Spomini starega gojzarja Pohod od Lovrenca na Lisco in nazaj!

 Tradicionalni, a tokrat res  poslovilni pohod .

Vreme se je izboljšalo, no je pa prav aprilsko pestro.

 V oziroma nad katero dolino greva je bilo vprašanje. Koroško sva za kak teden dala na stran, pa treba je malo spremembe s klimo. V Posavju je sigurno toplo. 

Ta teden sva sicer nameravala iti prvo na Veliko planino.Zaradi cvetja največ ,a žafranov je tudi drugod zelo veliko, sicer ne toliko kot na Veliki planini a vendarle, njo sva obiskala, če se prav spomnim albumov slik 13 x ali pa morda kak obisk več.  ker je nama tudi veliko za hojo in ker se čas izteka ha ha ja se smešno sliši, ampak je že tako da je bolje tiste stvari ki so bolj naporne opraviti prej.Torej je  soglasno, kako pač tudi drugače he he, izbran bil cilj Sv Lovrenc nad Okroglicami,ter nato še obisk rastišče encijana (Clusijevega svišča)

oziroma Lovrenc pod pod Goro, ali pod Velikim Kozjem , kakor pač komu drago in nato peš na Lisco in nazaj-Prvič sva šla to pot pred desetimi leti in sedaj je čas da se poslovva. Ja več kdo se smeji , češ kolikokrat se poslavljava ,in vedno pogosteje se bova, ampak bolje se je večkrat posloviti in še  naslednje leto priti, ln misliti,da bova še šla,potem pa ti usoda prekriža račune.Imela sem sorodnika, ki je večrat dejal ob slovesu :Poslovil se ne bom ker bom še pišel. A žal ga potem kljub temu  ni bilo nikoli več. Sedaj je tam za mavrico. 

Nekaj utrinkov v tem prvem delu večinoma  ,kraji ki so ob vsakem obisku enaki , ampak  vedno   drugačni. Je že tako, za naju so tudi poti cilji, pa veliko kdo, ki mu več ni dano , zaradi bolezni, ali drugih vzrokov se  ob branju sprehodi in  spomni obiskov skozi te kraje pa mu osveži spomin. Tudi to mi polepša pisanje.

TOREJ;

Zjutraj kar zgodaj  a zelo svežem rahlo vetrovno obarvanem  jutru, sva se odpeljala iz naše doline. Nebo je bilo prepredeno z oranžno temnimi oblaki.
A sva dejala , vremenarji so obljubili lepo vreme. Pa jim enkrat verjemiva. in uživava v čudoviti svetlobi jutra.Že v Černovi se je počasi pričel promet zgoščevati. Ah ja, zašla sva v prometno konico, a to bo se že razredčilo.. Še pred Arjo vasjo je pogled proti Libojam , naju navdušilo to ,da  je bilo tako lepo zavito v jutranjo dremavo meglico , sva že načrtovala , da bi še enkrat obiskala Šmohor , kjer je nama bilo zelo všeč pa še tako prijazna postrežba je gor.Pa da o poti sploh ne govorim.Vse v superlativih. Pa sva se posvetila prometu in se sprijaznila, da se nama nikamor ne mudi in da se bo hitro vse uredilo. Pa čeravno  se ni , od Arje vasi do Celja smo se pomikali , da bi lahko, če stopiš malo  hitreje, kamot šel peš poleg avta.Ampak lepote ob cesti sva se res naužila.Naslednjič bova šla prej , ali pa pozneje sva si obljubila.

v Celju sem imela čas opazovati  silhuete cerkve v mestu, ne vem komu je posvečena in cerkve sv.Jožefa na obzorju, tokrat sva lahko videla celo Celjski grad,  ne tako kot zadnjič ko sva samo slutila da je nad dolino. A nato smo se le premaknili in se odpeljali počasi naprej mimo Marija Reke , tukaj tolrat ni bio megle.

A že malo naprej so tudi ptiči hodili peš ali pa po telefonski žici , taka megla nas je zajela, ki pa se je kar kmalu dvignila še pred Laškim.In Laškega , kjer sem prvič nad mestom opazila prikupno kapelico pod modrino neba Sonce je tukaj že lepo sijalo in se je svetloba ujela v roso trave ob prometnem znaku

Potem je nekaj časa teklo vse pretočno in  kmalu sva se zapeljala v Zidani most in skozi ozek predor ,lahko videla kako se temno zeleni Savi približuje sončna svetloba..

A midva sva se že bližala Radečam, prav vesela sem, kadar tukaj ni megle .A že sva krenila proti Posavju, ki je nama zelo všeč . Dolina prepredena s preoranimi polji in travniki je prava paša za oči.Ja ni kaj v meni še po tolikih letih mestnega življenja, po žilah polje kmečka kri in ljubezen do zemlje in narave.

Že sva peljala skozi Loke in vedno se mi pogled ustavi na ribniku pod cesto, No vsaj upam , da so v njem ribe  ha ha.Če jih ni se  po njegovi površini sprehajajo komarji in vodni pajki.

Kakor koli kaj kmalu sva po okroglih ovinkih peljala skozi Okroglice, vedno ugibam od kod ime Okroglice ? Saj je hrib in kraj kot vsak drugi, le ovinki so res tako okrogli, kot trebuh kakšega dobro rejenega vladarja. Kakot koli,  kmalu sva prišla do travnika in parkirala. .  Še hiter posnetek panorame pred nama.  Sv.Lovrenc in Veliko Kozje ki naju pričakuje tam čez kak dober mesec, no vsaj upam? Da bo zdravje , ostalo bomo že porihtali..

In že sva  napotila naprej navzgor ob robu gozda, kjer sva pred leti srečala FB prijateljico, ki je s skupino šla v obratni smeri. Ja rada imam taka srečanja , ko virtualni obraz dobi  podobo in glas in stas postaneta realnost...Vedno se spomniva tega srečanja tukaj .Preden je naju posesala vase pravljična gozdna kontrastna  idila , ob kateri lepote sva bila oba tako prevzeta ,
Pa saj ne moreš kar hitro naprej, vsa zavzeta sem strmela v odseve njega in dreves pred mano. Lepota, ki bi jo zavidal vsak še tako nadarjen slikar. Mati Narava pač ve in zna.

Tudi tukaj se je precej spremenilo. Bolj široke gozdne ceste , so nama kar dobro dele, sva lahko malo bolj sproščeno korakala skozi gozd, 

in opazovala prekrasne bukove liste,v katere se je ujela jutranja svetloba.

Ko sva prispela na prvi travnik se nama je odkril najin cilj, še malo naprej pa pogled na Lisce,  na drugi strani globeli, ali sedaj po novem Razbor, kjer sva pred dvema mesecema parkirala, ko sva šla na Lisco čez Lisičje Luknje ob 60 obletnci najinega prvega skupnega pohoda na Lisco

Nato po travniku navzdol, ki je včasih bil poln grmovja sedaj je lepo očiščen in že sva bila pri mizi kjer sva včasih malicala. A tokrat je kljub soncu bilo tako hladno , da sva sklenila da bova malicala kasneje.

On  se je samotoliko usedel,  iz navade je dejal in se na široko smejal.

Nadaljevala sva navzdol in navzgor čez travnik   in se spet potopila v gozdni hlad.

Tukaj vsaj ni pihalo. 

Prečila sva pobočje in kmalu pršla do odcepa, kjer sva prvičpred desetimi leti  šla kar naprej do kmetije, kjer je bilo polno cvetja in prijazni ljudje.
Res lep kotiček sva dejala na travniku kjer je pobočje bilo posejano s kukavicami in regratom

Spustila sva se  navzdil po regratovi preprogi, ob čudovitem cvetočem  drevesu 

ter nato skozi prvi smrekov drevored do ceste skozi  ob kateri sva uživala ob cvetočem parobku.

Ta predel je zaradi tega lep, ker je polno rož 

Ob cvetočem robu 

malo asfalta

ter kmalu bila na najnižji točki. Sva dejala sedaj pa še samo navzgor

tu je res lepo označeno ob robu pa cvetijo jagode, kot bi jih kdo nasadil.

Tukaj je res tako spokojno 

Prečkala cesto 

 Ob potočku krenila navzgor

Skoti ozki prehod, ob kateem so včasih cvetele preproge kalužnic,-Sedaj tukaj ni niti ene kalužnice.

 Ti dve slike so od leta 2016 , ko sva prvič šla oz te smeti na Lisco iz Lovrenca

Škoda. 

Ta predel je zelo lep 

Sva  kmalu prispela na parkirišče kjer sva tudi malicala, sva hotela ob mizi, a je popolnoma porasla  z grmovjem Velikokrat sva sedela ob njej. Sedaj sva se usedla na majave veje in ja . nisva izbirlna, a ko si že čez 80 se bolj težko spraviš potem pokonci ha ha ha. .

Siccer pa ne hodiva zaradi komfortne udobnosti naokoli , ampak škoda je tako lepega prostora, da je zanemarjen. No zanemarjen niti ni tam se bo sedaj nekaj delalo je polno kupov peska.Torej je namenjen drugemu namenu. Tudi prav.

kmalu sva zavila iz asfaltne ceste spet v gozd 


To je pa nasstalo sedaj bolj na novo.

Včeraj je bil dan zemlje . Skupina  otrok iz Krmelja je nama prišla nasproti od prvega do pestega razreda, Prjetni in kako lepo so pozdravljali . .

Mi je  pomahal in dejalveš kako lepa klop.

Pogled os Šenjošta. Vidljivvost je bila zelooo slaba 

Tu je rahlo pričelo snežiti, tukaj sva tudi srečala  virtualna prijatelja iz Sevnice. 

Zelo veliko žanjevca na poti od Šentjošta do Lisce 

Tudi tokrat sva se slikala povsod razen na eni klopci. Kar je že tradicija. A sva vse to naredila hitro. Kajti skoraj neverjetnno je da sva doživela na tem pohodu, sonce, veter,sneg je naletaval temno nebo, pa modrina ki je naju še posebno razveseljevala.Poleg tega pa je naju od Polane navzgor spremljal hrup letala,, sedaj si predstavljam, kak izgleda ko imajo vaje na Počku  najbrž je kakšen pilot vadil letenje, kajti videla sva kako je  rezal zrak poševno, kot bi se peljal skozi kak kanjon. 

t,

Pasji zob, v tukaj gor sem ga prvič videla, neznatna a zanimiva rastlina. Letos so večinoma že odcveteli, a sva jih nekaj odkrila pod klopco zaljubljenih.. Sicer že v zadnjem štadiju odcvetanja, a vendar sem se zelo razveselila jih.

Pod nebesi, kot v nebesih 

Pomahala sem vsem mojim virtualnim irealnim prijateljem,od Koroške do Dolenjske , Gorenjske, Primorske,Notranjeske Prekmurja , Vsem sem hotela poslati košček čudovitega občutka  sproščenosti  energije, in veselja, ki vsega je tu gor vedno na pretek, le občutiti jo je treba.

Na vrhu sva se hitro vpisala in že pohitela proti nebesom.


Uživala sva v jedači pijači,predvsem pa v zelo prijazni natakarici, ki je nama še poleepšala dan. 

Ko na Lisci regrat zacveti

akozi drugi drevored smrek

Na vrhu je posijalo sonce sam za trenutek izkoristila sva ga ter nato pohitela navzdol v zavetrje.

Ob povratku   sva se spet  ustavila tukaj.

Ob Šentjoštu sva se nazaj grede ustavila se je mojemu tako dopadla klopca in tazgled na Posavje.

Vračala sva se po isti poti kot  zjutraj  .

Mimo kapelice navzdol

Še zadnji posnetek

preden sva se spustila proti izhodišči, do avtomobila in se potem napotila še navzgor proti rastišču encijana. 

Tako pa je nama uspel še zadnji pohod iz te strani na Lisco. Ja ta je vrh ,ki je nama prirasel k srcu, je že tako prvi je bil, ki sva ga obiskala skupaj sicer iz Sevnice , ampak saj sploh ni važno od kod. 

Včasih sva hodila sem samo zaradi teh modrih cvetov encijana. No tokrat pa hodiva predvsem zaradi poti od Lovrenca do Liscce. Deset let, vsako leto spomladi, razen enkrat, ko sva šla poleti, a je bilo tako vroče, da sva dejala nikoli več poleti.

Pri Lovrencu je bilo nekaj ljudi, a midva sva posnela nekaj encijanov, ki pa so v odcvetanju. Bova pa šla pogledat na travnik Ostrico na Paškem Kozjaku tam so zelo lepi, pa tudi kukavice večbarvne cveto. 

Kajti sva že kat precej poti obredla tu gor. Vsaka je zanimiva, vsaka ima svoje lepe  strani, pa tudi težavnosti so različne. Kakot koli zelo veliko fotografij sem posnela , kot bi hotela motive zamrzniti v času.Za tiste dneve, ko bose jesen življenja še bolj nagnila proti zimi večnosti... Škoda ,da svetloba ni bila boljša, ampak na to nimam vpliva..

Domov sva se vrnila malo pred  šesto uro zvečer . Utrujena a srečna da sva uspela. 

p.p.