Spomini starega gojzarja- Veliko Kozje_ Biseri Zasavja

Veliko Kozje  933 m.

 Končno nama je uspelo obiskati Veliko Kozje, ki sva ga prvič obiskala 1083 leta ... Takrat smo z otrokoma šla iz Kumrovca do Zidanega mosta.... Bilo je za prvi maj, hodili smo tri dni, prava pustolovščina... A o tem sem že pisala ....

Kar zgodaj sva prispela pod vznožje Svetega Lovrenca ali kakor mu pravijo Lovrenc pna gori

Mimo cerkve in kapelice pod njo

Občudovala sva prekrasno cvetje ob poti na vrtovih in v gozdu hitela sva navzdol mimo krasne kapelice s cvetjem 

Hitela sva mimo kmetije in pašnikov

 Kar hitro sva se napotila po gozdni poti mimo pašnika in hiše , ker sva opazila da sonce že barva pobočje pred nama

 

 Hitela sva , kajti sonce sva hotela ujeti čim više

 Res ga je nama uspelo, a sva vseeno bila skoraj nezadovoljna da nama ni bilo dano ujeti vzhoda vsaj nekaj tega mističnega trenutka sva doživela, ko barve postanejo , skoraj neresnične

Mimo cvetočih jas sva prispela do prve strmine, kjer so bile ob poti sočne maline, res sem si jih nabrala kar nekaj pesti

 

 Občudovala sva drevesa z raznimi oblikami , krivuljami

 Na klopci malo naprej sva opazovala pokrajino pod seboj,žal je bil velik del v megli

 Cvetje rumene barve je prevladovalo

 

pogled s poti na osončeno kmetijo je bil zelo lep. ...Veselila sva se sence, kajti postajalo je vedno topleje, nekaj od hoje nekaj pa seveda ood sonca

 Zelo lepe košarice

 Pot je nam kar hitro minevala, toliko zanimivosti od cvetja dreves razno raznih oblik potem strmina, ki pa sva se je lotila z nekakim strahom, kajti včasih zadnje čase pozabljava , da nisva več rosno mlada in se zaženeva v hrib, kot mladi kozlički, a kaj kmalu spoznava, da se je treba prvo aklimatizirati in potem gre vse lažje

Pot je postajala vedno bolj navpična

 A sva kar zmogla

 Ob poti veliko kamenja oblečenega v mah

 Seveda sva vmes kar nekajkrat počivala, a kaj zato!Imava čas vsega sveta. Večkrat je počival sedaj so se vloge spremenile.  Prejšnji mesec me je on čakal, da sem si pridobila  kondicijo, ki sem jo med boleznijo izgubila... No sedaj spet lahko hitro hodim pa čakam njega. Je že tako se moramo prilagajati eden drugemu..

 Obujala sva spomine na pot daljnega leta 1983 , ko sva hodila zadnjikrat tukaj ha ha, takrat se nama ni... Smejala sva se kajti sedela sva sredi strmine v listju. Oba sva istočasno dejala:Bova se nalezla klopov, a se jih nisva hvala bogu... zdelo tako strmo

A tudi počasi se kam pride, tako sva tudi midva prispela na vrh grebena... Spominjam se strmine proti Zidanemu mostu pred davnimi leti, ki  se res dolgo vleče, tako da tu gor strmo je res, a mine...

V sencu hladu sva uživala počivala,Spet sva počivala a sva se zabavala ob enem  ja tudi pot je cilj

 Zanimive rastline, a ne vem jim imena

 Sanjska pot po grebenu

 Visoka drevesa naravnost ustavijo korak

Na ozkem grebenu je tako svilnata trava, kot je bila prejšnji ponedeljek na Smrekovcu

 Ko sva prispela na vrh sva si vzela čas . Vedno praviva, vse zahteva svoj trud in čas, da bolj ostane v spominu

 Nzdravila sva , da bi nama bilo še dolgo dano hoditi po tej naši mali prelepi deželici, ki pa jo nekateri vse premalo cenijo. Vso srebrnino smo že prodali, nismo več lastniki, ampak najemniki, sužnji kapitala ki vlada vedno bolj okrutno na tem svetu zadnje čase. A midva se s tem trenutno nisva obbremenjevala, ampak uživala v razgledu na panoramsko okolico pod nama

 Seveda sva se sklikala za spomin, kajti v poznejših tednih in mesecih bo še kako prijetno osvežiti današnjo pot.

 No tri ure sva potrebovala  od avrta... nazaj sva prišla v dobri uri ha ha...

 Lepo je tu gor... a kot vedno prehitro mine. vrniti se bo treba sva oba zavzdihnila.,..

S prekrasnim razgledom, Ko sva se vračala nazaj sva kar hitro, veliko hitreje proišla v dolino oziroma do najinega jeklenega konjička. Postalo je res zelo vroče to sva občutila tam pri cerkvici svetega Lovrenca, kjer sva se odpravila v senco na zasluženi počitek. Nameravala sva še peš iz Polane na Lisco, a je bilo prevroče

Ko vidim ciklame, vem da je jesen nekje na obzorju

 Ja na križišču poti

 Maline obožujem jedla sva jih gor in nazaj dol... No zorijo sproti, sledi  so bile da so jih obirali že pred mano, pa še za mano jih bodo

 Zelenje, kot da sem nekje na Pohorju

 Krasna drevesa ob poti

Modro cvetje me vedno prevzame

Zanimiv zapis na kapelici

p.p.