalo

Ceste je konec ja kaj pa sedaj janič nekaj metrov nazaj potem pa spet po brezpotju oziroma upam da bova prišla na kolesarsko stezo,

a prvo sva morala iti še čez jaso s praprotjo in malinami

Ko pa  sva videla znak Selovec  je nama šele potem prišlo na misel, da je to  vse Selovec ki jo v sklopu Gruberjevega vrha ali obratno

Spet sva na gozdni cesti

Včasih je treba kar nekaj moči da se opreš na roke in stopiš iz strmine na cesto

Ampak to je nama manj  in bolj  uspevalo, dejala sva še, da tako nizek hrib pa naj bo še tako strm, nama ne bo dal vetra ,  toliko da bi naju odneslo nazaj v dolino prej da ne prispeva na vrh..

Spet še nekaj strmine

Vmes  počitek

Kje se pred nama svetlila na obzorju jasnina skozi krošnje dreves

Skoraj nisva mogla verjeti da sva že na vrhu, ne na vrhu, ampak na

Položni poti.

Kmalu sva prispela do kapelice

Kjer sva si čestitala

Se slikala

Ni visok, a kot že pregovor pravi strup je v majhnih flaškah in majhnih vrhovih...

Tudi  pozvonila sem za zdravje, še naprej za moč v nogah predvsem pa za optimizem ,ter za vse prijatelje ki ne morejo več hoditi po tako strmih bregovih kot je še nama z zaenkrat dano kljub letom...

Nato pa sta se odpravila nazaj, jaz sem že na vrhu dejala ,da ne grem več po  kolesarski stezi navzdol, sem moj dejala da se bojim da mi bo blokada v koleno popustila ki jo imam že deveto leto če bom izzivala po takih strminah, a sva vseeno šla po kolesarski stezi navzdol do table Selovec 

Včasih moraš gledati, da varno prideš čez rob navzdol

Midva sva krenila na levo tam kjer je bila kolesarska steza, je bilo res kar adrenalinsko do pred temi pogumnejši

čudovita drevesa ob poti

Tako sedaj pa greva po strmi cesti navzdol mu sicer ni preveč navdušen pravi da bova zašla a ne kako je meni šesti čut pravil da mora biti to prava pot kajti nekdo je omenil da pot vodi po obronku navzdol... Jaz sem pohitela naprej ampak počasi za mano

, nato pa sva namesto po brezpotju krenila na levo po strmi gozdni cesti navzdol bila je prava odločitev kajti čez nekaj časa sva prišla do kmetije

Kjer se čez nekaj časa prišla na  pašnik od koder sva imela prekrasen razgled na Dravograd 

Dve kravi sta ležali na soncu in uživali v čudovitem majskem dnevu.. 1 je vstala in začudeno naju je  opazovala, ko sva prišla bi jih že

Pogled navzdol mislim da na Otiški vrh

Pa seveda na sveti Križ malo   malo bolj od blizu..

 nato pa sva videla kažipot Skrinjar- ter hišo, pred katero je bil gospodar. Od daleč sem ga vprašala če gre ta pot oz cesta bile sta dve, ena spodaj k hiši in ena nad njo. Pa je samo pomahal naj prideva bliže in nama dejal , da je tu pri Skrinjarju. Torej so nama          zadnjič pokazali z roko  samo v  nedoločeno smer da je tam kjer je Temnikar Kmetija Skrinjar in midva sva bila prepričana da je tako...Tam kjer sva midva pustila avto pa je pri Temnikarju. Je dejal da pohodnška pot na vrh gre skozi njihovo dvorišče , pa da sva midva bila oddaljena prej od hiše samo kakih sto metrov. Je dejal da bi morali poti osvežiti oznake obnoviti, a jih nobeden ne. Pač ni interesov.. po spletu pa je toliko opevan ta Grubarjev vrh Poti zaraščene-Za domačine , ki vedo je že dobro ,za ostale od drugod  pa ni. Kaj ti  "nucajo" stezice in ceste, če jih kar naenkrat zmanjka. Ali pa jih je več na vsako stran saj ne moreš vseh oblaziti.. pa ne kritiziram ampak povem samo dejstvo taka je moja izkušnja  Če koga vprašaš vsak pove drugače,  ka 

Kakor koli zelo prijazen gospodar  Slikala sem tudi dva konjiča po  kratkem klepetu sva  se odpravila naprej skozi že prej omenjene koprive, ki so naju dodatno ožgale po bosih nogah..

 no ta slika je že naprej kajti med koprivami nisem slikala..No ja, pa ne bo revme ha ha. Kljub naporu je bil ta pohod zelo koristen. Prvič zato, da nisva vrgla puške v koruzo, da sva vztrajala, drugič zato, da sva ta Selovec prekrižarila po dolgem in počez... Potem tretjič pa za samozavest, da še zmoreva,  pa nama je največ vredno. Pa tako je ,vse vredne stvari si je treba prislužiti. 

 Tako pa sva dodala ta vrh h Koroškim vrhovom, kot so Košenjak, Pogorevc, Brinjeva gora Volinjak,Pristov vrh, Jankovec ,Andrejev vrh, Cerkev sv. Lenarta na Platu ... Ja seveda Uršlja gora in Peca itak.. pa še sem najbrž kakšnega pozabila. A lepo je če greš in vidiš vrhove osvežiš spomine. Ter da si v naravi in kar čutiš kako te narava napolni z energijo in ja lepo je dokler še lahko, ko pa ne bomo mogli več , bomo pa spomine obujali. Ter se greli ob njih.. Je pa tudi to neka tolažba....

p.p.