Sedanje stanje, ki si ga nobeden ne želi , še kar traja in traja. Okužbe se večajo, smrtni primeri se množijo.... Zavladal je strah. Vidiš ljudi , ki hitijo po mestnih ulicah, ali parku, posamezno z maskami, sklonjenimi glavami pogledi uprtimi v tla. A ljudje smo prilagodljiva bitja ...Prilagajamo se povsod. Kar se mora pač ni težko.Veliko kaj je drugače, res se je treba odpovedati marsičemu. Druženju, prosto pohajanju po mestu v dvoje troje, ali še pač več, če nismo bili ravno iz istega gospodinjstva.
Spremenila se je tudi okolica okoli nas ... V ozračju ni toliko čutiti vpliv onesnaženja , hrupa. Človek se navadi tudi, na to nujno zlo, ki ga pač prinaša s seboj vsakodnevno življenje razvitega sveta.
So pa zato sedaj veliko glasnejše ptice, pravi užitek jih je poslušati, ko žvrgolijo v snubljenju svojih družic in prepiranju ob ljubosumju nadležnih tekmecev, ki hočejo na vsak način prispevati v rodnost vrste. Tudi trava se mi zdi da je boolj zelena okoli naših domov. A to je najbrž zasluga toplega vremena ne prispevek virusa.
A je to stanje pokazalo tudi svojo drugo plat ... Danes sem po dolgem času šla v trgovino. A to tako vsaki mesec naredim v istem času... Grem dvakrat največ trikrat v nakupe... Torej ob vstopu so mi prvi razkužili roke in voziček. Pohvalno, a to ne bi bilo narobe , če bi se ta navada vpeljala tudi, ko bo tega stanja konec. Kolikokrat sem si jaz dejala ko vidiš ljudi, ki kašljajo kihajo in jim že od daleč vidiš da niso ne vem pri kakem zdravju, ki otipavajo vse po vrsti, tudi tisto, kar jih samo zanima in nimajo namena kupiti, da bi bilo dobro, da bi nosili rokavice... Pa da ne govorim o gneči. Saj včasih ne moreš mimo tako, se vsem mudi,te rinejo rekoč, moram iti tja in tja in enostavno gredo naprej.Čeprav ne sodim v ne vem kako počasne ljudi me to vseeno prizadene... Sedaj je razmak dva metra, vsi lepo strpni, vsi lepo kulturni, vsi pridejo na vrsto. No morda je samo zjutraj tako od 8-19 ure, čeprav roko na srce je bilo v trgovini tudi precej takih pod štirideset let. ...Če bi se tako obnašanje preneslo v čas po Covidu 19 bi bilo super... A je že tako kar se Janezek nauči to Janez zna.
Pa še ena svar mi je danes zelo razveselila. Danes je materinski dan in z hčerko se vsako leto vidiva na ta dan. No drugače tudi, a vedno me preseneti s čim. Seveda sva se nameravali videti tudi danes, a žal pač ne moreš preko pravil , varnosti seebe in nje. A ker živimo v svetu tehnike sva se danes videle po vido klicu. Sicer bi se že prej lahko, a se drugače slišiva po telefonu, ali pa vidva v živo.
Tako da sem današnji dan, kljub snegu, sivini iz katere se usipljejo veliki sneženi kristali , nekako pomirjena srečna, skratka upajoč, da bo, če se bomo vsi držali samodiscipline in ne rinili za vsako ceno nekam , da bomo s skupnimi močmi premagali to stanje. Skupaj pač zmoremo vse....
Lep pozdrav ostanite zdravi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar