Spomini starega Gojzarja- Veliko Kozje 993 m

 Prav za prav sva se v nedeljo šalila, da ne bova šla v ponedeljek nikamor, po prijetni nedelji in praznovanju  , no morda samo skočiva na Veliko Kozje, sva se hudomušno smejala  ---

ter  smejala kot da je ta pot čisto blizu in po ravnem...A vseeno ko  pa sva se prebudila v prekrasen dan, ja saj nemoreš da bi ne sledil vabeči jasnini in sončnim žarkom ki so naju zvabili na plan

Po jutranjem sprehodu sva se  iz Sončne Šaleške doline, mimo blestečih kapljic na rondoju, ter se natopo predpisih  izognila rešilnemu vozilu, ki je utripajočimi lučmi  drvel v smeri  Ljubljane, avtomatsko stisneš pest v želji da prispejo pravočasno da mu rešijo življenje 

Ter nato uživala v lepotah krajev ob reki Savi 

Nato čakajoč ob rdeči luči pred Radečami, kjer  na novo urejajo cestišče,kmalu ugledala odsev Radeč v Savi . še prej pa opazovalaskrivnostne  meglice, tam nad zelenim mostom čez Savo

A ko se je končno prižgala zelena luč sva kmalu zavila na levo proti najinemu prvemu cilju SvLovrencu na Gori, kot se je baje prej imenoval ta kraj, a sedaj se jeime Gora nekam izgubila Torej je ostal Lovrenc pod Velikim Kozjem, menio sebno je bolj všeč Lovrenc na Gori...

Ko sva končno zavila na levo Proti Okroglicam

Ter ugldala nad nama Cerkev sv. Lenarta sva že oba komaj čakala, da si obujeva gojzarje in se napotiva ob ograji, do rastišča Clusijevega svišča , ki sva ga letos spomladi že občudovala..   

Naju resenetila tabla, da je to Zasebna last, vse je bilo prepredeno z električnim pastirjem , in trakovi pastir  ni bil vključena zprta je bila  tudi pot, a sva oba prestopila oviro in nadaljevala do cerkve, kjer sva se slikala,

 vpisala v apl.Planinc, ter se nato kar hitro napotila navzdol mimo čudovite kapelice

s prekrsnim cvetjem ob njej

 do prvih označb , , Pred  štiridesetimi leti smo namesto naravnost zavili navzdol in ko smo prišli že kar sumljivo nizko smo ustavili enega z fičkom in ta je nam povedal, oziroma nas   je zapeljal više. Takrat   smo prišli povsem iz druge smeri do Gašparjeve koče, in seveda tudi na vrh.  A to je sedaj že tako daleč nazaj, da se od te poti ne spomnimo nič drugega,kot to, da je sprva pot šla navzdol, navzdol. Takrat tudi ni bilo tako dobro označeno, kot so sedaj planinske poti..Spomnim se ,da smo jedli domače prekajene klobase in prijaznega oskrbnika, ostalo je pokrila koprena preteklosti, slikali takrat pa še nismo ...ha ha  ha 

Sedaj sva od kažipota zavila naravnost mimo kmetije,nato v gozd, s  pa spet mimo pašnika prekrasnim razgledom  in po poti polni lepih dreves in modrine 

ter nato skozi gozdiček , ki je bil tako poln kontrasnih nians, vedno više in više, nekaj po lepi gozdni poti nekaj pa po prav krasnih grebenskih poti

tu se je pričela krasna pot rahlo dvigati

Pod modrim nebom , ki se je na zahodu rahlo pooblačilo, med šumenjem vetra, ki je česal  kje že rahlo  obarvane listavce, ter tudi nama kuštral lase.  Krasna pot vsaj od početka, nato sva se na

klopci in  napočivališču s klopco in prekrasnim razgledom 

na Savsko dolino

 na soncu odpočila ter pomalicala, čas je že bil, ker sva bila bolj pozna, kot ponavadi..

Ko se še nisi aklimatiziral ha ha se pač zadihaš, posebno če startaš , kot bi jih imel 30 let manj...

nato pa po pobočju mimo skal,

 kjer sva se seveda morala malo predati veselju ob najini tradiciji

da podpreva ,skalo, ali ona naju ha ha saj je bilo že nekaj poti za nama. Kmalu sva prišla do ravnine, razcepa, kjer stoji drevo z obeležjem kapelico na drevesu 

Nato sva še tu in tam imela priliko da pogledava čez krošnje dreves v dolino , a tudi to se je kmalu spremenilo,kajti vedno   temneje je postalo

morda bi še šla malo hitreje, a ker je tako lepapot, pač malo uživaš na poti opaziš še tako male stvari, kot so razni gozdni škrati, medvedjih glav in tako dalje , ja včasih pač domišljija dela sto na uro

ob zelenih blazinicah mahu, kjer si zaželiš počitka

pa mrtvaška glava, ki opominja da je vse minljivo

pa spet s sonce obsijana pot k te primora da za trenutek zapreš oči se nastaviš sončnim žarkomin se poglobiš vase...

.potem pa se je pričela vzpenjati, vedno bolj navzgor, a ker sva že vedela , sama sva že hodila tukaj in tudi prijatelji so pravili, da je strmina,  tako sva lepo počasi s  kratkim počitkom vmes 

kako je strmo namaje postalo jasno šele ob povratku, Ni bilo treba prestavljati nog so se kar same ha ha, te je vleklo naprej...

nekaj časa je bilo  temno brez sonca potem pa se je razjasnilo

tu sva srečala pohodnika , ki se je že vračal...

še malo potem pa sva se oddahnila

lani sva bila tak čas tukaj, da sem tu nabirala maline...
saj imava čas vsega sveta se vzpenjala, ter se tu in tam no prav za prav samo enkrat malo dalj odpočila. 

Kljub strmini nama je ta predel bil zelo všeč, tu niti n pihalo, na začetku je bilo še brez sonca, kajti en velik oblak se je spustil pred njega in zapr pot sončnim žarkom. Malo više pa je kar naenkrat postalo takosvetlo in prijetno. Srečala sva samo enega pohodnika iz Zidanega mostu, ki se paje že vračal, Skraj tekel je navzdol, midva sva dejala, da ko se bova midva vračala bbova tudi tekla he he he... ja eno je teorija drugo praksa... A vseeno sva kar hitro prispela potem nazaj na bolj položno pot, tekla pa nisva se ve... 

rada imava gozdne poti, tudi če so strme, a najbolj so nama všeeč grebenske poti, tudi tukaj jo je bilo kar nekaj... Naredila sva tud malodaljšo pot, kajti od lani je bila na tleh velika bukev, pa je že bila lepa stezica naokoli. nazaj grede 

Ko sva se približala vrhu Kozjega, sva letos videla da so postavili novo Tablo , ki je še lani ni bilo....

 Nato pa sva seveda ob ogledovanju gob, po drevesih in tleh, a neužitnih, navzdol spustila do razgledišča... kjer sva uživala v razgledu... poslikala sem veliko krajev, ter cerkva  naokoli.Cerkev na Polani, ki je kukala iz nad krošenj

cerkev v Gahovšah, na ta kraj imava tudi lepe spomine, pa še kar nekaj cerkva, a žal za druge ne vem kaje soin kako se imenujejo...Rada slikam cerkve nekako popestrijo naravo, so kot češnja na vrhu smetane...Pa navzdol sva gledala proti Zidanemu mostu, Kumu in levo in desno... Lepo je bilo.Poslikala sva se,se zabavala, kajti tu gor se imava vedno res zelo lepo....

 nato pa sva se spravila v zavetje, se odžejala, ter se čez nekaj časa počasi vrnila čez oozek prehod proti vrhu Velikega Kozja in nato navzdol po isti poti do klopce kjer sva se spet odpočila, a razgled na Posavje ni bil več tako lep , kot je bil dopoldan. Ko sva s evrnila do Lovrenca na Gori sva se pri cerkvi na klopci odahnila,poslikala sva se, kdo ve, kdaj bova spet tukaj, slikala cerkev sv. Jošta 

 sem vrh Lisce, moj je imel v načrtu, da bi se po povratku do Lovrenca napotila še na Lisco,a ko sva se vrnila do avta se je kar sezul... ja bil/a sva utrujena a niti ne tako zelo , to se je pokazalo šele zvečer, kosva oba občutila nekako trde mišice.... No pa tudi toje minilo... Bila je mala vaja za še kak malo višji jesenski strmi pohod...

Vesela sva bila predvsem pa hvaležna da svaizbrala ta vrh. Sicer je bilše en plan, da bi Šla na Svetino ,in na Tolsti vrh ...::Ja sedaj je trebakar izbirati poti, vesela sva da sva izkoristila še te sončne dneve red dežjem.. No pri nas ga še ni je še sončno. A povsod naokoli že dežuje...

Rada bi da bi še oktobralahko izkoristila dneve, kot sva jih prejšni mesec, da pač ne pade kondicija. Opažava da jo je treba redno vzdrževati..

Sicer sva septembra naredila kar nekaj pohodov in vzponv, če lahko imenujem take poti vzponi, a za naju so kar dovolj, za vzdrževanje kondicije,kot je bila Velika kopa Pohorje , Zajčja koča, Krvavica ,Sveta planina,  Hom nad Matkami, Košenjak,Sv Tomaž nad Vojnikom , Uršlja gora, potepanje po Golteh,Mrzlica, Kal, Čreta dvakrat, enkrat Farbanca  cerkve ter koča na Čreti  in Razgledišče Križ!

Drugič Farbanca,Razgledišče Križ in Tolsti vrh nad njim ,seveda poti okoli jezera ne omenjam, ker je pač to bolj, kot ne kratek jutranji ritual, da si zbistriš glavo se nadihaš malo svežine , ter izpolniva željo po gibanju naši psički Mery, ki postaja  z desetimi leti in obolelo hrbtenico vedno manj gibljiva.Zato pa če hoče iti okoli jezera ji vsa vesela slediva.Čeprav včasih ko imava za sabo napor prejšnjega dne ni vedno v načrtu, a praviva, dokler še lahko hodi pač greva tudi modva ... Takrat pa ko midva greva v hribe, ostane doma, ter navadno spi... 

Tako o je bil zapis včerajšnjega potepanja po Posavju, zelo so nama všeč ti kraji... Jih imava še nakaj v načrtu, če boleuspelo jih bova obisklaa, e ne letos pa drugo leto, seveda, če bo zdravje še tako služilo, kot sedaj..: No veliko pa je tudi v glavi.Včasih se ti ne ljubi,te boli tu, včasih tam , potem pa se koj zmigaš , ja in takrat je navadno najlepše... naj bo pe nekaj časa tako

p.p.