No končno sončno vreme , tisto pravo, kot se za polletje sliši. Seveda bi bilo lepo če bi malo dežja bilo narava bi bila telo hvaležna. Ampak letos smo imeli že toliko deževnih dni spomladi in prva polovica junija, tako da sva res vesela da vsaj vreme nama ne piše dnevov. Sva se šalila, da sedaj sva se ogrela kot dva metulja, ali martinčka, ali kakšna druga bolj mrzlokrvne sorte živali, sva se primerjala in se zabavala ob tem. Ja z vsem si moraš na jesenske dni življenja popestriti pot. .Dako bova prišla v tista siva leta, kijih nekateri že sedaj v veliko mlajši izdaji tako radi ponavljajo. Ja starost. No ne bi sedaj o tem, bom kasneje enkrat napisala kaj si jaz mislim o tem in kako na to gledajo drugi.
Sedaj pa o včerajšnji nedelji, Vstala sva sicer bolj pozno je bilo že blizu šeste ure ko sva bila pri kavici pa pogled skozi okno je bl tako vabeč . In ker sva že en dan prej s poti na Hom opazovala vrh Galcijo oz Šentjungerta sva že takrat dejala, ja greva gorje lepo gori.
Pa sva šla. Saj je tako skoraj vsa pot po gozdu razen od začetka. Peljala sva se mimo lepih žitnih polj 
Lepo jutro polno navdušenja in pot nama je res hitro šla izpod nog. Pogled iz doline na najin cilj 
Tokrat sva se zapeljala malo više, saj tokrat je bil ta pohod bolj jutranje razgibavanje kot ne vem kak velik izziv ,zaradi tega, ker imava za seboj ta teden kar nekaj hoje pa še naslednji teden če bo le vreme in počutje nekaj napornih poti. Parkirala sva v senci
No moda pa sva midva bolj pri moči , 
Predvsem pa zavest da sva spet na hladnem svežem zraku v gozdu in da se ob enem še malo razgibava.
Po stopnicah iz gozda v toplo jutro.. Ha ha kažipot že dolgo se ne odzivava na njihov čas ..
