Spomini starega gojzarja -Stolpnik Konjiška gora.

 Bi ali ne bi.

 In kam bi šla? da bi se naužila lepote cvetoče prebujajoče se pomladi in si ohranla kondicijo.

En dan intenzivnega počitka, je nama počutje, ter boleči sklepi že nakazalo , da bo treba  spet malo razmigati, drugače bova se popolnoma  zasedela in čakajoč na črno ženo Matildo s koso čisto olesenela. Neverjetno kako hitro se človek lahko preda  brezdušju in lenobi.No saj ne, da ne bi doma nič delala, itak, ampak to ni to, to je premalo za osebe v najinih letih , kajti Emšo neusmiljeno srka moč iz mišic ,ter kondicijo  in voljo iz človeka. Ni tako kot pred desetletji, ko smo bili na kakem daljšem pohodu, in naslednji dan z lahkoto nadaljevali pot.

Ampak sva kar hitro  zbistrila misli in navdušenjem se pričela pogovarjati v katero smer greva. Za Koroško je bilo sicer omenjeno tako mimogrede, a sva oba zavrgla to misel kajti tam hočeva malo toplejše in sončen dan. 

Kam torej! Za ta teden sva že prvega aprila načrtovala tri pohode, malo višje zs strmimi klanci . Špičasti vrh ter Kislico. Huda luknja Šentvid nad Valdekom in Šentrupert Završe. To sva odkljukala v začetku tedna . No potem pa se Konjiška gora Stolpnik, ali pa Lovrenc pod Goro in naprej na Lisco in  nazaj. Ta pohod sva sicer že lani dejala da je poslovilni. Ampak sva mislila, da se  pač  lahko v enem letu še marsikaj zgodi, kaj  pa če ne bi zmogla te poti. Bolje reči zadnjič  sva tu in potem  še iti kot reči, še bova  šla to pot, potem pa obnemoreš. In potem sledi   nekakšno  grenko spoznanje,da si že čisto na koncu življenjske poti.Čeprav sva realista in veva, da se vse poti enkrat končajo,a  nekako pač se trudiva da bo to zaključevanje , ter  premagovanje strmin prišlo čim kasneje. No  saj je vedno naporno, ampak to zmagoslavje, ko  dosežeš cilj in si na vrhu , enostavno  rečeš pa saj sploh ni bilo težko. To se ne da opisati to moraš enostavno doživeti, ko se v tebe iz ozračja  prenaša energija imaš občutek, da   izginjajo vse težave, vse tegobe  , ki te morda težijo, te obremenjujejo. Domov prispeš spremenjen .Postajaš boljši človek. V tebi ni več nobenega pesimizma in ja kot bi si nadel plašč sreče in optimizma.   

Kakor koli  kljub vsemu sva  odločila za Stolpnik. Kajti danes je nedelja in na Lovrencu prihajajo navadno ob nedeljah trume občudovalcev Clusijevega  svišča, encijana. Bova šla raje čez teden. Pa še vreme je bolj kot ne mrčutasto, bova izbrala dan, ko bo sonce in modrina neba prevladovala. 

Na Konjiški gori pa je ta čas vse zeleno od čemaža, sicer bolj nizko , ampak  bolj ko  greš proti vrhu  je rastipče Kranjske bunike .  Kranjska bunika, ki sva jo prvič videla ravno tu gor pred 14  leti. Ni ne vem kako opazna cvetlica, ampak ravno s svvojo skromnostjo  mi je pritegnila pogled. 

Kranjska bunika (znanstveno ime Scopolia carniolica), tudi kranjski volčič,

Čemaž pa je poglavje zase. Tam na sredi pobočja je vse zeleno od njegovih  bleščečih listov

 Lepi motivi za slikanje in tudi nekaj zdravega za želodec.

Torej k temu malo daljšemu uvodu dodam  foto zapis najinega uživanja na Konjiški gori oz. Stolpniku!

Pa cvetju pomladi

Torej kot je že klasika mimo Lemberga, kjer je nebo nad gradom bilo sivo temno in sva oba hkrati dejala, upajva da se bo razjasnilo, predvsem pa da ne bo dežja. Nato pa še  mimo Dobrne, kjer sva ta teden sicer imela v načrtu obiskati prijateljico. A se ni izšlo s časom. No pa naslednjič. 

Bliže kot sva bila Frankolovem , že sva ugledala Špičasti vrh in KIslico ki sva jo pred enim tednom obiskala , ter pogled na cerkev sv.  Hojke , je naju spravil v dobro voljo. Saj bo!

In že sva kmalu zatem zavila za Črešnjice v ozko sotesko 

S cvetočimi pobočji, tako da sva kar pozabila na svetlobo in sončno vreme.

Čeprav vsako pomlad obiščeva  Stolpnik naju ti kraji vedno znova in znova očarajo.
 Mimo travnika in preže ob njegovem vznožju, kjer sva pred leti malicala sicer takrat je bilo v začetku junija, a spomin je še kako živ, zaradi najune psičke, ki sva jo takrat ravno uvajala v daljše pohode z nama..

Sva se kmalu dvignila in že se je pred nama kot na dlani pokazal najin cilj v vsej svoji širini.

Mimo kapelic, ja tu  jih je res veliko. kapelice so mi všeč zaradi spomina na otroške dni kjer jih je bilo ob moji poti iz šole res veliko . Vsaka drugačna in že takrat sem jih občudovala, bolj zaradi  videza kot pobožnosti. Čeprav bi najbrž zaradi vzgoje v  strogem  krščanskem  duhu jih lahko. Ampak ...

Pa mimo malih okrašenih drevesc še v čast veliki noči,  ki so v vrsti stali pred hišo, a sem mimogrede ujela samo to.

Pod vinogradi, ki so lepo urejeni čakali dežja in sonca da bodo ozeleneli in v jeseni bogato obrodili.

Pa pod drevoredom macesnom ki so že ozeleneli. Oba v en glas sva dejala, zime je konec macesni so že  spremenili  svojo podobo  v zeleno nianso.No vsaj včasih je to držalo, sedaj , ko se vse spreminja pa ni nič več tako, kot je bilo.

Skozi Črešnjice pod krasno cerkvijo, ki ima bogato zgodovino : Paste; Cerkev Naše ljube Gospe Rožnovenske v Črešnjicah so Turki napadli in izropali med letoma 1480 in 1483, leta 1487 pa je bila obnovljena in ponovno posvečena. Takrat so ji dodali visoko obzidje s še danes vidnimi oporniki in z obrambnim stolpom, ki so ga leta 1873 prezidali v cerkveno stavbo in učilnico za verouk....Cerkev Naše ljube Gospe Rožnovenske v Črešnjicah so Turki napadli in izropali med letoma 1480 in 1483, leta 1487 pa je bila obnovljena in ponovno posvečena. Takrat so ji dodali visoko obzidje s še danes vidnimi oporniki in z obrambnim stolpom, ki so ga leta 1873 prezidali v cerkveno stavbo in učilnico za verouk

Kar žal nama je bilo da ni bilo sonca. Takrat je res čudovit motiv.

Še nekaj ovinkov in že sva zavila navzgor proti Borovljam 

Ta ovinek je nama zelo ljub ha ha, enkrat sva kolebala, ob povratku s Stolpnika ,ko sva se po krožni poti  vračala proti Črešnjicam ,ali naj greva peš po cesti naokoli ali naravnost. No prvič, sva šla okoli po cesti, potem vedno naravnost. kadar sva naredila krožno pot Iz Črešnjic na vrh Stolpnika in nato po Krožni poti čez Kamno goro mimo Borovelj nazaj do Črešnjic, ja se kar vleče a vse eno sva to pot naredila 4 x. Sedaj pa se raje temu izogneva zaradi naporne hoje po asfaltu. Je zanimivo, veliko bolj spoznaš kraje ljudi, ki so nama na slikovit način svetovali kje naj greva  in razne zanimivosti, če pa če greš samo skozi gozdove si za to prikrajšan. Moram reči prijazni ljudje tu žive. Preverjeno.

Prispela sva do najinega izhodišča

 Kamne gore. Avto sva pustila poleg zelenega avtobusa in se napotila navzgor med cvetočimi češnjami, travniki in kužki, ki sva jih z veseljem pobožala , ter celo petelin naju je počakal, ko je prečkal cesto in odhitel

 za svojimi  ženičkami. Jih je najbrž kar naporno  vse obvladovati in "obrihtati" ha ha...

Ja kako lepi pogledi na cvetoče češnje in zeleno podlago.

Tako lepa zelena preproga, kot sem že zapisala nekje me vedno mika da bi bosa stekla preko travnika. No ja pobožna želja, saj bo najbrž lastniku tudi ne bilo všeč, Ampak želja in misel je vedno prisotna.....

Žal pa je pogled na dolino bil povsem onemogočen, Kako potreben je dež, da vso to nesnago izpere iz ozračja.

Kar kmalu sva prispela v gozd, ter se na ovinku napotila navzgor po makadamski gozdni cesti. proti vzhodu navzgor.  med čudovitimi motivi, prebujajoče se pomladi.

pot se je vedno bolj strmo postavljala pokonci

Tudi ta predel je poln spominov, enkrat sva ob povratku sredi tega klanca srečala avtomobil, z mladimi fanti , ki so po vsej sili hoteli pripeljati na vrh na ravnino, ampak niti do ovinka jim ni uspelo.

Moraš še peš pošteno zagristi v koena, kakor radi rečejo. Pogled nazaj na prehojeno pot..

A že sva bila na ravnini, še vedno brez sonca. Tukaj je dolgo stala preža, ki pa je sedaj ni več.

Ni tukaj več tako lepo, kot je včasih bilo. Sedaj je vse bolj redek čemaž No je pa na drugi strani prelepo rastišče.

Na vsaki strani rastišče čemaža. Če prideš malo kasneje, ko že odcveta tukaj tako močno diši po česnu da imaš občutek, kot , da si padel v  česnovo raztopino 

Potem pa je kar naenkrat posijalo sonce. Kako čudovit občutek, pred nama so se kar nenadoma prikazali čudoviti kontrasti in vse je dobilo drugi pomen.

Hitela sva po osončeni cesti veliko hitreje, kot je najina navada.

Prehitela sem ga. Hotela sem čim prej prispeti na Grofov štant

Tam navadno vedno malicava ali zajtrkujeva, na hlodih, no sedaj jih ni bilo pa sva se usedla kar v rob ob cesti. Dva pohodnika sta ravno prečkala križišče cest in se povzpela proti Jelenovem vrhu. Kjer sva pred leti tudi midva že bila. 

No tokrat sva se potem še slikala  in že pohitela navzgor

In tukaj je pravo razkošje čemaža. Kako so se listi bleščali v soncu

Pot je tudi tukaj kar strma, a je nama všeč, tako si malo z energijo napolniš telo, očistiš žile vsega nepotrebnega balasta, ki se ti obesi med morfa malo bolj pregrešnimi navadami na žile. Kot je dejal pohodnik na poti na Bukovco. "Si pucamo žile , a ne da!!?" ter odbrzel po hribu mimo naju ha ha.

Tukaj sta naju srečala dva pohodnika , ki sta se že vračala z gore.

Še pa metrov in sva dospela do kraja, kjer bi še celo Alfi Nišič, spet zapel "Od tam kjer se Pohorje vidi."!

Sva občudovala še kar lep razgled na dolino kljub zamegljenosti ozračja.

Nato pa že nadaljevala naprej proti vrhu. Samo en "Klančič" še je moj dejal 

Med bleščečimi obglavljenimi drevesi in podrastjem Kranjske bunike, ki je tu popolnoma izpodrinila čemaž.

V sredini klanca tik pod vrhom sva izkoristila podrto drevo in se potem nisva mogla zediniti kateri prst bi dvignila v znamenje zadovoljstva. SEM DEJALA KAR VSE !No on je imel probleme z rokavicami ha ha

Poti kot razdeljene štrene..

 

Tudi tukaj je bilo , kar nekaj gozdnih škratov, ki so čuvali vrh,  a drugi sončni strani pa je že v razcvetu.

Ni mokra miza, ampak se je tako lepo bleščala da jo je aparat kar sam posnel ha ha ha

Sva nazdravila vsa vesela rekoč, z malimi koraki in počasi vedno dosežeš cilj. Res je bila sva oba zadovoljna. 

Nekaj časa sva uživala se preoblekla potem pa se napotila navzdol med zeleno bogastvo čemaža. Katerega sem tudi nekaj nabrala za zdravje. Za omake za juho za prilogo pa še za kaj

Kuža je čakal na lastnike

Seveda sva se vpisala in slikala za Planinca.

Pa sva že spet tukaj , kolikokrat že sva dejala da je že kar veliko vode preteklo od takrat, ko sva prvič stala na tem vrhu v začetku tega stoletja.
Kar nekaj pohodnikov je bilo tukaj veliko se jih je povzpelo na vrh. Midva nisva. Zakaj le, Razgled ni ne vem kako dober, pa tudi velikokrat sva že bila na vrhu, tretjič pa je škoda mojih kolen za vse te stopnice. Sem pač realist
še zadnji pogled in že sva odhitela navzdol

na vrhu prevladuje tudi s te strani Kranjski volčič, ali bunika.

Bunika še tukaj slabo cveti, 

Na levo in desno enak pogled 

A tu se je vse pobočje samega čemaža, pa tako čist je ni bojazni ,da bi si nabral kaj strupenega. Itak pa je treba biti kljub temu previden.

Prečiva pobočje

Tudi tukaj je vse sam čemaž

Kmalu bova nad  strmem spustu.

Po ravnini pa sva še malo telovadila z dviganjem nog.

To pot poznava že kar nekaj let. Za njo nama jo je povedal prijazen pohodnik gospod Slavko iz druge strani Konjiške gore, vas sem pozabila, a je takrat šel zraven naju po tej poti do razpotja, kjer je on zavil proti Grofovem štantu midva pa navzdol proti Kamni gori. Zelo sva vesela , ter hvaležna , da se je potrudil in nama pokazal to pot. Res je prijetna in ne tako strma.

No od tu navzdol je pa itak že klasika , a sva kar hitro bila spodaj.

Spet so se pričeli zbirati temni oblaki, a nama ni bilo mar, preživela sva čudovito nedeljo v objemu Konjiške gore. Tako sedaj do poletja, sva ta teden  zaključila  obiske okoli Frankolovega, Špičasti vrh, Kislica In Konjiška gora vrh  Stolpnik.  Poleti enkrat pa bova še obiskala vrh Stenice. Rada imava če nam uspe obiskati vsaj večji del vrhov, okoli kake doline ali kraja.

p.p.