spomini starega gojzarja-CORONA VIRUSU ob rob- četrtič

Covid 19

Dnevi minevajo, korona virus pa se še vedno širi, terja vedno več okužb in žal vedno več nih smrtnih žrtev. Z njim pa vedno bolj prihaja do izraza druga človeška plat, nrav, ki jo pač take krize izzovejo v ljudeh .Ta čas osamitve izolacije, ter prepovedi pa je pokazal še drugo plat prebivalcev. Kot je že v težkih, kriznih situacijah, ko se ljudje spopadajo s strahom, negotovostjo , celo z zmedenostjo, ker se pravila tako hitro spreminjajo, da jim ljudje komaj sledijo in jih upoštevajo. Danes tako, jutri spet drugače...Tu se najbolj pokaže človeška , strpnost eden do drugega. Iz nekaterih ljudi potegne tisto najboljše, , sočutje, pripravljenost pomagati drug drugemu.

Seveda pa so razne prepovedi, prizadele najbolj ljudi, ki se do sedaj niso preveč zmenili za navodila svarila, da je dobro, da ostanemo doma. Tako se je s časom nabralo kar precej nestrpnosti, posebno verbalnega nasilja nad starejšimi, ki so nekaterim trn v peti.t. Tudi mi smo bili mladi, smo spoštovali starejše, nikoli nismo s takim prezirom govorili o njih, morda pride to sedaj bolj do izraza, ko pač lahko na spletu vsak pove svoje, včasih imam prav vtis, da tekmujejo med seboj , kdo bo povedal kaj bolj sočnega čez starejšo generacijo. Spet pa je tako, veliko mladih je navajeno živeti po svoje, poznajo samo pravice, dolžnosti pa ne...Izobilje, potrošništvo, materializem je posledično naredil veliko škode med mladimi.

Že prej so bili starejši obravnavani, kot tretje razredna bitja, tudi iz višjih inštanc Sedaj je pač to povsod prišlo še bolj do izraza.. Drastično povečalo z ukazom, da lahko upokojenci gredo v trgovine samo od osme do desete ure. Vse lepo in prav, kot rizična skupina , da lahko lepo v miru nakupi skromno “fasngo” kolikor jo pač zmore s svojo skromno pokojnino.

Mladim gredo na živce, da se drenjajo pred blagajnami, da v teh dneh ( me zanima, kako lahko to rečejo, če so lahko od osme do desete ure samo upokojenci v trgovini, )kako to vedo. Namesto , da bi s potrpežljivostjo čakali , da pridejo na vrsto in si zamislili, da bodo čez nekaj let sami v isti situaciji. A dandanes je vse preveč egoizma, vsak gleda samo nase, ne poznamo več sočutja in spoštovanja.

. Druga zgodba je bil izplačilni dan upokojencev. Seveda je veliko kdo upošteval nasvet , naj ne hodijo danes v banke, naj raje opravijo to preko spleta, ali bankomatov. Hm veliko upokojencev ima še hranilno knjižico, da so vezani na obisk banke ....Zelo veliko jih je še računalniško nepismenih. Veliko je takih, ki stanujejo na deželi, daleč od ponorelega sveta, a ko je pokojnina je treba nabaviti za živali in za hrano. Pa četudi ne ravno na zadnji dan v mesecu. Upokojencev je res kar veliko, , kaj se če smo starajoča družba.

Kakor koli sedaj pa ko je stopila v veljavo še prepoved prehoda iz ene občine v drugo se ljudje počutijo še bolj utesnjeni. Seveda veljajo pravila za vse. .A enim pač ni jasno, da če se ne sme se pač ne sme, naj bo star, ali mlad........ Tu pa se pokaže kaj lahko kriza sproži v ljudeh. Nestrpnost, jezo sovraštvo prezir.Žalostno pa je to da postajajo starejši ljudje ventil za sproščanje.

Bog nam stoj ob strani , da bi bili na milost in nemilost prepuščeni prepotentni generaciji, na kateri naj bi svet stal....

A ker je bilo in je tako, da vse mine tudi mladi bodo stari in tudi oni bodo okusili kako je to, ko postaneš neokreten , počasen, pozabljiv , ter da včasih komaj dohajaš ta svet, ki se vse hitreje vrti in vsi mi z njim. Je pa spet res, da niso vsi mladi taki. Zadnje čase opažam,tudi veliko prijaznih veselih in zadovoljnih mladih ljudi na svojih potepanjih po naši prelepi deželici.

OSTANIMO DOMA- OSTANIMO ZDRAVI

P.P.

Spomini starega gojzarja -CORONA VIRUSU OB ROB-Tretjič

Corona virusu ob rob- 

Nedelja, kot že mnogokrat doslej a vseeno tako zelo drugačna. Zunaj je ravnokar sonce obsijalo sosednjo stavbo in vse se zdi veliko lepše in prijetnejše. Ali je pa res tako?

Ni in še kar nekaj časa ne bo! Nisem eden tistih paničarjev, ki sejejo okoli sebe grozo, ter vidijo samo v črno sivem odtenku.

Res pa je da se je od pojava virusa Covid 19 marsikaj spremenilo. Od začetka je bilo rečeno, da se virus prenaša samo kapljično. V redu si misliš. Potem naj bo razdalja meter do meter in pol. V redu se strinjaš. Potem kar naenkrat da se prenaša tudi po zraku v zaprtih prostorih, . No sedaj smo prišli že do dva metra razdalje. V redu. A ljudje so pač samo ljudje, ne vzamejo svaril resno!

Včeraj je bil res sončen topel, pravi spomladanski dan. Ulice so kar naenkrat  oživele ,z sprehajalci  a če je bilo med njimi  dva metra razdalje, močno dvomim.

Sedaj se je spremenila tudi politika obiskov bank in plačil položnic. No to lahko tako opraviš z doma.  Prav zanimivo pa se mi zdi, ko vsi pišejo, da  je v trgovinah zmanjkalo toaletnega papirja. Ne hrane, ampak toaletnega  papirja... Malo mi je to nejasno, ali bodo ljudje prebili te dneve samo izolacije, oziroma prisilne osamitve, samo s tem , da bodo jedli in si brisali ha ha (recimo bobu bob, se oproščam )riti...No pa kako so si norca delali vsi, čez vse, ki so kupili en paket mleka namesto enega litra, jaz mislim da si le veliko bolj brez skrbi, če imaš doma par litrov mleka več, vsaj za par dni... Možnost okužbe  je potem še bolj minimalna.. A se bojim , če bo tole še kar trajalo in trajalo, mesec je naokoli ja in kot smo bili vajeni pol stoletja, da smo hodili po “fasngo” hm , ah bo že nekako rokavice in masko gor, naredit se čim bolj majhnega, kar se tiče medsebojne razdalje,  ja bomo že ,saj smo iznajdljivi in imamo močan nagon po preživetju.. Zakaj ni zmanjkalo na primer robčkov, ali kaj podobnega??? Zmanjkalo je mask, sprva bilo rečeno da ne pomagajo nič, sedaj pa da 50% pomagajo. V apoteki jih tudi ni za dobit, sem dobila nasvet, da je dovolj da si dam šal čez usta in nos,ob seveda primerni medsebojni razdalji. To pa itak upoštevam...

Pa sedaj še ukaz naj bodo od  8-10 ure  v trgovinah samo upokojenci. 

Malo morgen,

 do desetih se veliko upokojencev, komaj skobaca iz postelje. No ne vsi!’A veliko njih!

 Me je pa danes na jutranjem sprehodu nekako  presenetilo oziroma kar razveselilo,

da so na vseh klopeh potegnjeni opozorilni trakovi. Upam da jih bodo  upoštevali

Ker tudi v naši občini delajo teste, smo dobili prve izvide . Domačinov še ni, naj ostane tako...Kar pa se je zgodilo ob nastanitvi potnikov iz Španije , se ne  bom  spuščala v brez predmetno razpravljanje, o dogodkih zadnjega dva dneva, kar je je. A če bodo vsi disciplinirani bo ostalo pri teh izvidih in stanju.

Pomlad pa gre svojo pot... Narava se ne zmeni za virus, očiščuje posledično zrak,prometa je manj , hrupa je manj, a v opomin da ljudje nismo vsemogočni pušča sporočila , kot so pomrznjeni nasadi , sneg ki pokrije veliko cvetoče brsteče pomladi.Seveda prizadene najmanj krive, poleg že vsega kar nas je doletelo še sedaj to.

 A sem kot vedno optimist, upam, da bodo vsi upoštevali navodila zakone, svarila. Ja veliko se jih huduje, češ,  da se z zakoni omejuje svoboda , a ni tako, če hočemo , da bomo zmagali s čim manj  črnim scenarijem, čim manj žrtvami  moramo pač vzeti vse v zakup. Ostati doma, v naravi,  No tudi midva ne iščeva obljudene poti, če pa že greva ven, pa res v naravo, brez ljudi in družbe. Če srečava koga pa se umakneva kar za več metrov vstran... Za dodatno razgibavanje v naravi pa je sobno kolo, ki je sedaj dobilo prostor na balkonu... Kjer prevozim kilometre in kilometre na svežem zraku ob ptičjem žvrgolenju.    

Spomini starega gojzarja-Corona virusu ob rob- drugič

 Sedanje stanje, ki si ga nobeden ne želi , še kar traja in traja. Okužbe se večajo, smrtni primeri se množijo.... Zavladal je strah. Vidiš ljudi , ki hitijo po mestnih ulicah, ali parku, posamezno z maskami, sklonjenimi glavami pogledi uprtimi v tla. A ljudje smo prilagodljiva bitja ...Prilagajamo se povsod. Kar se mora pač ni težko.Veliko kaj je drugače, res se je treba odpovedati marsičemu. Druženju, prosto pohajanju po  mestu v dvoje troje, ali še pač več, če nismo  bili ravno iz istega gospodinjstva.

Spremenila se je tudi okolica okoli nas ... V ozračju ni toliko čutiti vpliv onesnaženja , hrupa. Človek se navadi tudi, na to nujno zlo, ki ga pač prinaša s seboj vsakodnevno življenje razvitega sveta.

So pa zato sedaj veliko glasnejše ptice, pravi užitek jih je poslušati, ko žvrgolijo v snubljenju svojih družic in prepiranju ob ljubosumju nadležnih tekmecev, ki hočejo na vsak način  prispevati v rodnost vrste. Tudi trava se mi zdi da je boolj zelena okoli naših domov. A to je najbrž zasluga toplega vremena ne prispevek virusa.

 A je to stanje pokazalo tudi svojo drugo plat ... Danes sem po dolgem času šla v trgovino. A to tako vsaki mesec naredim  v istem času... Grem dvakrat največ trikrat v nakupe... Torej ob vstopu so mi prvi razkužili roke in voziček. Pohvalno, a to ne bi bilo narobe , če bi se ta navada vpeljala tudi, ko bo tega stanja konec. Kolikokrat sem si jaz dejala ko vidiš ljudi, ki kašljajo kihajo in jim že od daleč vidiš da niso ne vem pri kakem zdravju, ki otipavajo vse po vrsti, tudi tisto, kar jih samo zanima in nimajo namena kupiti, da bi bilo dobro, da bi nosili rokavice... Pa da ne govorim o gneči. Saj včasih ne moreš mimo tako, se vsem mudi,te rinejo rekoč, moram iti tja in tja in enostavno gredo naprej.Čeprav ne sodim v ne vem kako počasne ljudi me to vseeno prizadene... Sedaj je razmak dva metra, vsi lepo strpni, vsi lepo kulturni, vsi pridejo na vrsto. No morda je samo zjutraj tako od 8-19 ure, čeprav roko na srce je bilo v trgovini tudi precej takih pod štirideset let. ...Če bi se tako obnašanje preneslo v čas po Covidu 19 bi bilo super... A je že tako kar se Janezek nauči to Janez zna.

Pa še ena svar mi je danes zelo razveselila. Danes je materinski dan in z hčerko se vsako leto vidiva na ta dan. No drugače tudi, a vedno me preseneti s čim. Seveda sva se nameravali videti tudi danes, a žal pač ne moreš preko pravil , varnosti seebe in nje. A ker živimo v svetu tehnike sva se danes videle po vido klicu. Sicer bi se že prej lahko, a se drugače slišiva po telefonu, ali pa vidva v živo.

 Tako da sem  današnji dan, kljub snegu, sivini iz katere se usipljejo veliki sneženi kristali , nekako pomirjena srečna, skratka upajoč, da bo, če se bomo vsi držali samodiscipline in ne rinili za vsako ceno nekam , da bomo s skupnimi močmi premagali to stanje. Skupaj pač zmoremo vse....

 Lep pozdrav ostanite zdravi... 

_Spomini starega gojzarja .. CORONA VIRUSU OB ROB. -prvič

Ne bom pisala ne vem, kaj novega, ne bom iznašla tople vode, kot radi rečemo, le utrinek mojega razmišljanja o tej katastrofi, ki je preplavila našo prelepo deželo Slovenijo tako nepričakovano, , nepripravljene, predvsem pa v tako velikih svetovnih razsežnostih.

Za mene kot upokojenko se prav za prav ni spremenilo veliko, (a ne me kar linčat zato).

Še vedno hodim , kot prej spat po možnostih kar zgodaj, še vedno se prebujam , polna energije, Še vedno me zjutraj prevzame skrivnostno obarvano nebo in poljubi sončnih žarkov, ki sem jih navadno deležna kje na poti. Še vedno verjamem v dobro ljudi , sočustvujem s prizadetimi , še vedno me razveselijo podrobnosti v naravi, ki tvorijo čudovito celoto življenja.

Ker pač po zdravi kmečki pameti sem prepričana, če se ne bom družila z ljudmi, hodila, po trgovinah, po gostilnah, kar sicer tudi prej nisem, je najboljša zaščita preživljanja teh dnevov v naravi. Daleč od obljudenih krajev, na samotnih poteh, kjer ne srečaš, praviloma nikogar, če pa že se izognemo eden drugemu na več deset metrov.... Tako sva do sedaj redno hodila v hribe, po že davno pozabljenih poteh

Tudi doma se mi ni spremenil urnik ... Še vedno pospravim, kot prej skuham, kot prej preberem kaj, kot prej, likam ,perem , čistim, gledam TV, kot prej, le da ne stalno, kot nekateri ki samo to poslušajo kaj se dogaja okoli tega virusa. Tako, da so že prepojeni z njim...Potem pa se zaprejo v hišo, vase, kot školjka.. Imam svoj ustaljen ritem gledanja oddaj.. Sem zadnje čase manj na računalniku skratka, včasih mi gredo kar lasje pokonci, kako so nekateri panični, drugi pa čez vse mere lahkomiselni skratka pretiravanje

Ja dobro je da smo dobro razpoloženi optimistični. Res pa je najbrž da imajo tisti, ki hodijo v službo drugačen občutek , kot mi upokojenci, ko se kar naenkrat vse spremeni, ko ni več jasno, kakšen bo osebni dohodek, kam in kako bo z varstvom otrok .Kdaj bodo nadoknadili delo itd..... Nekateri pa se bodo morda ob vsem tem dogajanju spet zbližali in spoznali boljšo plat svojega partnerja, katerega so drugače ob vsem hitrem tempu življenja, zjutraj v naglici zajtrk ter adijo .ter natrpanem delovnem urniku srečavali še samo, pozno zvečer, potem na hitro obvezen seks , če niso preutrujeni, ali če katerega ne boli preveč glava... ... Najbrž bo po vsem tem kaosu še kako dodatno rojstvo. Tako, kot je bilo po drugi svetovni vojni. Kar nekaj otrok se je takrat rodilo, na veselje, da je bilo vojne konec... ki se jih drugače ne bi. Jaz sem živ dokaz zato... Pa jih še kar nekaj poznam... .. Ja veliko scenarijev se odvija v teh dneh... Bodo pa nekateri spoznali tudi temno stran partnerja, ko bo kriza mimo pa bo še kakšna dodatna ločitev več.

Je pa hudo, ker se je obrnilo na glavo vse, tudi napovedani termini za operacije in preglede. Tako pač lahko samo upaš, da bo čez dober mesec, ki je na novo postavljen termin že toliko se vse uredilo da bo se planirano uresničilo. Če pa ne hm.... Seveda pa se je v urbanih naseljih veliko spremenilo, življenje se je tako rekoč ustavilo. Ljudje so postali nezaupljivi, že ob vsakem kašlju vidiš, da se zdrznejo, čeprav je to samo nedolžen kašelj , ali kihec. Ja tako je to, če te piči kača , se prestrašiš tudi zvite vrvi. Ljudi razen tistih, ki hodijo v službo ne vidiš nikjer. No saj jih tudi prej ni bilo. Navadno se odpeljejo iz parkirišča in se vrnejo isto tako domov.

Seveda je nekaj rekreativcev, ki tečejo vsak dan, ne glede na vreme, ne glede na čas. A tudi teh ni več toliko. Hudo je kmetom, je sorodnik dejal, da bi rad dobil delavce, ki bi spravljali les, se nobeden sedaj noče izpostaviti....

Tako zaključujem tole razmišljanje, in ugotovitev. Vse prepovedi pa ni važno katere so.. niso tako obremenjujoče ,kot prepoved svobode gibanja, a je tako če bomo s tem dosegli kaj bomo vsi potrpeli. Pa na sobno kolo, za zdravo telo pa bo... Problem pa je kako naj mojo psičko navadim na bicikel. Ona mora ven... Oh ni mi do šale, a naša Mery je prava faca... Ja tako je to ,ni se veliko spremenilo a dotaknilo se me je vsekakor bolj, kot si želim . Upam da jo bomo vsi dobro odnesli, tisti pa ki jih je doletela ta okužba se mi smilijo in sočustvujem z njimi...... Vsem vam kateri boste si vzeli čas , da boste morda to prebrali pa želim res vse dobro ostanite zdravi in optimistično razpoloženi in se ne pustite vplivati ne od virusa ... A ostanite daleč od njega vstran...

p.p.

Spomini starega gojzarja:-Kulturni dan !!?

Kot vsako leto se spomnimo na osmega februarja na našega največjega pesnika, na katerega smo vsi zelo ponosni. Le čudi me, zakaj nismo izbrali dan kulture na njegov dan rojstva, ampak smrti. Hm najbrž zato, ker je decembra že tako vse v prazničnem bleščečem  vzdušju,polni smo materialnih potrošniških vrhuncev, da nam je za kulturo presneto malo mar. No morda pa se tudi motim.
Jaz prav za prav berem skozi vse leto, sicer zadnje čase malo manj,Zaradi oči, ki so vedno bolj neubogljive. a kljub temu se ne osredotočam samo na en dan.
Kot vsako leto greva navadno na ta dan v hribe, v naravo. Včasih sva obiskovala tudi kulturne prireditve, a zadnje čase vse manj.Zaradi takih in drugačnih predvsem pa mislim utemeljenih vzrokov.
Tudi letos sva bila prav praznično razpoložena. Celo vreme je nama šlo na roko. Že dan prej torej sedmega februarja sva se odločila za pohod na  Kislico nad Frankolovem 996 m, kjer sva obiskala Kislico In Špičasti vrh, kjer sva se na toplem soncu sredi ničesar, a kljub temu sredi vsega počutila prav čudovito

 sveži a ne prehladen zrak, sonce, grebenske poti

 Kjer sva uživala sto na uro in opazovala panoramo pod nam, ki sicer ni bila preveč dobro vidna, a ker že poznava to vse naokoli se nisva sekirala ampak uživala.

 Nabirala De vitamina in kisika za sive celice in pljuča

  Ja že dan prej je bil prav prazničen.

Še zadnji pogled in sva odhitela proti gradu Lindek, ki pa žal ni več dostopen  brezvetrju na toplem soncu. zaradi padajočega kamenja od razvalin.

 Sva pa zato uživala na poti k gradu na prekrasni ur

8 februar

Sva se odločila da obiščeva Sveti Križ nad Belimi vodami. kjer sva uživala v  skoraj v brezvetrju in toplih sončnih žarkih

Vsa vesela in radostna sva se predala naravi, kjer sva recitirala Prešernove pesmi.No večina jaz , kolikor sem se je še spomnila iz šole.
...Krst pri Savici. Uvod ... Kako lepo je zvenela beseda ... Nato pa še nekaj drugih za povrh.  S seboj sem vzela majhne Prešernove poezije. darilo moje mame , so že vse zguljene no kolikor so stare in v uporabi ni čudno.

Naslednji dan Sva prav za prav nameravala ostati, doma, a ker je bil spet tako čudovit dan in , ker sva zadnja dva meseca bila precej ovirana zaradi slabega počutja in tudi zaradi vremena sva krenila na Goro oljko. 733 m.

Gora Oljka ali po starem Križna gora (tudi Oljska gora ter savinjska Šmarna gora) je 733 metrov visok^[1] kraški osamelec nad Polzelo. Predstavlja lepo razgledno točko, s katere je moč videti Posavsko hribovje, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp ter Karavank.

 Tukaj pa je bil pravi živ žav. Ja srečala sva znance , prijatelje, sosede. In beseda je nanesla kje smo bili na kulturni dan. Kajti prijatelji so bili v Vrbi. Ja in kar naenkrat smo se prepustili kulturniškemu vzdušju in pričeli recitirati.....O Vrba srečna vas domača, Nezakonska mati uvod h Krstu pri Savici, skratka pač kolikor smo se še spomnili pesmi iz šole.  Bilo je prijetno veselo. Ja in vsi smo v en glas dejali lepo je se še spomniti osvežiti pesmi, ki smo se jih učili pred45- 50, 65 leti ...Pač odvisno od starosti udeleženih.

Odšla sva nazaj vsa vesela zadovoljna , da sva tako lepo obeležila tridnevno praznovanje kulturnega dne. Odšla navzdol in se še mimogrede udeležila obiska hribčka Brezovec 618 m, ter se nato po krožni poti vrnila po strmini navzdol do najinega jeklenega konjička, ki je naju zvesto čakal pod vrhom.
p.p.

Tudi to je življenje! Ko se dan poslavlja.

Kot prepleteni udje se veje prepletajo  v temni globeli v strastnem objemu večera, ko se nenadoma zaveš, da se dan poslavlja brez tistega vrhunca, ki naj bi izpolnile sanje. Dan, ki je minil samo  v obujanju spominov, vzbudil že  potlačene, tako pozlačene želje preteklosti, ki kot gejzir razpro nebo,  se zaiskre, a že vnaprej veš, da se bodo kot pepel vrnile nazaj   v  tih meglen večer brez odmeva.
Sprijazniš se, saj veš, da je jutri nov dan, ko lahko zaživiš  v  vsej lepoti dneva, preteklost pustiš sanjačem, ti pa živiš danes, ta hip, ne včeraj in ne jutri.
P. P.

Spomini starega gojzarja 5 del) STROPNICA 860m -Po vrhovih okoli naše doline v letu 2020

 Zjutraj ko sva prvo  peljala Mery na sprehod,se je skoz našo dolino vlekla prozorna megla, a vseeno sva vedela da bo krasen sončen dan.Potem sem grede skočila še v zdravstveni dom, kar je ta mesec postala že klasika. Nato pa sita prozorne megle, ter da zaključiva s tem delom vrhov naše doline,  sva se odpravila z avtom do Šenbricakaka razlika od prejšnjega ponedeljka. Ko je bril oster veter in sama sivina je naju obkrožala. in nato vsa vesela videla da se nebo vedno bolj barva modro in sonce je posijalo, le veter je od začetka naju motil na poti.

 Pa se nisva  nič zmenila zato, ampak kar hitro prišla do  odcepa, kjer sva prejšnji ponedeljek krenila na Skalni vrh 780m in se po krožni poti vrnila preko Vodemlje in Hrastovca mimo Škalskega jezera nazaj domov. Tukaj sva videla okosmatena goveda, ki so se pasla v globeli

 Posebno so mi bili všeč mladi telički

 Midva pa sva nadaljevala pot , mimo velike kamnite mize po lepi razširjeni  cesti , od koder sva videla govedo v globeli pod nama, ter mimo vikendov , kjer sva imela lep razgled na del Šaleške doline in hribe od zadaj. Žal ni bila dobra vidljivost .Tako da sva kar hitro odšla naprej v gozd. Tu je še vedno bilo videti posledice vetroloma, tako da sva kar nekajkrat morala plezati pod debli in jih prestopati. A ker to ni nič novega za naju sva kar hitro prispela

na konec ceste in se dvignila v strmino, kjer sva kmalu ugledala čudovit valovit travnik. Mir sveži zrak sonce in neka sreča človeka objame, ko je daleč od hrupa in ponorelega sveta.

  Kjer sva se še pred vstopom v gozd odpočila in se za nekaj časa predala sončnim žarkom. 
 Tudi lapuh je že pohitel s cvetenjem
 

Ko se prepustiš soncu

 in brez besed uživaš

Potem pa sva se napotila zadnji del poti na vrh Stropnice 860 m, ki ni nič posebnega, je vrh  kupolaste oblike z ostrimi malimi skalami na vrhu. Razgleda ni, ker je vsa v drevju. So pa po poti  krasna razpadajoča drevesa, Vsako leto ga je manj. Moj je dejal, tako dolgo bova hodila gor, da ga ne bo več. Sem mu odvrnila ta starina bo naju oba preživelPoleg  drevesa je bilo kar nekaj teloha. Sicer ne toliko, kot lanskega leta na ta dan. A vendarle! 

 slikala sva se in nato odhitela spet nazaj na travnik, kjer sva nabirala energijo in kisik za utrujene sive celice.___Čez kaki dve uri pa sva se vsa zadovoljna podala nazaj po slabi cesti 
 

Ter se še med potjo razgledovala po okoliških vrhovih naše prelepe doline. Kakšnega  bova še sigurno obiskala pred pomladjo. A nekaj jih bo ostalo za toplejše dni, ko bo že vse zeleno in v cvetju, ter tudi počutje morda spet na višku.

Ko sva se vračala proti kamniti mizi je krasne bore ob poti že dohitela senca poznega  popoldneva

 midva pa sva spet zakorakala vsa zadovoljna napolnjena z energijo po asfaltu v smeri Šenbrica
P:P: