SPOMINI STAREGA GOJZARJA- DELČEK LEPE GORENJSKE

Torka!

Včasih se zgodi, da se odločiš v par minutah za kako pot. Povod so bili moji gojzarji, No naj pričnem od začetka. Večkrat vidiš ob poti stvari, ki jih pohodniki izgubijo, ali pa pozabijo... No nič čudnega saj smo vsi samo ljudje... Tudi midva sva večkrat že kaj izgubila, oziroma pozabila. Kap res kar precej , Pa fotoaparat, pohodne palice in ja še bi se še kaj našlo. No kolikor dolgo vandrava  po planinah , dolinah in gorah že več , kot pol stoletja  si nekako pač misliš ; se zgodi in pozabiš, saj kaj drugega ti tako ne preostane... Ko sva bila prejšnji teden na Ratitovcu, , ko sva prišla do parkirišča, na Torki se preobujeva .Jaz dam gojzarje na moji strani na tla ko se preobujem  rečem njemu, "gojzarje boš dal, tako ti v avto?"

" Seveda bom , kar usedi se v avto," ker moj vedno naredi kar obljubi, se mirno usedem v avto. On prisede in se odpeljeva proti domu.....Ko prideva domov, vidim njegove gojzarje, ga vprašam , "a moje si pustil v avtu?" 

 Ni rekel nič no potem pa le počasi odvrne.

"Maj pozabil sem jih dati v avto!"

No, kakorkoli dejala sva , da ne greva nazaj, prvič sva bila utrujena, drugič pa je kar nekaj km vožnje.Pa še vprašanje je, če so še sploh tam.  Pa   sem dejala, da bom dal oglas  na hribi.net. Morda pa jih bo kdo videl.... 

 Naslednje dneve sem prebirala male oglase, nič ni bilo. Sprijaznila sva se no sem kar nekaj poti že naredila z njimi , čas je ,da si kupim nove....Potem pa v petek iz sprehoda okoli Škalskega jezera pogledam na sporočila in vidim obvestilo s sliko da visijo moji gojzarji na smreki ob parkirišču. Pokličem na številko in izvem , da so videli oglas , če grem ponje imava izlet, ja pa sva si dejala pa greva. V Šaleški dolini je lilo, kot iz škafa,  sva dejala morda pa ne bo povsod.Res ni,  posijalo je sonce. v Braslovčah se je krasna cerkev Marije Vnebovzete v Braslovčah, bleščala v dopoldanskem soncuTudi v Kamniku je je vztrajalo lepo sončno vreme , Nato pa se je pooblačilo, a pokrajina proti Škofji loki je nama že tako, ali tako zelo všeč. Tu sva se pred  dvema trema desetletjema  vozila do šestkrat na mesec proti Primorski. Obujala sva spomine, kajti tudi tukaj se je kar nekaj spremenilo. A narava je še vedno čudovita

Žitna polja so se bleščala pod temnim nebom. Kontrast, ki daje pogledu še poseben čar.

Pogled se mi je ustavil na polju posajenim z zelenjavo. Žarek sonca je ravnokar prebil temne oblake da sem imela vtis, kot da držim v rokah umetniško sliko...

. Všeč mi je vsa ta ravnina, prostranost, našo dolino okoli in okoli obkrožajo hribi, da imaš včasih vtis, kot da si v  velikem orlovem gnezdu...

Pod oblaki sva  videla ruševina gradu nad Smlednikom. Obujala sva spomine, na obisk, nekega vročega avgustovskega dne  pred sedmimi leti povzpela ob križevem potu  do njega.

..pa lepi detajli ob poti...

Ki jih še pred leti ni bilo...

Pot je res slikovita polna kontrastov nians  , barv! Kar hitro sva prispela v Škofjo loko, kjer me vedno prevzame lepota mogočnega gradu, pa sva že zavila proti slikoviti Selški dolini....S prekrasnimi obeležji, kapelicami, ter cerkvami , ter kraji in vasmi še prav v tradicionalni gorenjski arhitekturi- 

Kotički, kjer te zamika da bi za nekaj trenutkov ostal

 

Pa ozka dolina, ki jo je tu in tam obsijalo sonce, da so bregovi dobili čisto drugačno podobo... 

 Pot je kar minevala ja kar daleč je, tu in tam je gor grede padal dež a kar kmalu sva  za Zalim logom  krenila navzgor proti Ravnam in Torki- Po ozki cesti , da  sem njemu večkrat dejala tu lahko samo moliš da ne pride kakšen avto nasproti.... Še nisem do kraja izgovorila je nama že pripeljal nasproti kombi....A smo se kar lepo izognili drug drugemu.Med drevesi   se je lepo videla romantična vasica  Sorica, pod Črno prstjo

.

 Ko sem ugledala kažipot za Ratitovec , sva oba dejala no še malo pa bova gor Pri  kozolcu  sva videla da je del Ratitovca v megli ravni tako je bilo vse v megli Proti Poreznu .Kako jasno pa je bilo pred enim tednom , ko sva bila tukaj... A naju to danes ni motilo, želela sva si samo da čimprej prideva do smreke in snameva gojzarje z nje Žal jih ni bilo več. Je pa ravno prišel mimo gospod, ki je povedal , da so še prejšnji večer bili. Pa sem poklicala na številko iz sporočila, pa mi je gospa dejal da bo vprašala pohodnika , ki vsak dan gre tu gor.  da jih je odnesel, da ne bi bili na dežju...Skratka konec dober vse dobro.  Zmenili smo se, da jih bodo poslali po pošti...

 

 Natočila sem si vode, za pot nazaj,še zadnjikrat pogledala navzgor na to goro, ki  je izginjala in se spet prikazovala v nemirnih meglicah,  ki je nama zelo všeč, trikrat sva bila že tu in če bo zdravje se še sigurno vrneva....vozila skozi dež meglo, sonce v presledkih,   do Škofje loke, potem pa  sva grede obiskala še Zbiljsko jezero

Na Zbiljskem jezeru je že dolgo, kar sva bila. No všeč so mi bili labodi, izredno prijazen  natakar... Samo jezero pa niti ne... No morda sem malo razvajeno zaradi prostranosti naših Šaleških jezer.

Je pa restavracija Jezero res na lepem mestu. Labodi pa tako lepi in seveda njihova številčnost je prava paša za oči. Posebno otroci so  uživali ob krmljenju... Nekaj utrinkov... 

Ja lep začetek vikenda sva preživela... Z ugotovitvijo, da je naša dežela res čudovita. Majhna a pravi drgulj.... .

p.p.