...Ali pa tudi ne,ko trdim,da je narava najboljši način, za ohranjanje zdravja, ravnovesja samim s seboj...ker pač ni vse črno belo...
Priznam, da zadnje čase morda na mene le vpliva sedanje stanje pri nas. Seveda se te nehote nekaj prime.
Ko pa iz vseh strani letijo nasveti za in proti, pa zapisi polni gneva, pa ko gledaš na tv proteste in proti dejavnosti ,saj ne da bi jih ne vem kako gledala, kajti ali brala, a nekaj se te prime in ostane v spominu...
Jaz, midva se kar se le da, izogibava negativcem , čeprav oni sami za sebe smatrajo, da so pozitivno naravnani. A jaz sem še vedno mnenja da je treba upoštevati pravila, ter pustiti ljudem svobodno odločanje .Cepi se , če se sam odločiš, ali pa ne, ampak, tega ne razumem, zakaj je potrebno se medsebojno obtoževati, zmerjati in celo fizično obračunavati..
Ta pravila za in proti ,ki jih midva ne občutiva preveč v fizičnem smislu Še vedno lahko hodimo naokoli ,a vseeno ta gonja necepljeni proti cepljenim ter obratno, kot bi šlo za zadnjo možnost preživetja.. ..Sem greš lahko tja, ne smeš in tako dalje..
. Res je da midva nisva tem sedanji situaciji tako izpostavljena, je razlika , če si upokojenec , ali pa aktivni član delavskega razreda, a vseeno. Saj se ne obtožujejo samo delovni ljudje, ampak tudi upokojenci...
Sovraštvo pa se razrašča povsod, prijatelji so sprti , sosedje znanci na spletu ja kam smo prišli....
A so se vedno izjeme pozitivno misleči.
Opažam da vedno več ljudi hodi v naravo, nekaj je k temu pripomogla tudi sedanja situacija, ker zaradi prepovedi druženja pač veliko ljudi se odloči za sprehode, izlete pohode v naravo, kot pa bi se morda drugače...Pa da laže zadihajo brez mask, iz polnih pljuč se nadihajo naužijejo dobre energije, da lahko potem nekaj dni živijo kolikor toliko normalno v dolini..
Tudi midva vedno raje zahajava v naravo, postal je to način življenja.. Čutiva oba, da čeprav je kak pohod morda malo bolj naporen, da potem rabiva dan dva , da se mišice spet bolj elastične, veva da sva polna energije, in tistega pozitivnega zanosa, in občudovanja lepot teh jesenskih dni življenja , kar naenkrat se zaveva, da enostavno potrebujeva hojo in naravo, da lahko ostaneva še naprej optimista v teh ponorelih časih..
Potem pa se kar naenkrat najde kdo, ki tudi v teh stvareh najde kritiko, češ :Potem pa slišiš :Oziroma jih zanima .
Zakaj hodiva toliko ven v naravo, ali ni doma tudi lepo med štirimi stenami, ali nimata kaj za delati...pa toliko lepih nadaljevank je na TV, pa muzika, pa politika... ..Ne razumem , kako se odločiš za to, pa da se ti le ljubi, saj ja nisi/sta več ne vem kako mlada... ??'
Ko odvrnem, da me pač narava osrečuje, da se bolje počutim, da sem bolj gibljiva, skratka, da zvečer laže zaspim, ne poznam noči brez sna, no seveda, pride kdaj tak čas, ko tudi jaz ne morem spati... Ko je ščip, takrat sigurno ne spim , kajti takrat sem tako polna energije, dobre volje, razpoložena za delo , da lahko delo naredim v polovičnem času kot bi ga drugače...ja ščip je za mene, res pozitivna lunina mena...ali pa če se pojavijo, kaki problemi, ki jih niti jaz ne povzročam , ampak se me dotaknejo na tak, ali drugačen način... Takrat tudi spanec odide na dopust.... A k sreči to se zgodi morda samo vsako leto enkrat, dvakrat, ali pa še to ne...
Ko pričnem razlagati, kako uživam v naravi, v cvetju, kontrastih ali spomladi brstenja, ali bleščanja kristalov na snegu pozimi , ali v barvajočih se niansah jeseni, da me to tako prevzame , da me to osrečuje, da sem polna optimizma in energije me navadno pomivalno pogleda in reče :No ja vsak ima svoje veselje in z nerazumevajočim odkimavanju glave odide svojim opravilom naproti..
Takrat me rahlo prešine, da morda, to le ni dobro, da izraziš tudi svoje občutke, ali kot mi je prijateljica nekoč dejala, ki je žal že pokojna, "ni dobro če nosiš srce na dlani" ...
A sedaj v teh letih me to prav za prav niti ne prizadene več toliko, a vseeno si mislim.
Tudi jaz nikogar ne prepričujem, kako naj živi.. Se pa le malo zamislim , ali sem res tako drugačna od drugih , pa saj to ni narobe da ljubiš naravo, da so pozitivno naravnan, da v ljudeh poskušaš videti in najti tisto najboljše... NARAVA pa je kot zdravilo lahko najdeš v njej vse tisto in še več, kar pogrešam med ljudmi...
Skratka nikoli se ne naveličan narave, medtem pa imam kar hitro dovolj televizije in brezplodnega , praznega razpravljanja dan današnjega stanja , o virusu in političnih odločitvah naše vlade ,ter medsebojnega obtoževanja..., ki preti da bo zavladalo spet med ljudmi. Nestrpnosti, sovražnosti in vedno bolj imam vtis, da niti vodilni ne vedo, kam vse nas pelje prihodnost. Ali pa je postala želja po absolutnem vladanju obvladovanju množic res pomembnejša od dobrobit ljudstva .. Nekateri pravijo , da sem morda prevelik nostalgik, da še mislim kako je včasih bilo lepo, pa mi prične razlagati kakšno pomanjkanje je bilo pred toliko in toliko leti. Posebno takoj po drugi svetovni vojni, ko so bile še tiste sedaj tako samoumevne stvari, kot so čevlji , že pravo razkošje, ki si jih dobil samo za obhajilo, ali birmo, drugaače se je hodilo bos, ali pa v škornjih, ko je postalo malo hladneje... ali Seveda je bilo pomanjkanje na vseh ravneh , a stanje duha, kulture , še nikoli ni bilo na tako nizkem nivoju, kot je sedaj, a si kar upam trditi ,da je v preteklosti bilo veliko lepše, ljub temu, da smo imeli manj materialnih stvari na razpolago, kot sedaj , smo pa zato bili srečnejši, oziroma smo bili večji optimisti. Sedaj živimo tako nekako preko drugih.. Vsaj nekateri.
Drugače pa tako, ali tako vsak čas prinese s seboj nekaj dobrega in nekaj slabega.
Od nas je odvisno kako se bomo odzvali nato.
Znali smo prisluhniti drug drugemu, sedaj to zmore še malo kdo, da prisluhne sogovorniku...ne tako kot sedaj, ko vsak gleda samo nase, ko hočejo biti vsi strokovnjaki na vseh področjih, ko samo njihovo mnenje šteje .Ostale po pljuvajo na vse ostale in jih dodajejo v nič vse do obisti.. .
Žalostno je prav za prav, da moramo srečo, veselje, polnost življenje iskati v naravi, namesto da bi to našli, doživljali med ljudmi, da bi se družili, s prijatelji znanci, isto mislečimi, ter se ne bi zapirali med štiri stene...
Da bi v naravo hodili s prijatelji ali sami , to sploh bi pomembno, ampak že prej sproščeni , ter ne zato, da bi bili siti vsega tega hitenja in hlastanja za dobrinami sedanjega časa.
Z veseljem pa ugotavljam da je tudi po planinah med pohodniki veliko mladih veselih ljudi..ki uživajo v naravi veseli družbi.. .Tako da le ni vse črno belo..
No saj prav za prav je med nergači več starejših ljudi, kot mladih. Včasih imam vtis, da je to zato tako, ker jim je dolg čas in si s tem popestrijo vsakdan..
Sedaj pa če si optimistično naravnan, da še vedno verjameš v dobro v ljudeh , te sprejemajo kot čudaka, češ, kako si naiven, da je pač samo denar sveta vladar, da toliko, kot imaš toliko veljaš, da to osrečuje... Morda je tako, morda se motim , a za mene je še vedno največ vredna sreča, strpnost, svoboda, ljubezen, sočutje do ljudi in živali, neokrnjena narava ..da lahko včasih droben stisk roke širok nasmeh sosedu, prijazna beseda, nas poveže in nam polepša dan.
Skratka včasih me osreči tudi to 😀❤️da lahko zapišem svoje mnenje in misli.. Nekateri se strinjajo s tem, drugi pač ne, a to sem pač samo jaz s svojimi pogledi na svet in okolico ki me obkroža.. In bolj, ko se mi EMŠO sešteva , manj se obremenjujem zs tem da bi ugajala drugim ...
p-p-
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar