SPOMINI STAREGA GOJZARJA- MESECU AVGUSTU V SLOVO 2. DEL

Konečka planina 1233- Prvi in drugi obisk-

Mesec avgust je bil zelo zanimiv. Bil je dež, sonce, megla, ja vse kar si si zaželel. Po deževni noči sva se odločila da greva na Konečko  planino med Smrekovcem in Boskovcem.

.- 

 Nisva še nikoli bila tu gor.Pripeljala sva se do Šmihela  nad Mozirjem . Nato sva krenila  desno in po nekaj minutah vožnje sva ugledala na prostem pred nama  hrib  Križ nad Belimi vodami , hja  kot navadno in je že klasika sva spet zašla. A ker so tu res prijazni ljudje doma so naju , kaj kmalu usmerili v pravo smer. Avto sva pustila ob ob robu gozda, kjer sem prvo ugledala prekrasnega metulja Gospico (Arginis paphia) ter ga poslikala od vseh strani. Bil je on samček , všeč so mi ti lepotci  nato pa  po dokaj izprani makadamski cesti  cesti nadaljevala pot. . Kar nekaj časa sva hodila da sva prispela iz gozda, kjer se nama je odprl čudovit panoramski pogled na pokrajino pod seboj
Sonce se je trudilo da se prebije skozi nizko oblačnost in tu in tam mu je res uspelo.

 kljub mokri travi od dežja pretekle noči se je čmrlj trudil, da si najde , kaj za malico

 Bogato rastlinje ob poti je bilo polno metuljev,. Midva sva opazovala panoramo pod sebojopazovala travnike in kravena njih ki so mirno in zadovoljno mulile travo meglice na nebu in upala , da naju ne bo presenetil dež. a midva sva tokrat hitela naprej, kajti zanimalo naju je, kakšna je ta planina, ki jo vidiva, celo iz Velenja in iz Sv. Križa nad Belimi vodami, seveda samo del.
 Čez nekaj časa sva prišla do razcepa in ena cesta je vodila na desno. Krenila sva po njej in pričela se je rahlo dvigati. kmalu sva prišla na rahlo vzpetino, kjer sva skozi drevesne krošnje videla cesto po kateri sva prispela. Pot pa se je še kar nadaljevala in kmalu sva potem prispela  skozi gost smrekov gozd z zanimivo obraščenimi štori

 Sva končno prispela do mostu z kovinskimi mostnicami. Mery ni hotela iti čez pa sem jo nesla. Vedela sva , da sva že blizu. Kljub sivemu vremenu nama je postajala pošteno vroče

nato pa sva ugledala pred nama travnik oziroma planjavo, ki je naju res presenetila. Kajti iz Šaleške doline si vidi samo en rob, nisva si niti predstavljala, da je tako prostrana in ....lepa 

 sicer so se preko nje vlekle meglice, a kljub temu naju je svežina zelene trave in pašnikov navdušila.

 Kal ob potiin konji ter krave ki so se pasle na drugi strani je nudilo prav lep vtis planinske paše. Tu sva videla napis in sklenila da greva enkrat še do te koče.

 Nato sva zavila na desno proti hribčku z malo kapelico, katero sva že večkrat opazovala iz SV, Križa nad Belimi vodami.

 Kmalu sva dospela po hribu do nje. 1330 metrov nadmorske višine stoji.
 Lepo se je videlo v Šaleško dolino, le vidljivost ni bila preveč dobra.

 

 Slikala sva se  za spomin ...

 nazaj grede nama je ob kalu prečkal pot prekrasen  prijazen konj.

 Pohitela sva nazaj, kajti vedno temneje je postajalo nebo.  Počasi sva e  napotila nazaj z obljubo da se še vrneva  in res sva se.

 Bilo je  je čez dobre tri tedne, ko sva iz Belih vod opazovala skozi daljnogled dogajanje na Konečki planini. Pa sva dejala greva pogledati kaj je gor tako zanimivega, da je bilo toliko ljudi gor. Pa sva šla, v lepem sončnem toplem dnevu, mimo pašnikov, kjer so trave imele že dopoldansko siesto po obilni paši. A na Konečki planini ni bilo več toliko  živine.

 spet sva občudovala panoramo pod nama Naju pa je presenetila velika sprememba na vrhu pri kapelici- To kar sva midva videla takrat od križa nad Belimi vodami je bila maša tu gor. Bilo je še vse lepo okrašeno, pa polno lepih lesenih rezbarij. Prav umetniško izdelanih. Ki so se kar bleščale v soncu. ja čepa paša za oči.

 

 

Predvsem pa naju je razveselil prekrasen razgled v Šaleško dolino, ki je kot na dlani ležala pod nama. Videla so se vsa tri jezera pa še nastajajoča, pa Lajše, pa letališče v Lajšah in seveda rudarske škode , kjer se je lepo videlo kako se počasi a vztrajno ravnajo vdori zaradi izkopa premoga. In tako  bo  počasi, a vendarle  se spet oblikovala, sicer malo drugačna Šaleška dolina.

in kaka razlika od prejšnjega obiska.Sedela sva na klopi molče in uživala mir, zelenje, in predvsem sonce 

 Prej megla , sedaj modro nebo.

 Zelo dolgo sva ostala gor. A potem je pričelo pihati in ja kaj kmalu so se prikazali temni oblaki nad Boskovcem, vedela sva da morava nazaj.

 A še sva uživala v pogledu na sosednji hribček  Sv. Križ nad Belimi vodami je bil od te strani povsem drugačen. razločila sva vsako skalo in ja....

 .....Zdelo se nama je da vidiva celo enega obiskovalca tam Kaj naredi jasnina in lep razgled!!! A postajalo je hladneje

Tudi Mery je uživala ležala je na klopi in ni ji bilo nič mar.

 Ko pa so oblaki pričeli risati temne sence po globeli pod nama sva se odločila da počasi oddideva nazaj iz tega neokrnjenega planinskega raja.

 Globoko pod nama je počivala v popoldanskemu počitku živina

 Še zadnji pogled v Šaleško  in Šoštanj z kadečo TEŠ

 ter na Križ...

 nekje visoko nas nama proti Smrekovcu je poletel helikopter in zmotil tišino planine

 Samo še en pogled in odšla sva,

Tu gor se še sigurno vrneva in greva potem naprej proti Boskovcu

 Vedno temneje je postajalo ob poti sva na ganku vidla prekrasne nageljne 

 Ter se nato mimo Šmihela  nad Mozirjem odpeljala nazaj domov z  veseljem da sva doživela to planino danes v soncu in jasnini
P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-JESENI V SLOVO-KAŠNA PLANINA

Že kar nekaj let , kar hodiva na Veliko planino se na Podvolovjeku ustaviva,, ter rečeva. "Enkrat bova pa raziskala to stran Kašno planino." Že spomladi sva grede, ko sva šla na Veliko planino , prvo zgodaj zjutraj krenila v to smer. Avto sva pustila malo nad Podvolovljek-om  in se nato napotila peš po gozdni cesti na  desno. Hodiva ovinek za ovinkom , kar naenkrat pa se cesta spusti navzdol. Hm sva dejala, to pa ni prav in sva šla nazaj . Pa nič sva dejala bova povprašala za pot. Res je nama delavec ob cesti lepo razložil, da b morala samo naprej in nato na desno , da je lepo označeno. A sva kljub temu skleni la da greva prvo na V. Planino.Grede nazaj sva pa bila poplačana za pot za prekrasnim pogledom na sončni vzhod, ki je pravkar osvetlil Kamniško Savinjske Alpe

Nato sva nadaljeva la takrat pot na Veliko planino. Letos pa sva prvo obiskala Veliko planino in se potem namenila na Kašno. Ubogala sva nasvet delavca, ki nama ga je lani dal ob cesti. Ter se pripeljala do vznožja kjer sva pustila avto in se nato odpravila na vrh. Bilo je   2. 10. 2017- Bil je vroč jesenski dan. Sicer je pihalo na Veliki planini, a na Kašni je bilo tako toplo :::Pa razgled za bogove 

 Drevesa so kar žarela pod modrim nebom ..Pastirska koča je samevala, ob njej pa velika miza z klopmi, ki je kar vabila da se odpočijeva. A nama se je mudilo na vrh

 Zelo lepo označene table ob poti. Živine ni bilo več nikjer, zato je naša Mery lepo šla poleg naju . A saj je bila že kar utrujena od poti na Veliko planino. Pa še vročina ji ni prijala preveč

 Vedno bolj sva se oddaljevala od žarečih dreves in vedno znova pogledovala nazaj.

 kupi barvastega borovničevja so žareli v popoldanskem soncu

 ko sva prispela na ravnino, sva občudovala odseve v  malih jezercih, ki so se, kot modra očesca bleščala na  jesensko obarvanih travnikih.

 bilo je zelo zanimivo. Ko sva premagala prvo strmino, sva mislila, da greva že proti vrhu. A potem se je po novno dvignila pot

 Vedno znova in znova sva občudovala gore, ki so se veliko lepše videle od tu, kot pa iz Velike planine

 Zadovoljna sva jo mahala proti vrhu

 Pod vrhom sva obiskala še veliko skalo na kateri sva se slikala

 Zelo vesela sva bila, da sva jo obiskala. Tu sva ostala, kar nekaj časa in uživala v jesenskem toplem soncu

mehko speljane poti med barvno preprogo

 Čeprav je bilo že pozno v  jesenskem času je bilo borovničevje še kako barvito. Ko sva bila konec septembra na Pohorju je že vse listje se osulo.

 Vedno znova sva pogledovala na Lepenatko, kjer sva bila pred kratkim  na drugi strani in Veliki Rogatec, katerega sva lani obiskala meseca septembra.

 kot male rumene zvezdice so se bleščale podvodne trave na vodi

 Na velikem Rogatcu trenutno ni bilo nobenega

 užival je na vrhu Kašne v razgledu na KSA - vidljivost sicer ni bila ne vem kako lepa , a kljub teu se je bolje videlo kot na Veliki planini. že občutek

 in odsevi

Se že vidi vrh Kašne 

 

 na vrhu sva se slikala Mery pa se je skrila med gosto borovničevje, ter malo zadremala.

 kako mogočno drevo- enostavno ne moreš  mimo .

 ko sva se vrnila pod pastirskim stanom spet na cesto sva šše zadnjič pogledala proti vrhu in si obljubila JA TU SEM ŠE PRIDEVA:

Poslovila sva se in se napotila skozi pravljično razsvetljen gozd, ter se  nato vsa zadovoljna in srečna vrnila domov.

Odhajanje -iz zbirke tudi to je življenje

Odhajanje
Odhajam,jaz ti ona on..
Včasih brez slovesa ,
ali bolečine .
Tiho, greš se posloviš,
Ali pa trpeče ,
tako boleče težko greš .
A kakor koli,
slovo vedno dokončno je slovo.
Le poti so različne in smeri.
Za nekatere strme polne so ovir.
Da si oddahneš ko zaslutiš .
Konec je....
Za druge gladke so poti mirne,
morda celo dolgočasne.
A so še vedno želje da ostaneš tu.....
Važna ni vsebina,
kajti tam na koncu vse izgine,
se razblini v dokončnosti..
A sprašujem se ,srečava se tam ...
Odgovora ni, le veter v krošnjah šumi ,
a nekako slutim , kaj hoče mi povedati.. ..
p.p.
"Vetrovno dekle"

Iz zbirke -Tudi to je življenje-spomin

Spomin-

10.10.2017

Spomin na tebe drago dekle.

Ki  pred časom tu  sprehajala se..

je drevje žarelo tako kot sedaj,

sonce je grelo,vetrič pihljal

cvetje venelo ob poti takrat,

Sedaj je vse isto ,le tebe  več ni. .

Odšla čez zelene poljane,

 si tik pred začetkom  jesenskih dni…

.Zrele so trave, ovenelo je cvetje ,

 sprašujem se, 

ali bom tu še naslednje jeseni,

 ko listje bo padalo po poti glineni.

Da zakrije tvoje sledi,  dokler jih

 čas  povsem ne zabriše-

Ostale besede so neizrečene

Vem ,da ne bo poti več  skupne nobene ,  

Hodim molče   po poti  spomina,

v mislih s teboj ter  hrepenenjem ,

ker vem, da tam na koncu poti čakaš me ti..

.p.p

.

iz zbirke sanjala sem ---SPET PRIŠEL SI V MOJE SANJE

Spet prihajaš v moje sanje,                 

      v ta moj tihi  svet si vstopil

v svoja čustva me potopil.

Tvoj dotik je bil dovolj,

da si čustva vsa predramil,

in s poljubi me omamil.

Vsa sem se ti predala,

kot da bi  vedno te čakala ---

Vsa moja spoznanja,

ki sem ob tebi jih spoznala

ko tebi, sebe sem dajala

vso strast vso ljubezen, želje in obljube

vračal z ognjem in strastjo.

Ki me je potegnila na dno

Prihajal noč si za nočjo

vedno v moje sanje

bila presrečna sem,

spet sem pričela verjeti vanje.

Ljubila sva se vsepovsod

ob svečah , travnikih in temi.

Ljubila, od poletja do jeseni.

Prišla je zima in z njo mraz.

V sanjah izginja tvoj obraz

oh, ljubi počakaj ne odhajaj

jaz nočem še oditi

hočem s tabo se ljubiti,

Izkoristiti ta čas.

Kajti, ko se bom zbudila

bom za večno te izgubila.

Nocoj si zadnjič prišel v moje sanje.

in jaz samo  nocoj še verjamem vanje…

P.P.

Trenutki prijateljstev- iz zbirke tudi to je življenje....

Jesensko sonce..

Ti ,On  Jaz sedimo in molčimo,

 prepojeni s preteklostjo,

 s  hrepenenjem prihodnosti,

 se zavemo dragocenega trenutka sedanjosti. 

Molčimo ne potrebujemo besed.

Čutimo kako nam čas polzi

 skozi dlani prosojnih od sejanja minljivosti..

. Želja je samo ena da zaustavimo,

 ta trenutek povezanosti za vedno.

Barve so obarvale drevesa pred nami ,

vsi v en glas vzdihnemo 

in se glasno nasmejemo…

ob spominu na mlade dni,

Ko smo se igrali pod  barvnimi krošnjami …

srečni se nasmejemo,

 kajti vsi s    sedmimi križi    na plečih,

 se počutimo mlade

 in napolnjeni s svetlobo ,

ter energijo svetlih jesenskih sončnih dni..
p.p...

IZ ZBIRKE ---TUDI TO JE ŽIVLJENJE

Čakanje  na robu!

V polmraku čakajoč, da vzide sonce je stala tam ob temni skali, tik nad prepadom,naslonjena na  viharnik, ki mu je zadnje neurje odlomilo vrh. Tam nad obzorjem se je pojavila prva zarja, ki je ugašala eno za drugo zvezde na nebu  . Stegnila je roko, kot bi želela zadržati ta trenutek brezčasnosti lepote rojstvo novega dneva, a se je vedno bolj zavedala da je ves njen trud obsojen na neuspeh . kajti nebo je preplavila tista nedoločljiva barva , katera je njeno notranjost in dušo napolnila z neizrekljivim obupom, kajti vedela je da z novim dnem bodo  vsi njeni napori, da ohrani nasmeh  in optimistični  , izraz na licu  za javnost, spet terjali zadnje atome njene  moči. A bolj, ko se je prebujal dan, bolj ko se je barva spreminjala v škrlatno podobo jutra, ki ji je z vsako nianso izpirala skrbi za jutrišnji dan življenja  iz njene notranjosti, občutek je bil tako močan, da  je imela vtis, kot da ji vsako gubo njene duše in srca strga , z bolečine vso balast , ki se ji je nabrala v preteklih mesecih , spet  je začutila, da postaja lažja , da ji  je uspelo, kot že tolikokrat doslej , da se v njej prebuja neslutena moč, ki jo je dvigala vedno više in više.  In ko je  žareča krogla na obzorju dosegla rob je njena duša zapela v  crescendo   hvaležno hvalnico dneva.
Tiho se je nasmehnila vase,zdelo se ji je da so ji zrasla krila, da bi lahko poletela visoko pod nebo , še  odlomljeni vrh viharnika je postal lepši z notranjimi očmi je videla, kako  močan je  bil ko je bil na vrhuncu rasti. dal ji je dal vedeti, da tudi, če ti življenje zada globoke rane in vse,  vse postane brezupno  je treba poiskati v sebi moč, da znova in znova vstane , da se še z večjim veseljem in močjo spopade z težavami....
Z iskrečimi očmi se je zazrla čez vrhove, z mislijo, kako lepo je živeti, pa čeprav nam včasih usoda  nasuje ostro kamenje na pot, a s tem se le utrdimo in  znamo ceniti vsak trenutek, ki nam je dan.
 Za seboj je slišala šum , obrnila se je in uzrla obraz, ki jo je že nekaj časa nemo opazoval, v njegovem izrazu je videla toliko ljubezni, sreče da je ostala brez besed. Samo roko je stegnila in začutila, kako so se prsti prepletli v trden stisk roke, ki ji je povedal, da se lahko nasloni nanj, da je za njo vedno tu, karkoli se že zgodi. Brez besed sta se sporazumela in rojstvo jutra jima je potrdilo to molčečo zaobljubo. Naslonjena eden na drugega sta čakala da je sonce na nasprotni strani doseglo vrhove. Nato sta se napotila počasi nazaj v dan , ki pa je za oba postal veliko lepši in poln svetlobe ter nove energije
P.P.
 5.7.. 2017