Že kar zgodaj sva se odpravila od doma, kajti planjave Smrekovca,da raziščeva naravne lepote, bisere gore Smrekovec ...
znajo biti v poletni vročini res naporne. Kajti če ne prenašaš dobro sonca je pač najbolje, da se odpraviš zgodaj od doma in se izogneš popoldanski pripeki.
Obetal se je jasen dan. Vsaj pogled v nebo na vzhodu je to pritrjeval.
Na zahodu pa je bilo oblačno.. Danes sva se odločila, da greva čez Bele vode gor. Smrekovec je naša hišna gora, poleg Uršlje gore, ter Paškega Kozjaka. V preteklosti smo ga zelo velikokrat obiskovali še z otrokoma. otrokoma. Prirejali smo piknike, nabiral borovnice, brusnice. Kampirali.Takrat se je to še dalo. Ljudje niso tako trumoma hodili v gore in planine, kot sedaj.... Seveda je to bilo že davno nazaj, v drugem stoletju, kakor se čudno sliši v drugem tisočletju. V drugi državi. Ko je se čas tiktakal čisto drugače Skratka prelepi spomini,
Kar hitro sva prispela po dokaj lepi asfaltni cesti do Savineka v Belih vodah ter po zgornji cesti zavila desno.in se kar kmalu po ovinkasti cesti povzpela do doma na Smrekovcu,
ki pa je še bil ves zavit v jutranjo mehkobo porajajočega se dneva.
Opazovala sva n
verjameva ,, vsaj malo tudi v vremensko napoved, in ker že lani nama ni bilo dano da bi obiskala Smrekovec, pa čeprav je tako blizu, sva dejala, greva, nazaj se še vedno lahko obrneva. Pa sva šla
Nebo, ki je bilo na enem mestu povsem črno, skoraj si nisva mogla predstavljati, da bi bilo še danes jasno modro nebo. A ker
Strmina, ki se je vedno bolj dvigovala in postavljala pokonci, je nama vzela malo več časa .
Posebno njemu, ki so se mu zadnje čase pričeli pojavljati krči v nogah. To se mu je dogajalo že pred kakim desetletjem, ko sva bolj intenzivno pričela s pohodi. A potem je ta nadloga izginila... Sedaj pa sva skoraj dva meseca hodila bolj, kot ne po ravnini, in malo bolj položnih hribih, če odštejem pohod na Ratitovec, ja treba bo več strmine in manj ravnine, pa mogoče bo spet se uredilo...
Ko sva prispela na čistino sva bila poplačana za ves trud... nebo se je pričelo jasniti, sonce se je prebijalo skozi temno obarvane oblake
Na obzorju so se vedno jasneje videle Savinjske Alpe , Temni oblaki tam na vzhodu so se vedno močneje obarvali v oranžno rumeno barvo, ki se je čez nekaj časa razblinila v sinjino ki je potem kar nekaj časa prevladovala nad nama...
Ob takih prizorih se vedno bolj zavedam, da so jutra zakon... Kar hitro pozabiš, da je bilo treba zgodaj vstati, in iti na pot....
Šla sva do razgledne točke na robu planjave, s katere je krasen pogled na Šaleško dolino in vršace za njimi, kjer stojita sedaj dve klopi
Vzela sva si čas za te dragocene trenutke, hvaležna , da lahko uživava na vrhu te gore, kjer sva v preteklosti jo že velikokrat obiskala. Mislim da leta 1966 prvič ,... Vedno znova se rada vračava tu gor....
Nato sva se še slikala za spomin ,
ter odšla na vrh ter po kratkem postanku odšla naprej proti Krnesu
Bila sva zgodnja, sama sva imela ves vrh Smrekovca za sebe , uživala sva v zgodnjih jutranjih urah , mir spokojnost , ki jo v dolini tako pogrešava. Nadaljevala sva pot , na naslednji vrh Krnes 1613 m---A o tem naslednjič
P:P:
ki pa je še bil ves zavit v jutranjo mehkobo porajajočega se dneva.
verjameva ,, vsaj malo tudi v vremensko napoved, in ker že lani nama ni bilo dano da bi obiskala Smrekovec, pa čeprav je tako blizu, sva dejala, greva, nazaj se še vedno lahko obrneva. Pa sva šla
ter odšla na vrh ter po kratkem postanku odšla naprej proti Krnesu
Ni komentarjev:
Objavite komentar