Vremenko je napovedal ,da bo sončen krasen dan-pa sva se odločila da jo mahneva na Ratitovec- Dvakrat sva bila že gor , vedno je nama bilo zelo všeč .dober mesec okrevanja naj bi tudi pokazal, ali se je kondicija že vrnila. Zelo zgodaj sva šla spat, da sva ujela kako uro spanca, a že malo čez pol eno zjutraj sva krenila na pot. Je kar oddaljeno od našega kraja, pa še tako je da veva že iz preteklosti, da so navadno zastoji na cesti, čeprav greš ponoči. Tudi tokrat je bilo tako...
Malo čez dve sva se peljala skozi Škofjo loko-...tudi letos so zastoji novogradnje
na cestah
Malo čez tri pa sva že korakala po nama znani poti …:Ob naglavni svetilki gre kar hitro. Tu pri teh KAŽIPOTIH SVA LANI BILA DOBRO URO KASNEJE, A KER NAMA SONCE NE "PAŠE" VEČ TAKO GREVA RAJE MALO BOLJ ZGODAJ NA POT, PA SI POTEM KJE V SENCI VZAMEVA ČAS ZA RAZVAJANJE
Po stopnicah, kjer sva lani sedela in so mimo naju švigali divji zajci, letos ni bilo nobene živali nikjer ...
Modro nebo, zvezde, ki ugašajo cvetje ob poti, dobra družba, ja ni da ni....
Ko sva prišla do te skale sva potrebovala še luč, a sva malo počakala in ja dan se je naredil,,,,Sva splezala do poličke pod skalo , ja kljub letom je treba ohraniti malo prešernosti v sebi in spustiti otroka na plan .,
Tu si vedno vzameva čas
nekaj zaradi tega da se odpočijeva, pa malo se je treba odžejati, zajeti sapo, kajti on kar pozabi da bo kmalu dopolnil 78 let, pa od začetka vedno tako hiti. Potem opoa se zadiha. A ko se odpočije, se aklimatizira navadi na redkejši zrak gre kot gams naprej... A vse je treba pričeti letom primerno
Kljub temu , da sva šla počasi sva kar hitro prišla gor, Ali pa se je nama samo tako zdelo... Skratka polna dobre volje adrenalina veselja, da je nama uspelo se sploh odločiti in da sem zmogla pot do sem, sem kar čutila da po mali krizi bo šlo vse v redu naprej. Res je šlo
Nebo se je obarvalo rdeče tam na obzorju
Še zadnji metri
Koča v prvem jutranjem soncu
Leseni tlakovci poudarijo domačnost in toploto
tu se pot odcepi na Soriško planino
Zelo dobro je tu vse označeno, samo volja in počutje je treba , pa gre...
Pogled čez rob na Torko in vijugasto cesto po kateri sva se pripeljala
Brez da bi pokusil flancate ne moreš z Ratitovca, dobri slastni da se kar topijo v ustih. Pa še prijazni oskrbniki, ja ni kaj , le škoda , da špehovke tokrat ni bilo. No pa drugič...
Kot vse, kar je lepo mine tako je tudi najino potepanje po Ratitovcu, se izteklo....Žal, a se sigurno še vrneva....Za slovo pa še cvetje ob poteh na Altemaver.
vsem želim
Ni komentarjev:
Objavite komentar