Spomini starega gojzarja -Biseri _Posavja._LISCA !

Lisca, kraj lepih spominov, kamor se vedno rada znova in znova vračava. Ja tu gor se počutiva vedno dobrodošla, tu gor spomini vedno znova oživijo se prepletajo z novimi utrinki v čudovit venec doživetij, ki nama res bogatijo jesen življenja 

 

 Po obisku Velikega Kozja sva se sicer nameravala peš napotiti na Lisco, a je opoldanska vročina naju od tega odvrnila. No za en dan sva imela tako dovolj razgibavanja po strmi poti na V. Kozje.

 Po še kar lepi asfaltni cesti sva se kmalu pripeljala na parkirišče , kjer sva parkirala v senci in se napotila peš do koče.Ob poti cveti lepo cvetje katere pridno obiskujejo metulji.Koča je dobila nov videz, koliko se je spremenilo, kar sva midva pred 54 leti bila prvič tukaj. Koliko oskrbnikov se je zamenjalo... Ja stvari, ljudje se spreminjajo, kakor tudi midva , a ljubezen do narave, planin in gora je ostala ista...... Prvo sva si privoščila razgled po sončnemu Posavju .

 Vidljivost ni bila ne vem kako  dobra, ... Tako da se do Snežnika sploh ni videlo...A kljub temu pomaham vedno prijateljem tja čez....

Tu gor se vedno  zabavava, pa ni važno, ali sva prišla iz Sevnice, ali Polane, ali Lisc, ali pa iz Lovrencapod Kozjem, ali pa po Pastirčkovi poti... Tu se počutiva kot doma... Moj je drugače bolj resen ha ha, a tokrat je res bil tako dobro voljen .Ja tudi Corona virus nam ne more do živega. Ma saj skoraj težko... se paziva, hodiva v naravo se ne druživa objemava z drugimi ... Kakorkoli narava je  najboljši zdravnik in preventiva za odpornost ... Še tako rado pride, kaj nepričakovanega, na kar nimamo ne vem koliko vpliva...

 Ja ko sva popila kavo se odžejala, sva se odločila da greva še na vrh in se napotiva čez planjavo Lisce do klopce ljubezni da si pogledava najin  osvojen vrh , Veliko Kozje -Prijeten pogled, občutek je bil! ter se prepustiva poletni razposajenosti

Pokukala sem tudi k Jurčkovi koči za Tončkovim domom in se potem z njim ob cvetočih črnih gabrih, ter  cvetju ob cesti napotila na vrh

 Ob cvetočemu pa robku , ter orumenelem listju javorja, ki je nakazoval, da kljub vročini, nismo tako daleč od jeseni.

 

A čudovit metulj travniški lisar je razblinil črne misli , ter opojni vonj cvetja naju postavil spet v realno vroče sicer bolj kratko poletje.

 

 Zastava je lahno plapolala v prijetnem vetriču, ki je ohlajal opoldansko vročino...Midva pa sva si na smerokazu ogledovala cilje, kje vse sva že bila, kam bi bilo še lepo iti in se zabavala... Ter se čez nekaj časa sezula. Včasih sva oboževala hojo z bosimi nogami, . Velikokrat sva se udeležila pohoda bosih iz Velenja na Goro Oljko .:Moj je bil med ustanovitelji tega pohoda... A sedaj že nekaj časa ne hodiva več. Zaradi tega ker se je vse preveč raz materializiralo... Postalo je bolj pridobitniško, ni bilo več tiste pristnosti med pohodniki ...Pa tudi leta prinesejo svoje....  No kakor koli tu in tam si pa še vedno privoščiva da sva bosonoga. Na Olševi , Na Lisci Na Veliki Planini, Na Menini planini, pa še kje bližje tudi....

 

Ja bilo je zabavno, ko se sprostiš , brez vsakega pritiska, 

 ko enostavno se zaveš, da so včasih tudi take drobne stvari dragocenost ki si je marsikdo ne zna, ali more privoščiti...Tebe pa enostavno razveselijo da bi najraje zaplesal  tam gor pod modrino neba pod, nebesi,

kamor sva potem odšla da si privoščiva še malico, ki je nam ostala še v nahrbtnem  hotelu Da ne omagaš na poti, če so koče zaprte:

 Nato sva seveda morala preizkusiti vse klopce od vrha do konca planjave, da vidiva, ali so še vedno tako udobne. Ja so, razen klopce zaljubljenih, ki pa je kar neudobna... No morda zato, da se ne bi zadrževali preveč dolgo na nji, no tam ob vsej ljubezni, zaljubljenosti, pa tako pozabiš na neudobje ...

 A vidiš Snežnik, mi je kazal , .... nisem ga ha ha... Se je nebo in obzorje spojilo v nedoločeno sivino...

Ja lep je bil ta dan , ki sva ga zaključila z obiskom Lisce.. Vedno bolj ugotavljava , da vsak obisk  je bolj dragocen, pa ni važno od kod in kje sva prišla. 

 Letos sva že štiri x bila tukaj ... Ja čeprav je nama malo bolj od rok , si kljub temu vzameva čas, in izkoristiva , če sva kje v bližini da skočiva še tu gor.... So poti in kraji, ki so vredno vsakega obiska, za naju je to Lisca vsekakor... Toliko doživetij je naju nekako vpelo v ta prostor in dalo pečat svoj pečat ..
p.p.