SPOMINI STAREGA GOJZARJA- BISERI SMREKOVCA-3 del.

Črno jezero, ali Končnikova Luža

 

Torej naj pričnem iz spočetka. Po kratkem počitku sva se napotila naprej po ozki stezici

 do table , ki je drugače visela na smreki, sedaj pa je malo niže usmerjala potnike na ta delček Smrekovca, ki je zamene najlepši, največ lepote, romantike premore....::

 Že ko zaviješ v smrekov gozd te preseneti travnato pobočje, ki se je od začetka še kopalo v soncu, a bolj ko sva se oddaljevala po položni poti,

 Lepši je bil odtenek zelene barve, Začutila sem željo da se sklonim , ter da pobožam to svilnato travo, ali je res tako mehka, kot daje vtis... Ja res je!!!

 Pogled navzdol , navzgor je bil čaroben

Pot se lepo vije pod pobočjem Krnesa rahlo navzdol

 :..Katero prekinja tu in tam , malo globlji ovinek, iz katerega teče bistra v zelooo hladna voda.

 Na gornjem delu izvira so obkrožale drobne  bele cvetlice , ki so dajale temu šumečemu prizoru še dodaten čar

 Navadno kadar sva bila tukaj, je bilo to bolj, kot ne v oblačnem vremenu, a tokrat je pogled skozi košate smreke navzgor  zaznal  sončne žarke , ki so se trudili da osvetlijo to zeleno pobočje.

 Vijugala sva po ozki stezici do prve gozdne ceste, ki sva jo prečkala ter se spet spustila na naslednjo

 Travnato pobočje, še malo bolj slikovito ter z daljšo travo.. Potem sva prečkala cesto, ki je pred par leti bila tako za prečkati, prva slika, kjer sem se jaz trudila da lepo pristanem na cesti..... No sedaj je pa lepše prehodna .... je on preizkusil trdnost roba, za pot nazaj, z lahkoto je šlo....Potem sva spet uživala , po travnati preprogi . Kamor je segel pogled samo zelenje, zelenje....

 Ter se čez nekaj časa 
spet spustila navzdol  do majhne globeli , kjer je tokrat voda tekla po plitvi strugi, vse je delovalo , tako mistično. ..:Kajti podlaga je črne barve, kot katran

 Kom sva zadnjikrat bila tukaj je voda, komaj polzela tu dol, sedaj pa je neslišno tekla , ter se pod potjo porazgubila v bujnem zelenju.

 Pa sva se kar naenkrat znašla na ravnini, kjer je med travo prevladovala praprot in rumeno cvetje

 ki je bujno cvetelo v sencipod drevesi....

 Še par metrov po soncu in kar naenkrat so naju obdale čudovite skale okrašene z pravimi abstraktnimi podobami. Tu lahko pustiš, domišljiji  prosto pot

 Še malo naprej pa sva že zašla v precejšen kup razpršenih skal, spomnim se nazaj, leta 2016 sem obkrožila Črno jezero in sem šla takrat mimo teh skal... Sedaj ga ni mogoče obkrožiti hjje veliko podrtih dreves, takrat pa je izgledalo takole.. Prava prvinskost

 Mimo ozkih skal , kar čakala sem , ali se bo od kod prikazal kak dinozaver, ali zmaj.... Ja ja Smrekovec je znan tudi po tem. Včasih so imeli na koči zmajevo jajce....Kdo ve, kaj vse je hodilo po tem vulkanskem vrhu  v kameni dobi, dobi dinozavrov in zmajev,,,,

 No pa, da se vrnem v realnost današnjega dne,Že od daleč sva videla tablo z napisom, da sva prispela na najin današnji četrti cilj.,
.

 Na jezero je trenutno sijalo sonce, kar  je za mene bilo presenečenje. Vedno je bilo oblačno tukaj brez sonca... No , ko sva odhajala tokrat se je tudi pooblačilo, a ni bilo panike da bi zares bila mokra....

 Temna gladina je odsevala na svoji črni ploskvi zelene  odtenke vej, dreves...

 Odšla sva na desno stran, kjer je na deblu lepo izrezljan sedež, oziroma dva, kot nalašč za naju..On se je hitro usedel, ter me čakal , ko sem malo raziskovala naokoli.,.Na vodi sem opazila velikega kačjega pastirja, a je bil tako hiter da ga nisem mogla ujeti v objektiv..... Od tam se je videlo na gladini cvetni prah , voda pa je dobila odtenek prave kave, le pene ni bilo na njej...

Nato sem se mu pridružila , da sem malo odpočijeva nazdraviva najinemu petemu obisku..Sem mislila da sva bila četrtič  tukaj , a sva pogledala zapiske in albume slik in ja petič sva tukaj, kjer je še vse prvinsko, kjer tišina šepeta, celo ptičjega petja ni bilo slišati.... A nisem zdržala dolgo na miru, on je kazal sem in tja, poglej kako lepo, kaka škratova hišica. Črnega jezera. Tokrat se nama je zdelo , da je malo večje. Ob tem pogostemu deževju, to sploh ni čudno... Toliko zanimivosti, 

 Na skali sem opazila skupino rumenih cvetlic, ki so rasle iz skale... Skoraj neverjetno, kako trdožive so nekatere rastline..Šla sem spet na sprednjo stran jezera, ter gledala v vodo, če je kaj življenja v njem. Pred letu sem videla pupka, kako je plaval sem in tja. Tokrat razen kačjega pastirja ni bilo nič

 Iz te strani deluje povsem temno. Tudi on se mi je pridružil na tej strani, sva se še slikala za spomin , tako si lahko potem kdaj, če si zaželiš, malo lepote narave, pa ni časa, ali so kakšne druge prepreke, si ogledaš posnetke, tako spet vse osvežiš na novo. Ja prihajamo v leta, ko bodo spomini ostali naša največja dragocenost,,,,

 Naj zaključim lepo je tukaj. Nikoli nisva bila še razočarana nad  obiskom....

 Prav žal mi je bilo, da je bilo tako sončno, čeprav imam rada sonce, svetlobo, a tukaj je veliko lepše, če je oblačno... Tudi posnetki niso tako lepi, kot je v resnici  kot bi bili, če bi bila tu zjutraj, ali popoldan.... 

 Vode je sedaj tu kar precej jezero se je celo razširilo  še na ta del

 Kar žal nama je bilo , da morava oditi. A je že tako, kar je lepo , opažam zadnje čase, da vse prehitro mine. Ne vem, ali je za to kriv moj EMŠO, ali pa se čas res hitreje vrti. Pa naj govorijo, da je čas relativna stvar.... Bo že držalo  če si poln sreče , zadovoljstva , to mine, ker baje je sreča ena taka zanimivo dejstvo, da se te samo dotakne, ter odhiti naprej, vsak bi bil rad zadovoljen in srečen.

A vseeno sem še s pogledom zadnjikrat objela jezero, skale oblečene v drobne pikice iz mahu, ki so delovale kot bi bile iz zelenega želeja...

 

 

Še zadnji pogled na ta črni biser pod Krnesom  

 že sva hitela nazaj mimo  črno bazaltnega  polzečega potočka , mimo bujnih praproti

 Ter suhih smrek ki so kot oznanjevalci minljivosti stražili  na stezo...Nazaj sva prečkala prvo pobočje tako hitro , da sem njemu dejala , da sva še hitreje prišla navkreber, kot navzdol


 Kje sva med drevesi uzrla naselje Javorje, kjer še nisva bila , a vedno praviva, da bova šla.

Ta zelena kratka zaplata trave je bila

 

Še nekaj metrov zelenega razkošja in že sva dospela na travnik ob robu gozda, kjer naju je ob prihodu pozdravil napis 

 Midva pa sva hitela naprej do kotička  kjer sva pustila, nahrbtnika ter se odžejala, sonce je močno pripekalo, a tam na drugi strani so se pojavili temni oblaki. Tako da sva kar hitrela nazaj ob robu travnika, kjer sva grede še občudovala redko drevo --- Citiram Cemprin, tudi švicarski bor ali limba (znanstveno ime Pinus cembra) je vrsta bora, ki se pojavlja v Alpah in Karpatih, na Poljskem (Tatre), v Švici, Franciji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Sloveniji (samo na Smrekovcu, Raduhi in Peci), na Slovaškem, v Ukrajini in Romuniji. Večinoma se nahaja v območjih gozdne meje na nadmorskih višinah med 1300 in 2300 m. Drevesa segajo v višino do 25 in celo do 35 m, deblo pa ima lahko tudi 1,5 m premera.

 Hitela sva naprej ob robu gozda med valujočo travo, kjer so na redkih arnikah se zbirali metulji. Prav smilili so se mi, kajti bilo je res malo cvetja

 

Tako lepo valujoče, čeprav smo na višku poletja so za mene zrele trave že znanilke jeseni

 Obožujem valovanje trav posebno, če se  svetloba ujame v njih....

 Kar hitro sva prišla do zapore, kjer sva potem krenila po spodnji cesti za dom na Smrekovcu.... Zadovoljna dobre volje, kljub kar nekaj km , ki sva jih naredila 16 km , sva bila zelo vesela, kar smejalo se nama je , da sva uspela brez večjih problemov , da je testni pohod vsaj za mene uspel,  kondicija se je večji del vrnila, ostalo pa se še bo ,zadovoljna kajti obiskala sva vrhove, kjer je božanski razgled, imela sva čudovito vreme, za piko na i pa še kot posladek črni biser Črno jezero na Smrekovcu

 Ostal bo lep spomin na ta julijski ponedeljek ...., ko sva uživala v raziskovanju lepot narave.
p.p