Spomini starega gojzarja-- Bohor- Začetek poletnih dni 2020

Obisk  Bohorja....

Zaradi corona virusa se je veliko kaj spremenilo v najinih načrtih. Bala sem se , da bo ne samo pomlad , ampak tudi poletje šlo mimo najinih vrat
 Zadnja leta se vsako leto vračava na Bohor, kjer obiščeva navadno Veliki Javornik, Koprivnik , ter seveda kočo na Bohorju... Kot je že klasika se od doma odpraviva zgodaj, . Že tretjič sva šla iz kraja Lesično pod Šentvidom pri Planini , nad Sevnico..Ko sva se peljala proti Šentvidu, pri Planini se je nebo obarvalo v čarobno nianso neopredeljive barve....Hitela sva da bi ujela prve sončne žarke, a dolina je še dremala v jutranji skrivnosti tišini dneva..:Je slikovita razgibana pot z toliko zanimivosti, ob poti. Bila sva kar zgodnja, a sva počakala, ter uživala v skrivnostnem prebujanju kraja... Tudi ta kraj nama je zelo všeč... Prvič sva prišla prav za prav sem, ker nisva točno vedela za pot na Bohor. To je bilo takrat, ko so popravljali cesto , pa so naju napotili sem...Vesela sem tega. Tako sem spoznala nekaj ljudi, ki so naju napotili na to pot ..

 

..Lepi so  sončni vzhodi tukaj, ko ves kraj zažari v  prvih jutranjih žarkih....Žito je valovilo na lepo obdelanih njivah

čakala sva da sonce vzide, da potem lahko greva skozi hladen gozd  proti Bohorju 

Potem pa sva dočakala pravo eksplozijo barv, imela sem občutek,

kot da na naju nekdo posipa zlato jantarni prah , ki se je oprijel vseh bilk in dreves okoli naju

 Molčala sva in vsak po svoje doživljala trenutek, ko  se noč poslovi in tiho zašepeče dnevu dobro jutro.....

 Še drva ki so lepo zložena v drvarnici  ob poti so se zalesketala , kot da bi jih posul s  kurkumo prahom...Tudi naju je osvetlilo,  spogledala sva se in vsa vesela da nam je bilo dano da užijeva ta čarobni trenutek dneva, sva odhitela v gozd, kjer naju je pričakalo jutranje žvrgolenje ptic,,,,

 Večinoma sva hodila še po senci, a tu in tam je sonce le osvetlilo praprot, ali mrtve koprive ob poti.:Všeč nama je ta pot, razgibana pot....Bil pa je čas ko so spravljali les tako sva ponekod morala , kar improvizirati, da sva prišla kolikor toliko po suhem naprej... A to ni naju zaustavilo , temveč sva s smehom in šalo preizkušala trdnost gozdne ceste da se nama ni preveč ugrezalo pod nogami..

 Hitro sva napredovala proti sedlu in občudovala debele bukve ob poti.....

. S sedla proti žagi pa je cesta postajala vedno mehkejša, prava drsalnica

 

Kjer pa so že nalagali les na tovornjak. Čeprav je bilo še zgodaj je sonce obarvalo drevesa v čarobni sveži barvi. Takoj sva pozabila na blatno cesto in čevlje, ter se prepustila lepoti dreves,

 Čeprav je bilo na tleh blatno sva uživala, ter dejala, če hočeš gledati lepoto narave, jo moraš tudi videti...

 Vesela sva bila da sva na spodnjem konci ceste lahko šla kar počez proti Žagi, 

kjer sva občudovala ogromno deblo pod streho. Vsako leto je nama bolj všeč....

Nadaljevala sva pot pot cesti navzgorkaj kmalu sva prišla do ovinka kjer sva videla oznake na drevesu. Malo naprej sva se odpočila, kajti  sva kar hitela  , da bi pač še v doglednem času prispela na vrh Velikega Javornika...

 Počitek v robu ob cesti navzgor mi je dobro del. Nato pa sva še kar hitro prišla do križa na  križišču ceste, ki pelje ena na V. Koprivnik ena h koči na  Bohorju, ena pa na Veliki Javornik, kamor sva krenila prvo tudi midva

A prvo sva se spet odpočila ter odžejala z vročim čajem, ki najbolje odžeja.

 Sonce se je ravno prebijalo skozi krošnje dreves, ko sva krenila po cesti obrasli z cvetočim čemažem, ki pa je že krepko odcvetel in se je po gozdu širil duh po česnovi omaki..Ha ha...

Pa še proti zadnji strmini,tu je bila cesta suha lepa, kaj kmalu sva vsa vesela opazovala okoli naju zanimivosti. Cvetje, gobe na drevesu, kaj kmalu sva zagledala svetlobo vrh strmine in ja še pred osmo uro sva bila  na vrhu Velikega Javornika, kjer sva malicala , potem se predala slikanju metuljevTudi tukaj so veliko kje prevladovale luže na cesti, a namesto da bi se jezila sva uživala v njihovih odsevih,  ter občudovanju številnega cvetja...  Seveda sva se tudi slikala .. Kmalu sta prišla še dva pohodnika, ki pa sta prišla čez Skalco... malo smo se pomenili, onadva sta pohitela naprej midva pa počasi za njima do križišča, kjer sva nadaljevala pot po strmini po razriti cesti od motorjev, ja tu pa je strmina, a  nama je kar všeč bilo. Sem pa  bila na vrhu rdeča, kot paradižnik od hoje , po razriti cesti,,,

ki so kot strta ogledala ležala na cesti Pohitela sva proti

 

 Pot na vrh Koprivnika je strma, a je posejana s srčki sva se šalila, kaj zato, če so iz kamna....

Tu in tam je nama pod vrhom posvetil žarek, kot smerokaz, kam naj greva.

Slikala sva se še na klopci, a ker je tu bolj slab razgled sva počasi šla navzdol proti zadnjemu cilju koči na Bohorju.

 Letos ni bilo toliko kopriv kot lani, ko so me prav pošteno opekle... No ja je pač Koprivnik sva se šalila....

Vrh  Velikega Koprivnika. Kjer naju je slikal tekač, ki je pretekel na vrh iz smeri koče.

 Midva pa sva še malo posedela na klopci, ter se potem napotila navzdol proti koči upoštevala sva napis 

 Tudi navzdol  je bilo cvetje vseh vrst.

 

 

 Okolica koče zelo lepo urejena, Okrepčala sva se in se malo oddahnila potem pa se vrnila nazaj do najinega jeklenega konjička ki je naju čakal na izhodišču..

 Ko sva se vrnila do izhodišča v kraju Lesično pod Šentvidom kjer je naju pozdravilo valovanje žita ki se je bleščalo v popoldanskem soncu

Cerkev svetega Vidase je bleščala v soncu

 Midva pa sva se peljala do Doropolja mimo  Planine nad Sevnico, ter zavila desno in se vsa vesela in srečna prepustila vožnji proti domačemu kraju... Spet sva si nabrala energije, obiskala  Bohor in že vnaprej bila vesela da bova doma lahko obujala spomine ob gledanju fotografij teh prelepih krajev...
p.p.

.