SPOMINI STAREGA GOJZARJA --KRVAVICA 902 m mimo ZAJČEVA KOČE

 Ja kar nekaj časa sva se odpravljala na Krvavico.

Ko sva mislim ,da  pred  kakimi petimi leti šla pozno jeseni iz Prvin na Čemšenško planino in nato  do Zajčeve koče in nazaj ,sva videla ta vrh , ki je žarel ves ožarjen v purpurnihh barvah popoldanskega sonca, sva dejala, tu gor morava iti... Ko pa sva potem videla še kažipot ob poti,

 sva dejala naslednje leto greva gor...

No potem se je vmes veliko dogajalo, no lani bi najbrž že šla, a je korona tudi tukaj prirezala krila za načrte... Letos pa nekaj vreme , kajti na ta vrh je bolje iti v suhem... Ni dolgi vzpon a je zelo strm in na vrhu krušljiv in ozka stezica tik ob robu... Torej je treba biti res previden---

 Pa sva šla, ker še  nisva šla iz te smeri sva nastavila navigacijo , ki je naju pripeljala do parkirišča 

od koder je še  dobre pol kilometra poti,ceste   do Zajčeve Koče...Poti so zelo lepo označene, urejene, tako da ni panike, da bi zašel... Ja planinsko društvo iz Tabora lepo opravlja svoj posel...Hvala...

Prjetna koča tud tu se je že nekaj spremenilo nova korita, zajčki zaščitn znak koče in ja lepo je tukaj. Žal je koča bila zaprta, a sva se vseeno z veseljem spominjala zadnjega obiska, ter prijaznosti  oskrbnice.. Nad kočo sva srečala že planinca, ki se je vračal z Krvavice, vprašal je če je koča odprta, , sva mu  povedela, da je samo ob vikendih..Voščili smo si srečno pot in varen korak . Nisva bila zelo zgodnja, ampak je sonce ravno doseglo kotiček,  ter drevje nad kočo, ko sva odhajala proti najinemu glavnemu cilju Krvavici 902 m visok. Visoka ni, je pa vredna vsake pozornosti in spoštovanja... 

Zelo ljubki so mali zajčki ----

Valovita pot , k je naju vodila gor 

in dol

kontrasti, ja prav pravljična pot, spominja skoraj na pot na Pohorju od Rogle do Klopnega vrha, tam je tudi tako vodnato področje, kot tukaj

 do podnožja Krvavice, kjer je bil znak za Čemšeniško planino, ter tabla z opisom  Naravnega spomenika Krvavica.Zelo zanimivo..Ter miza s klopmi.

Že od podnožja sva slišali   ženske glasove nad nama,čez nekaj časa so prišle nasproti tri gospe dobro razpoložene ,

smo izmenjali parr stavkov in že sva pohitela navzgor...Naju pa je pot kar hitro vodila navkreber,

, pot mi je veliko kje dajala podobnost poti na  Gozdnik ,ravno tako strma in s svileno travo, nekje kjer je bila kamnita pot,  pa na pot čez Balunjačo na Boču ,.. No na Gozdnik gre pot bolj cikcak tu pa gre bolj naravnost..Tu pa sva štartala s polno paro ha ha , dokler se nisva zadihala, a čuda, nama ta vzpon prav za prav sploh ni delal težav, el da sva malo upočasnila krak proti vrhu... 

Saj gora vedno počaka, še tale bo...

 res ni daleč a je kar strmo, no je pa na poti od začetka veliko korenin, tako da hodiš, kot po stopnicah,

 pozneje se pa spremeni pot v zelo drobno kamenje, pesek

, ja sva oba dejal bo treba paziti navzdol... Ko  sva prišla pod obarvano skalo, kjer naj bi  Veroniko Deseniško vrgli v globino, zato skale še sedaj imajo barvo posušene krvi..In  zato ima vrh tako ime  Krvavica......

Bolj sva šla proti vrhu lepši so bili razgledi,

 

a sva jih zanemarila ter se posvetila poti. Ko sva prišla nad skalo, kjer je krasna klopca 

sva  se ustavila in uživala v razgledu, soncu in planinski idili. Nato pa sva se napotila naprej, kjer sva se seveda vpisala, ter se poslikala za spomin na ta vrhki sva ga končno le uspela obiskati..

Nato sva se vrnila do klopce , na razgledni točki , ter se predala malici in počitku. Ne že ravno zaradi utrujenosti, ampak v zavesti, in valežnosti, da se lahko predava in uživava v miru lepoti narave, kar je nekomu morda samo umevno, pa ni- z leti postane vse bolj dragoceno in cenjeno, tudi take poti...

 Potem pa sva se previdno in počasi spustila navzdol, hitro tako ni bilo mogoče, nekaj zaradi  poti, nekaj pa zaradi bojazno, da pohodiva kakega martinčka,

ja res jih je bilo kar prrecej, mojemu so švigali kar med nogami.... Ja sonce  se je že kar pošteno uprlo v skale in so se prebujali in iskali kaj za pod zob... Nič se niso bali , kot da bi vedeli da sva ljubitelja vseh živih bitij

 Nato pa sva se še zadnjič ozrla navzgor, ter se spustila do mize in se nato po cesti , ter nato po valoviti,

s krasimi motiivi ob poti  kontrastno osvetljeni  poti odpravila nazaj do Zajčeve koče, 

midva pa sva mimo korita z okusno vodo se podala nazaj po cesti do 

kjer je nama zajčekše pomigal z belim repkom v slovo

do 

izhodišča do najinega  jeklenega konjička...

p.p.