Spomini starega gojzarja_Biseri Smrekovca- 2 del

Krnes 1613 m, ter Komen 1684 m

 Kot že v prejšnjem blogu rečeno ,  sva se napotila v sveže jutro navzdol proti najinim novim ciljem nasproti... vsa vesela  sem zavriskala

v sveže ponedeljkovo jutro , ter se napotila za njim , ki je že hitel proti zahodu

Pot je naju vodila sprva strmo navzdol  skozi gozd nato pa mimo pašnikov, kjer se je govedo ravnokar pripravljalo na jutranjo pašo

Hitela sva po ozki stezici med gosto valujočo travo.... Pogled pa nama je hitel na nasprotno stran na Mozirske planine, na Medvedjek in Boskovec

 Tu in tam sva se ustavila, saj ne moreš mimo, ne da bi se načudil tej površini, ki je kot zeleno valovje pokrivalo jase med košatimi smrekami.

 Spomnim se kako leto nazaj, ko sva imela s seboj še psičko Mery, kako je uživala in preskakovala to valovito travo...

 Naju pa je pot vodila naprej po valoviti planjavi,

Nato pa sva prispela  na začetek velikega dolgega travnika, kjer je ba zacetku valovila svilena trava, da si imel vtis da stojiš sredi valujočega  zelenwga morja....  pod Krnesom... Tudi tukaj sva se ustavila, na levi strani je bilo veliko rumenega cvetja povečini šentjanževka...
 Sonce je ravnokar toplo  obsijalo travnik midva pa sva se malo sprehodila po njem... Trava ni visoka, večinoma je na  desni  strani  poti poraslo z ostro  travo balohom, ki je tako ostra in ni prijetno če se usedeš  na njo... A proti sredini je že večja in mehkejša ter valovita . Tu in tam so še cvetele te rože , ne vem jim imena...

 Proti zadnjemu delu travnika

Na pobočju Krnesa , so zelo zanimive skulpture... Ta je kot nosorog

 Navzgor proti vrhu Krnesa...

Na kKrnesu tokrat ni bilo živine, predlanskem je nama nasproti pridirjal konj....

Ko si  dobre volje, sonce sije lep je dan, sva zapela in se smejala na ves glas... Ja lepo je v naravi, daleč od ponorelega sveta, od virusa, od politike, skratka lepo se je vedno znova vračati materi Naravi v objem, kjer takooj začutiš da si poln optimizma, zdravja in spoznaš, da je svet tako lep, le gledati in videti, ter začutiti  je treba....

Na vrhu Krnesa sva se malo odpočila , pogovarjala z dvema obiskovalkama tega zanimivega hriba. Ki je sicer čisto navaden hribček, čeprav ima 1613 metrov , na njem je velika mlaka, kal, a je bolj podoben žabjeku, kot kalu.... 

 Potem sva na vrhu gledala v dolino, kako so se dvigovale jutranje meglice

 

Nato pa sva se napotila navzdol po zelo strmi poti  sva se spustila do odcepa, kjer bova potem nazaj grede s Komna obšla vrh. Nato pa  po poti obrasli s prekrasno obarvanim mahom  čez nekaj časa prispela po razgibanem terenu na začetek travnika na Komnu 

 Nato pa se ob kažipotu napotila na desno ter po strmini prispela na najin pred zadnji cilj Kamen 1684 metrov 

Tu prav za prav sploh ni potrebno izgubljati besed, kajti posnetki vse povedo

 Tu sva si vzela res precej časa. Malicala sva ter se prepustila planinskemu zraku.

 Čeprav je par metrov od naju vse travnato, so te  Cojsove zvončnice dajale vtis visokogorja , no z malo domišljije....

 Nazdravila sva , kajti  ta mesec je bil to najvišji vrh, ki sva ga premagala... Ja saj višina, prav za prav ni važna, to je dokaz najin naslednji cilj, ki je pravi biser...

Ko sva opravila vse, kar navadno počneva na vrhovih, malicava, slikava, odžejava, ter uživava, da si nahraniva dušo in telo z energijo sva pohitela navzdol po ozki stezici po svetleči valoviti travi.... proti kapelici na spodnjem delu travnika, kjer pa  je bila družina z otroki. Gospod  se je prijazno ponudil da bo  naju slikal

Nato pa sva se po spodnji strani travnika napotila nazaj proti Krnesu, ki pa sva ga obšla ter nato zavila priti Črnemu jezeru

 

Krnesa....Ter zavila levo proti Črnemu jezeru,

ki je za mene pravi dragulj narave. A o tem naslednjič.
p-p-