Spomini starega gojzarja... Obujen spomin na...

... pozlačeno nebo, ter podobo 

 

pokrajine s purpurno obarvano zemljo 

 Toliko lepote na enkrat, da je skoraj ne moreš

dojeti... 

 Prav zaželim si da obarvam pokrajino v modro zeleno zatišje večera , da zaklenem svoje   želje, ter jih  shranim    na drugi strani tam na planjavi

med pozlačeno travo, tako vedno lahko znova in znova z dlanmi rahlo drsim preko obledelih latov  spominov, brez bojazni da jih jutrišnji dan   ovije v

pajčevino pozabe 

Pomirjena ob pojemajočih  zadnjih žarkih sonca...si naenkrat 

zaželim ,da se spojim z opojnim vonjem ciklam 

poznega poletja, tam ob robu gozda, kjer  se prepirajo  vrabci  za hrano... 

Vem , da se časa ne da zavrteti nazaj.., kot ni vsak dan nedelja, tako  tudi niso vsi večeri  vedno  odeti v sanjska mavrična obzorja...

 A vijugasti rob  obzorja

mi nehote osveži že skoraj pozabljeni spomin... Na sprehod ob vodi  ,njen lesk, ter ob njej žareče drevo v poslednjih žarkih sonca, ko zastane korak in se prepustiš lepoti narave... 

Topel veter zaveje z juga., nežna sapa zbriše še tako črne misli, nasmehnem se, ter molče vpijam vase lepoto večera, 

 Takrat se      nebesni obok nad nama, odene v žametno modrino, nebo  prekrijejo zvezde, ki so ob gledanju v nebo počasi dajale vtis sočz ,ki se razblinjao v svetlobi lune... tihi šepet  noči, ki zaželi dnevu  in nama lahko noč  

.. 

P. P.