Spomini starega Gojzarja-POGOREVC .KO AVRIKLJI ZACVETO-

 Jaz, no midva  pa pojdeva  tja med skale ..

Že kar nekaj let zaporedoma obiščeva Pogorevc, ko avriklji zacveto.Sicer jih še kje drugje lahko vidiš, a nekako je ta košček s skalnatim ostenjem pravo razkošje rumenega zlata. .

Pogorevc sva  prvič obiskala iz Žerjava  , krasna razgibana pot,

iti  gor  itak nikoli ni problem, ampak navzdol sem imela pomisleke zaradi težav s koleni . Pa je pogovor takrat na koči nekako nanesel tudi na pot navzdol , pa je sledila  pobuda prijaznh  pohodnikov iz Raven , pa  sva se  nato v   njunem spremstvu  spustila navzdol  do Jazbin, ki sta naju nato odpeljala   v Žerjavu do izhodišča.  Vmes smo še občudovali seveda v skalah niže prečudovite avriklje

.To je bilo leta 2021 takrat sva izvedela tudi za rastišče v tem delu itak čudovite Koroške. 

 Pa sem potem izvedela od Facebook prijateljice , da bi bil za naju bolj ugoden dostop in  primerna položnejša pot od kmetije Kranjec.No tisto leto sva šla še enkrat. iz te strani ..In od takrat hodiva po tej kako naj rečem sanjski poti. Nasploh so nama Koroški  hribi prirasli k srcu , nekaj morda tudi zato ker sem otroštv preživela ob vznožju Iršlje gore. Bolj ko Emšo dviga lestvico mojih letnic, bolj so mi pri srcu. Tako kljub raznim oviram obiščeva že kot je klasika vsako leto Pogorevc , Uršljo goro Šteharski vrh, Košenjak, Gruberjev vrh, kjer sedaj že par let redno praznujeva gor Prvi maj, od kar sva se odrekla tradicionalnemu  praznovanju  na Grašli gori , zaradi naporne poti iz Šaleške  gor in nazaj po  doline po asfaltu. No letos bova dodala, če  se bo vse poklopilo  Pokrški  vrh nad Strojno Pa seveda poslovilni še enkrat  Peco, katero sva sedaj zaradi različnih vzrokov enkrat zaradi cestnih zapor , izpustila 4 leta. Prej pa itak  sva tudi na njen vrh zahajala  redno še v prejšnjem stoletju - 

A Pogorevc naju privlači  ne samo zaradi cvetočega avriklja, ampak tudi vrh, nasploh tu gor čutiš tako dobro energijo ,pa da o ljudeh ne govorim. Ja, je dejala sogovornica na koči, da je pot in okolica kot iz slikanice,prav pravljično, popolnoma se strnjam s tem. 

No tudi letos sva štartala od kmetije Kranjec. Sva se poigravala z idejo da bi še zadjič šla iz Žerjava. Kajti tudi tista pot je zelooo lepa, posebno pobočja s cvetočim vresjem ,(no letos je zelo zgodaj odcvetelo ) ampak   če bi šla tam gor dvomim, če bi lahko se  lahko povzpela še na vrh Pogorevca .Ja včasih je treba pač poslušati svoje telo in prezreti kaj si želi srce.

Kakor koli! Štartala sva v sveže jutro. In se kmalu pripeljala do Ravn in naprej , hm ko sem se jaz leta dolgo vozila v dalnji preteklosti tukaj mimo iz tujine je bilo tu vse drugače. Takrat so Bile Ravne in Prevalje vsaka za sebe, ampak sedaj je vse eno veliko skupno naselje oz mesto. Pogled na cerkev sv. Barbare. Prevalj ta drevored mi je zelo všeč, tu kreneva na desno,  kadar greva na Brinjevo goro. preko mostu, še spomin na neurja pred leti,

Kjer se je jutranja svetloba ravno ujela v drevo ob njem. 

Skozi senčno sotesko do pravljičnih Leš, 

kjer so prvi žarki ravno osvetlili skulpturo sredi krožišča.ko sva zapeljala mimo.sem imela vtis, kot da je vse v gibanju ha ha

Kmali sva prispela do Leških cerkva, se za hip ustavila,še prej da sva nadaljevala sva se ozrla  navzdol na zasanjane  prebujajoče se  Leše, No tu sem se še  vpisala in odhitela naprej, 

A že se nama je  uprl pogled na Peco z meglenim klobukom, ki je vabila vabila. 

Vsa vesela sva bila. Tudi presenečena, kajti cesta je na novo asfaltirana. Samo to sva si želela da bi bila skozi do kmetije Kranjec. 

A že sva prispela do osvetljene Harmonkove kapele, kjer je naju prehitel osebni avtomobil   ko sva prišla na makadam je za njim ostala samo  prašna dimna zavesa 

A tudi makadamska cesta je veliko lepša kot lani. 

A oba sva bila vesela, da je cesta proti Platu bila manj luknjasta kot lani 

Vsak trenutek sem izkoristila in  občudovala pogorje Pece 

Ko sva prispela na ovinek pod cerkvijo sveti  Lenarta na Platu sva se pričela oba smejati češ "A  vidiš,   vidi  se zvonik, midva pa sva pred leti, ko sva prvič bila tukaj  iskala cerkev na drugi strani, tam kjer se gre na Jankovec,iskala sva križem kražem, dokler nama en prijazen  kmet ni povedal kje je. 

O že sva zavila navzdol proti Kranjcu, ter se končno po nekaj ovinkih pripeljala na parkirišče, kjer sva tik ob robu parkirala.. 

od kmetije Kranjec, sva se že ob začetku počutila kot prerojena .Sveži zrak, predvsem pa petje kukavice. ki je z manjšimi predahi neutrudno kukala do odcepa za Dukles in Pogorevc. Nikoli še nisem slišala,(pa sva kar veliko v pomladnih dneh v gozdu na poti, ) da bi bila tako vztrajna pri svojem kukanju. Sem nekaj časa štela, ko pa je število naraslo na 170 sem nehala. Sva se prvo oba vprašala , ali imava kaj denarja s seboj. No nekaj drobiža,tako da bova živela kot doslej ha ha ha , nato pa sva se šalila, da pa po starem običaju, kolikokrat zakuka, toliko let živiš. Hm, sva dejala bova ja tako stara kot Metuzalem . No ne ravno toliko, kajti on je bil res star blizu 1000let.mislim da 960 let. A mislim da so takrat šteli malo drugače, eno  desetletje namesto enega leta. 🤔 . No lahko pa da se motim.😄 ...Nato pa sva dejala, kaj pa če sta dve kukavici ? Čisto mogoče ,da sta se dogovarjali kje in komu bosta podtaknili svoje kukavičje jajce.Ja nič ni naključno ha ha. 
A si bom to pot zapomnila tudi po kukavičjem petju. 

Posijalo je tudi sonce.

Pogled na vrh nad Žerjavom. Ne vem točno kako se imenuje. a če se ne motim Ostrčnjak,če sem  si prav zapomnila od zapisa prijatelja na Facebooku. 

Proti soncu.  a jutro je bilo sveže. Ma saj ni čudno po gorah je še kar vse v beli odeji. 

Sva krenila naprej in sva se raje posvetila čudoviti stezici,ki  se je vila čez široko pobočje. Kakor so lepe so pa ozke in ja treba je paziti. Hitela sva naprej po gozdni stezi, ki pa je bila sedaj v senci. 

skozi  senčne tunele v svetlobo 

Spet sva bila v senci

Psst tiho, narava v tišini spregovori. Pravijo☝️ Ja to drži. 

Seveda sva šla  na obe razgledni točki. No ena je bolj ime kot razgled, ampak vsaj slikala 

sva se tam. S tem pa sva izkoristila vzrok za počitek. 

lepi so,

Že sva bila pod visoko skalo in  že sem lako ujela v objektiv prvi jeglič oriroma  avrikelj.

Ampak sva tokrat ugotovila, da hodiva res počasi, ampak, da prideva tako hitro  do gotovih vmesnh točk. . Pa še utrujena nisva bila. 

Pod mogočno previsno skalo sva se ustavila in poslikala nekaj motivov.

Nato pa pohitela naprej kajti zaželela sva si sončnih žarkov.

Še naprejob ograji navzgor in  nekaj ovinkov in že sva prispela do odcepa za kočo Dukles in Pogorevc.

Navadno tukaj vedno srečava pohodnike, ki se že vračajo, ali pa naju prehitevajo. No tokrat ni bilo do odcepa prav nobenega. Ja sobota je vseeno manj gneče , kot pa v nedeljo.

Ja sonca sva se res razveselila, tudi svetloba je povsem druga in tudi razpoloženje, in seveda  za slikanje.Je že tako hoja ni samo hoja je tudi uživanje na poti .

Malo nad odcepom sva naredila odmor, ja pred konkretnim vzponom se je treba malo odpočiti in seveda odžejati

Nato pa sva počasi se vzpenjala navzgor in obenem pokukala proti  Jazbini navzdol

Celo malega zelenega metulja sem uspela ujeti v objekttiv, ali pa je bila vešča, kakorkoli,všeč mi je bil.

A že sva hitela naprej in bila oba presenečena, kako hitro sva prispela do sem. Ja tudi počasi se včasih hitro pride.

Nato pa nvzgor, in navzdol do naravnih stopnic iz brun

Pa sva tukaj vesela, saj sedaj sva že skoraj na cilju sva se šalila.

Od tukaj je tudi lep pogled na nasprotne vhove

Ja zadnji klanec proti vrhu, jaz vedo pravim , da je testni  klanec, če tega zmoreš potem ni panike za nobeden klanec nikjer.

Krasn kontrasti in lepota vresja ki se je bleščalo, 

kot da bi ga posul s srebrnim prahom.. Je dejal da mora pogledati , da ne bo pohodil kako mravljo ha ha ha .

Kar kmalu sem med brinovimi grmi ugledala klopco in napis da sva na vrhu Pogorevca 1997 m,In najbrž zadnjič. Na Duklesu sedemkrat na Pogorevcu šestkrat..Čas je za slovo, sva se sicer že lani poslovila,a letos je bil ta vzpon dodana vrednost ha ha. Je že tako, naju še čakajo  druge strmine , pa čas se nama izteka, ali pa morda prehitro tiktaka, ja to je vprašanje, saj se ve, da je čas  relativen pojem.

Sva se poslikala
Pa si čestitala , ja velike zmage za naju ,male za druge mlajše in bolj "flink". to besedo sem tukaj slišala prvič mislim , da po treh desetletjih. 

Iz vseh strani, da se bova še potem lahko doma naslajaa pozneje v teh občutkih  in veselju, ki sva ga doživela tukaj gor. Potem sta prišla še dva pohodnka,s katerima smo se še malo zaklepetali in ja ona dva sta odšla naprej proti Lešam , midva pa sva še nakej časa uživala na vrhu. Je že tako, je kar potrebno nekaj truda.,da prideš na vrh se mi zdi pregrešno, da bi se potem kar obrnil  in zdrvel nazaj. Ja je treba uživati ali kakor so včasih rekli CARPE DIEM.

Krenila sva navzdol po poti , ki sva jo prehodila prav z občutkom, vedoč, da je to zadnjič, prispela do koče na Dukles, a sva šla prvo kar mimo do rastišča avrikljev in se ustavila tudi na skali, kjer se vedno in nato zavila še h koči, ker sva se pošteno odžejala, zaslužila sva si to, ter se zapletla v pogovor s pohodniki  iz Jazbin in oskrbnikom koče,.Zelo  prijetno smo preživeli nekaj časa v šali pogovorom, in malo nostalgije za tistimi časi, ki so, ali pa tudi ne bili čisto drugačni, ko je svet  se še vrtel počasneje, ko še ni bilo televizije in mobitelov,  ko so ljudje, namesto da bi buljili dolge ure dneve v ekran se raje družili, pozimi, ko   prej postane temno, pa so šli spat in ja , kaj so delali spali in delali otroke ha ha ha. Ja in otrok je bilo veliko veliko več, kot dandanes, ko izumira naša slovenska kri,Največ eden  dva otroka a veliko je edincev. Včasih so pravili, da je treba imeti tri otroke najmanj. Eden  najmanj za državo eden za mamo eden za očeta. Tako  da je šel rod naprej. 

In današnja računica se nikakor ne izide.ali pač ..

Res je bilo pestra tema. No sedaj sem se razpisala sedaj pa še v foto zapisu naj se malo pokažejo lepote tega kraja.

Navzdol gre hitro kot srna.

TOREJ NEKAJ UTRINKOV DO TAM

koča DUKLES, zelo gostoljuna in prijetna.

Je že tako, da navzgor čakam jaz njega navzdol pa on mene .

Pa sva tukaj 

kot je že klasika sva tudi tukaj podprla skalo, kljub že nekaj prehojene poti, sva midva podpirala njo, ne ona naju ha ha ha

seveda sva se ustavila na tej skali. A včasih je bila klop sedaj je prav adrenalinsko , če se usedeš na ograjo, No jaz sem se na skalo.

Pa sva nazdravla na vseh sedem obiskov Duklesa. Lepo sva se vedno imela  tu, ne samo na koči, (včasih je bila tudi zaprta)ampak tudi na poteh. Lepe strme poti, a je že tako, kar zlahka dosežeš, se hitro pozabi to pa ti ostane za vedno v spominu.Nekaj pa še slike osvežijo kasneje.

iz žive skale raste drevo. Ja je kleno n trdno, kot je pa tudi Koroški čllovek. 

Ko sva se vrnila sva se vrnila do izhodišča,  sva potem  še "skočila" na Jankovec 1200 m. A to v naslednjem zapisu.

P. P.