Spomini Starega gojzarja-Velika kopa- POHORJE

 Čeprav sem ugledala svet  pod skrajnim delom Slovenjgrapkega Pohorja, ter da smo v mladosti in še poznejših letih zelo radi obiskovali te planjave, sva nekako se odmaknila od tega vrha. Na njem sva bila zadnjič leta 2012--

- Skoraj 10 let je preteklo, ko sva sklenila da ga obiščeva. Ja sedaj pač dajava prednost drugim krajem, saj se zavedava, da sepočasi iztekačas, za višje napornejše pohode, tu pa bova še lahko na starost, seveda, če jo bova dočakala , hodila....No največ je pa k temu pripomogel tudi poškodba mojega prsta na nogah, torejje bila to tudi neka preizkušnja, ali bom sploh lahko obula gojzerje za naslednje pohode, ki so bili v načrtu.

 On je šel v adidaskah jaz pa v gojzarih. In res sem zmogla to pot. No saj je bil bolj sprehod, a sem se vseeno zelo dobro počutila na tem delu Pohorja.Tudi počutje je bilo vedno boljše...

 

 Je že tako spominov je zelo veliko, se jepa tudi spremenilo veliko v teh devetih letih. Drevesa so se razbohotila zrasla, , ozke stezice so zamenjale široke ceste potem nekaj novih klopi, ki so dobrodošle pa so še ob poti nove vlečnice ter stavbe, ter seveda vikendi, ki se razkazujejo v vsej svoji lepoti in razkošju.

 Cvetja sicer ni bilo veliko 

, a je zato bilo veliko nabiralcev brusnic, ali pušpana, ali prejzelperja, kakor pač komu drago..

 Ja v prejšnjem stoletju sva tudi midva rada nabirala darove narave, borovnice, ter seveda brunice, a sedajže nekaj let ne več. Je kar naporno pri dobrih sedmih no že skoraj osmih križih se pripogbati in nabirati ves dan. če hočeš pač kaj nabrati..Sedaj pa to ni več mogoče...A imava krasne spomine na to nabiranje, saj je bilo zraven vedno tudi kaj zabave...

 Torej sva se zapeljala do Partizanke,

ki je bila zaprta, no vsaj tak vtis je dajala, a ko sva pred dvema letoma  se zapeljala od Grmvškega  doma sem, ko sva se vračala iz Ribniškega jezera, je bilo zaprto, pa tudi sedaj ni kazal dom znake življenja... kakor koli blo je ččez teden in ja ni več tako , kot je bilo pred desetletji, ko so poleti bile vse planinske postojanke odprte vse dni v tednu... 

Sedaj pa koje denar sveta vladar, pa je tehnika napredovala, pa smo v enaindvajsetem stoletju se je velik kaj spremenilo... Sedaj moraš se vse prej informirati, ali je koča odprta, ali ne.Tisti, ki so računalniško nepismeni pa gredo pač na slepo, če je odprta je, če ni pač ni....

Ali je ponedeljek, torek, seda ali četrtek, ja slabe izkušnje mava s temi planinskimi postojankami. No ne samo midva . Sva na Ribniškem jezeru pred časom malicala, ko sta prišli dve pohodnici iz Rogle, sta dejali,, da sta može poslali naprej na Ribniško kočo , da naročita  kosilo. Pa sva jima lepo povedala da je koča zaprta... Bili sta zelo razočarani,kajti za sabo so imeli že kar v redu marš od Rogle do sem...

Ja sta dejali imava  še par kosov kruha in pašteto. Sva jih potolažili, da bo najbrž na Grmovškovem domu odprto??? Če bo, tudi tam ni več tako, kot je včasih bilo...

Kakor koli , midva se s tem ne obremenjujeva več.Kajti izkušnja te pač izuči. Čeprav bi veliko raje se ustavila na koči naročila izdatnojed, ter potem nadaljevala pot. Kajti z leti je vsaka teža v nahrbtniku,dodatno breme

Zato se vedno zaneseva vedno na svojo  ALA CART ponudbo NAHRBTNIK, še nikoli nisva bila razocarana...

 Torej sva šla po starih sledehin novih poteh

Obujala sva spomine, ja Pohorje je blizu včasih smo tedenskoo hodili na ta del Pohorja na dolge sprehode, na piknike na druženje s prijatelji.... Ja pred tridesetimi ,štiridesetimi , leti je na Pohorju se čutil povsem drug utrip narave,

res zanimiva legenda o Povodnem možu in Holcerčku....

Vrh je res razglleden in je nekaj posebnega, posebno v soncu je lepo....

Žalnamaje bilo samo to ,da vidljivost ni bila malo boljša... A končno je tako saj veva kje je kaj

Mehke poti čez planjave Pohorja je pravi užitek jih prehoditi...

Nekaj časa je bilo vse v senci, a kot vse je tudi to minilo...uživala na vrhu nekaj časa,dokler se naju je nebo le usmililo , ter  nama sonce naklonilo svojo toploto in svetlobo, temen oblak se je spustil ravno nad naju... Šalila sva se, da nama vreme nikoli ne pokvari razpoloženja, da sva kot dva ostarela Kekca, ki nosiva s seboj sonce in dobr voljo. A zgleda da sva oba imela premalo dobre volje in optimizma s seboj

Pogled na Peco čez Slovenj Gradec

Torej sva čakala si ogledala energijske točke in se ozirala v dolino, ki sier ni bila preveč  vidljiva,ter se potem spravila na prestol Holcer Kinga, ki je bil seveda za naju nov. Pač novost, ki naj bi privabljala pohodnike, a za naju je bilo to samo to da sva lahko malo bolj pestro zapravila čas na čakanje na sonce. Sva se pa zabavala in ja včasih je dobro, malo se sprostiti, poiskati otroka v sebi in se zabavati..Prvo je naju slikal pohodnk iz Ribnice, ki je na vsak način hotel, da mu pozirava ha ha, čeprav ni bilo sonca in tudi svetloba je bila slaba,,, A kaj zato važno je da se zabavaš....

Sonce sva res dočakala, potem sva se še ene parkrat slikala , to bolj za kondicijo. Nastaviš aparat splezaš na prestol, se slikaš, upaš da si pravočasen ,včasih si včasih nisi, ja saj ni važno razgibaš in sprrostiš se.... splezaš dol in spet tako naprej je najboljši del pridobivanje kondicije in zabave ob enem . Potem pa je posijalo sonce pa sva lepo se odpravila nazaj dobre volje ter se vsa vesela da je test z gojzarji uspel, da lahko naslednjidan greva na najin že zeloooo dolgo pričakovani pohod na Krvavico... o tem pa naslednjič

p-p-