SPOMINI STAREGA DNEVNIKA-Golte krožna pot-

 Alpski vrt-Trije ploti- Koča pri Treh plotih-ter preko Medvedjeka - naokoli -Hotel Golte-ter  nazaj do Alpskega vrta...

 Ker sva navadno ves teden od doma sva nameravala ostati doma, a je po jutranjem sprehodu čez sončni park ,

tako mamljivo sijalo sonce, ptički 

žvrgoleli, pa čutiti je bilo prve znake jeseni,

 da sva se kar nahitro odločila da greva nekam. 

Sicer sva prejšnji dan že planirala , kam bova še šla v teh jesenskih dnevih. Je še kar nekaj načrtov pred nama seveda, če bo zdravje, in kolikor toliko vreme da si lahko bolj sproščen, pa da te ne zebe, starejše kosti se malo počasneje ogrejejo, mi je razložil on. Pa bo že držalo, kajti on ima vedno prav ha ha, se smejim mu in mu rečem ja tako je, a jaz mislim drugače rečem, takrat , pa se nasmeji še on...

MIMO KRASNIH BRUNARIC

Ter mimo Šmihela

In oznak, kjer sva enkrat namesto na levo zapeljala na desno, ko sva iskala cesto in pot do Konečke planine..: No nikoli  ne bi spoznala novih  poti, kraj in zelo prijaznega kmeta...lepi spomini

Ko sva prispela do Alpskega vrta je parkirišče samevalo.  Ob Alpskem vrtu sva parkirala. Bili so samo trije avtomobili tam z najinim vred...

Midva pa sva se napotila po makadamski cesti na TRi plote

 Po kamniti cesti od koder se nama je z zahodne strani pokazal čudovit pogled na globel  pod nama in del Boskovca.

A obisk njega sva odložila za drugič- 

Cvetje od bodeče neže-do svečnikov in barvajoče se praprrotoi nama je popestrilo pot.

jesen in poletje obenem

Nato pa nakoli po cesti in že sva bila na odcepu za Smrekovec ter Stare stane, midva pa naprej, sicer sem še tako na daleč pokukalav globel, na  na brezenki jih je kar nekaj na Golteh ta je malo  malo od poti

ob čudovitih obarvanih obrobkih poti, pa belih robov s cvetjem 

v strmino ki je naravnost pokončna,

 

jaz sem sicer htela iti na levo , a je moj dejal greva po desni strani, je bolj strmo, pa dokler še lahko. Čeprav  nisem bila ravno navdušena nad to odločitvijo,, kajti  dva dneva nazaj sem jaz s poti iz Kala tekla del poti , po strmini navzgor, ja včasih pač narediš kaj da bi se pohvalil pred njim ha ha ha, a mišični maček mi je potem pokazal da imam še za tek v strmino vseeno premalo kondicije, ali pa je EMŠO že previsok 

Tam je naju dohitel prvi pohodnik  s psičko Čeno, malo smo poklepetali  in nato odšel na levo midva pa na desno k stebru za kažipot,

A je včeraj bila pot poplačana z tako lepimi grmički svečnikov in toliko jih je bilo, da sem kmalu pozabila na napor , ter samo uživala in slikala slikala.,..Kmalu sva prišla skozi prehod do pašnika, ker so pa krave 

že umirjeno prežvekovale , ter prebavljale jutranji zajtrk.. ki je stal zelo postrani pa sem ga poravnala ,ha ha ha ha

Nato na vrh kratek oddih s prekrasnimi razgledi, kar tekmovala sva , kateri bo naštel več vrhov, kjer sva že bila...

Vidljivost žal ni bila preveč dobra... A sva kljub temu uživala... 

Je že tako ko si v naravi enostavno postaneš povsem drugi človek ...Kar čutiš, kako se energija, pretaka skozi tebe, ter briše,morda slabe občutke , ki  si jih pač deležen v tem ponorelem svetu, hlastanja za dobrinami potrošništva, tehnike in nestrpnosti, sobražnosti, ki se širi naokrog še hitreje kot Delta virus,,, ja postajaš boljši človek

Pohitela sva čez nekaj časa navzdol, mimo 

"Sendvič placa" to je za poletno vročino krasen prostorček v hladu dreves ...nato pa k jezeru na Treh plotih..

.:Ja zelo velikokrat sva bila že tukaj, a je vedno drugače, seveda sva bila v razlićčnih letnih časih- Gostilna pri Žlajfarju je bila zaprta, zato sva šla v sosedno

 ki je sicer v sosedni občini ha ha ,a kar poleg, skoraj na dotik roke...

Vesela sem kadar tako uživa v razgledu 

Midva sva uživala že na poti do koče, ko pa je tako lepo 

.Zelo prijazna točajka ...:Ja tu je stilišče treh občin... Mislim da Luče , Mozirje, za tretjo pa ne vem več katera je, kajti to mi je pred leti razlagal oskrbnik koče pri Žlajfarju, ki pa je bila sedaj zaprta

Kar veliko pohodnikov, turistov, sprehajalcev je bilo tukaj sončili so se oter uživali ob pogledu na jezerce, ter si nabirali še zadnje atome De vitamina..Veliko jih gre krožno pot, kot midva veliko se jih pripelje z žičnico na vrh Medvedjeka, , nekateri z zmaji krožijo nad vrhovi , nekateri pa z letalom,

ja kakor pač komu paše samo da se nekaj dogaja

nekaj pa jih gre od hotela navzgor do jezerca in nazaj...

Pravo planinska idilo  je čutiti tukaj, kar nekaj časa sva uživala v senci ha ha sonce nama pač ne ugaja več toliko, kot pred leti ko smo se pražili na njem...

Potem pa sva pohitela na vrh  Medvedjeka kjer je naju srečevalo veliko družin z majhnimi otroki

Na drugi strani pa smo se srečali s pohidniki, ki so šli v obratni smeri, kot midva... V sredo smo skupaj bili na Uršlji gori...Ja kako mali je naš svet..

Midva sva šla mimo spomenika še na drugi vrhec,je že tako midva preiščeva in si ogledava vse kotičke ha ha , tak da se splača če sva že tu....

 Opazovala sva panoramo pod nama in vrh Medvedjeka,

  kjer  je žičnica prevažala ljudi gor in dol..

 Ja tudi midva se bova najbrž čez kaka leta poslužila tega prevoza, a dokler še lahko greva raje peš...  Potem pa je prišla na ta vrh kolesarka , me zaprosila če jo hočem slikati, .

..Prvič je bila po treh tednih na kolesu. Vrnila se je s kolesarjenja po Kirkiziji in jo je takrat sonce tako opeklo po ustnicah , da se jesedaj hotela s poljubom kolesu zahvaliti za uspešno ozdravljenje, ter da spet lahko nadaljuje  s kolesarjenjem..Potem pa sem jo slikala še za moj album za spomin..: Zelo zanimiva sogovornica...

... Midva sva nato odšla navzdol , kjer je toliko jesenskega cvetja raslo ob poti, Nemški resati svišč, pa ivanjščice, svečniki, smetlika, in še in še za ta čas pravo razkošje , malo po pobočju malo akoli po cesti 

Vrnila sva se mimo apartmajev, kjer so piknikovali praznovali, ter hotela kjer je na terasi uživalo kar precej gostov. Nato pa po makadamski cesti do Alpskega vrta, nazaj... Kadilo se je tako, da bi morala oba imeti masko komaj sva dihala, kajti avti so vozili od obeh smeri gor, tako da sem raje stopila čisto na rob ceste in opazovala znanilke prvih jesenskih odtenkov

in dol ter iskali prostor za parkiranje..

. Vse je bilo zasedeno... ja ljudje si želijo ven iz doline, ven v naravo, uživati in si nabrati nove energoije za to jesen ki nam trenutno ne obeta nič dobrega... No bomo videli...

Midva pa sva pohitela do avta in se odpeljala domov , hvaležna, vesela ter zelo zadovoljna , da sva izkoristila to sončno nedeljo za obisk hriba, ki ga vsak dan opazujeva iz doline... 

Veliko je načrtov ,še za naprej, a počasi se čas izteka zato pač ne veva, koliko bo še nama uspelo jih izpolniti, ja volja in želja vsekakor je...

Košenjak  nad Dravogradom, kamor sva nameravala že zadnjič, a sva potem šla na Kal,

Pa Mali Golaki, Pa Tomaž nad Vojnikom, Pa Šmartinsko jezero, Pa  Šteharnikov vrh, pa seveda še Uršlja gora, pa Blegoš, a na njega bi najraje šla še malo pozneje ko bodo bukve žarele in se bova lahko med drevesi igrala "Žiber dej," saj veste tisto iz filma Cvetje v jeseni...Pa še Boskovec in Mozirsko kočo bi rada skočila enkrat pa na Javorco se ve....No to letos, kaj pa  bo naprej  bomo videli...?????

Kakor koli pa še bi se našel kak vrh planjava, posebno naju mika še Smrekovško pogorje od Kočle preko vrha do Komna, Krnesa, morda bi še skočila grede še na Črni jezero pod njim...Pa enkrat še Travnik na Smrekovcu iz druge strani, pa še Pohorje oj kako lepi so načrti, a bolje je da jih imaš in jih uresničiš , vsaj nekaj, kot pa da jih nimaš in si samo v željah tam nekje ....

lp