Spomini starega gojzarja: Uršlja gora -Tradicionalni pohod

 Ja oktobrski  obisk Uršlje gore

je vsako leto nekaj posebnega.Že kar nekaj let se znova in znova vračamo na ta dan na god Sv. Uršule na njen vrh. Tokrat se je zdelo da nam ne bo uspelo, kajti že jutranji sprehod skozi sončni park s temnim nebom in močnim vetrom, ki je naju kar prestavljal,  je nakazoval da se bomo morali odpovedati obisku tradicionalnega pohoda, ki ga vsako leto opraviva skupaj s svakom...Midva bi že še šla a svak je že čez 80deset let in ne hodi rad v malo slabših razmerah.

A nebo je zjutraj zažarelo v škrlatni barvi,kar sicer b naši dolini pomeni da bo kmalu dež, dvomila sva da bo sploh se razjasnilo

Seveda so med letom obiski najine gore, kot ji tako rada rečeva tudi prekrasni zanimivi polni dogodivščin  iz  različnih smeri . Pozimi vsekakor se povzpneva na njo bolj od daleč. Navadno od Ciganije, ali pa od Slemena .... poleti  pa navadno od Rampe ali iz Šisernikovega travnika, kajti poleti bi še rada obiskala druge vrhove,kajti tudi nama še izteka čas, zato so najini obiski gore v tem času posvečeni bolj gori. Vedno se zadrživa na vrhu najmanj tri ure, včasih pa še več. Jutra ko je še temno, ko se tam na obzorju prične prebujati dan in ko potem zažari Uršlja gora v vsej svoji skrivnostni lepoti in močni energiji, ja takrat bi tudi lahko dejala ta gora je več, kot samo gora , ta gora ima dušo, je kot prijatelj, ki te sprejme v svoja nedrja, te objame z vso močjo in te potolaži, navduši, odvzame vso breme včasih težkega, krutega in in včasih tudi nerazumljivega  življenja ,te napolni z energijo... Toliko lepih  stvari se je že zgodilo  na poti tu gor in na njenem vrhu včasih kaj neverjetnega Ker sva bila na njenem vrhu že kar velikokrat, ja če bi si človek zapisoval bi nastala kar debela knjiga o tem.. 

A ker smo se že zmenili  s svakom ,da se  pripeljeva po njega, sva se vseeno odpeljala a že v Mislinju je bil

v daljavi pogled na Plešivški vrh in na Uršljo goro obdano s temnimi oblaki

Ko sva se peljala skozi romantično obarvano Selsko dolino in mimo cerkvice sv. Roka na Selah, se je tam nad Pohorjem nebo že rahlo jasnilo. Ko sva se pripeljala do svaka je veter še močno pihal a potem , kot po čudežu popolnoma utihnil... Vsi smo bili navdušeni nad tem in se veselili, kot otroci, da bomo še eno leto lahko obiskali našo goro. Ja lepe spomine imamo na ta vrh.Kot otroci smo bili nagrajeni, če smo bili pridni, smo lahko šli zraven na Uršljo goro. 

Zapeljali smo se proti Kotljam--Mimo Rimskega vrelca,tam sem opazila da stavbe ni več, da bodo baje zgradili novo. Kar milo se mi je storilo, spomnila sem se otroških let, ko smo hodili na "kislo vodo"kot smo takrat imenovali Rimski venec po kislo vodo, poleti za žejo... Ja lepi spomini, a mi smo hitro nadaljevali pot med barvito obarvanimi bukvami, do Smučarske koče in koče na Naravskih ledinah

Ter se peljali  do Rampe , ter se napotili , midva s svakom  po cesti naokoli , moj pa kar naravnost mimo križa navzgor. Bil je pred nama na cesti, a se mu je ta naglica maščevala, kajti potem je čisto počasi se aklimatiziral...

 A vseeno bil vesel , da je bil pred nama... Ja včasih so take male podrobnosti še dodaten čar življenja , ja kot dokaz da duh je močan , a telo ne sledi tej volji..tako, kot bi si človek želel..

Svak je kljub 81 letom neverjetno hitro šel pred nama, midva pa imava svojo rutino začneva  počasi potem, ko se aklimatizirava pa nadaljujeva veliko bolj sproščeno... A svak je že tako znan kot hiter hodec.Včasih si ga težko dohajal. A sva dejala, da pač midva ne moreva tako, hitro, kot on, da pa bova navzdol hitrejša.

 No malo smo se prilagodili eden drugemu,  ter se kaj kmalu 

povzpeli mimo kapelice ter se po planoti, kjer so nas prehitevali romarji,pohodniki do razgledne ploščetakrat pa smo ugotovili, da ni ne vetra in tudi sonce je posijalo, sicer samo za hipec, a potem so bila sončna obdobja vedno daljša na vrh do cerkve in koče... Kako je lepo ko kar naenkrat dobiš občutek, kot da si prišel domov. Zelo veliko znanih obrazov , znancev, nekdanjih  sošolcev, s katerimi smo skupaj gulili šolske klopi...sosedov,  ki smo skupaj pasli v jesenskih dnevih, ..Ja neprecenljivo.

 Obujali smo spomine, in se spominjali prijateljev sošolcev, ki so žal pokojni,  a smo jih z našimi spomini znova in znova obudili , ter jih povabili da se , čeprav tam onkraj mavrice družijo z nami. Saj pravijo ljudje ki so mrtvi so vedno še živi, dokler se jih kdo spominja... Ja to radi naredimo in jim namesto svečke prižgemo plamen prijateljstva, spomina , to še posebno v teh dneh , ko se jih morda nihče več ne spomni....

Udeležili smo se tudi maše, ki jo je daroval Celjski škof , Selskih pevcev tokrat no bilo smo pa peli kar vsi navzoči....

Po maši pa smo odhiteli nazaj v kočo se okrepčali in nato še obiskali vrh 

kjer smo se seveda slikali, saj nikoli ne veš, ali nismo zadnjič na ta dan tu gor skupaj. Saj skupaj imamo že 253 let.... Ja leta so se nabrala kot jagode na rožnem vencu, a če smo odkriti , so letnice le samo številke... Leto gor, ali dol, važno je kako se počutimo po srcu. Seveda ima vsak kake težave, ovire, da ne more kot nekoč hiteti kot gams po planinskih poteh.

A saj se počasi tudi pride. Gora, planina vedno počaka...

Uživali smo v razgledu na vse strani.Sonce in sence so se  izmenjavali po dolini... Svaku sva pokazala Šteharski vrh kjer sva bila pred kratkim. On na njem še ni bil Bil pa je na Gruberjevem vrhu, kamor bova midva še enkrat šla..

Pogled na Javorje je bil res krasen 

Nato smo pohiteli nazaj...

Tokrat smo šli okoli po cesti in uživali v krasnem pogledu na Slovenj Gradec ki se je bleščal v soncu v dolini

Ter se skozi obarvane gozdove ustavili, kot je že tradicija tudi v Naravskih Ledinah- A je koča bila žal zaprta.

 Že kar dolga leta hodimo tod na ta dan, koča še nikoli ni bila zaprta. Čudno se nam je to zdelo...Ali je korona vzrok, ali kaj , ? Kdo ve? 

Mi pa smo se kljub temu imeli lepo. Odpeljali smo se mimo Kozarnice na Poštarski dom, ki je tako rekoč domača koča, tam smo  zaključili s turnejo na Uršljo goro in na del Koroške ..

Ter  se čez nekaj časa proti poznemu popoldnevu odpeljala nazaj mimo romantične cerkvice Sv. Roka na Selah ....

. Polepšala sva svaku dan, kajti letos smo se bolj redko obiskovali in videli ,ja nam  je lepo če družinski stiki ohranjajo...

Potem pa sva mimo lepe bele ograje ter cerkvice Sv. Miklavža (ki je žal že zelo dotrajana,)odpeljala domov ... Z zavestjo, da je nam kljub jutranjem  vetru črnim  oblakom uspelo ,kar smo načrtovali...ter hvaležnostjo ,da četudi so leta že malo bolj visoko na lestvici  je treba izkoristiti čas in nadaljevati s tradicijo, kajti vedno se moramo zavedati naših korenin,brez tega smo kot list v vetru .......

.p.p.