Spomini starega gojzarja_Škalsko jezero_Biseri Šaleške doline!

Moj pogled na našo dolino. Prvi del.

V teh dneh, kadar je vreme bolj nestanovitno, je najboljše jutranje razgibavanje okoli naših jezer. Navadno greva okoli Škalskega jezera..Prva slika je od oktobrskega popoldanskega dneva, tik pred sončnim zahodom , ko se je sonce poslovilo tam nekje med Smrekovcem in Uršljo goro

Jesen je še posebno čarobna ob jezeru, takrat se vse odene v škrlatno bakreno, rumeno rdeče barve. Toliko nians , da se ti kar zvrti v glavi od te lepote...

Tik preden se je ulil dež

.. Včasih sva veliko hodila okoli Velenjskega jezera,, a odkar so zaprli del poti zaradi udorov , oziroma zaradi obnavljanja terena. Za obhod vseh treh jezer, pa je potrebno več časa, kajti se nabere kar dobrih 16 km . Iz Velenja, skozi rudarske škode do Gaberk, in skozi Škale mimo jezer nazaj domov... Lepa je naša dolina, čeprav jo kvari na zahodu na robu Sosednjega mesta kvari  štrleči dimnik TEŠ/ a, To je posneto , mislim da iz Uršlje gore, ali Konečke planine ki je tolikokrat omenjen v medijih, ki je zrno spora  ker  je pogoltnil že toliko milijonov denarja. Ob katerem so si  nekateri napolnili z iznajdljivostjo, pohlepnostjo, izigravanjem  zakona , ali če rečem bobu bob, s krajo  napolnili žepe,. A žal  je tako veliko kje ne samo  pri nas... Kakor koli. Ima pa tudi dobro stran ta TEŠ, greje vso dolino, in odkar so namestili filtre je tudi zrak čistejši. Vsaj upam, a se tudi čuti v vsakdanjem življenju- Če je le lepo vreme...
A dovolj o tem
A midva zadnje čas, kadar sva pač doma največkrat obiščeva  Vedno sem vesela, če sem lahko priča kontrastom in pestremu dogajanju na nebu in okoli jezera... Nekaj utrinkov, ampak res samo nekaj ...kajti če bi hotela vse zapisati in posnetke objaviti bi nastalo več knjig...



Lepa je naša dolina, čeprav se spreminja, posebno še na območju ju izkopavanja lignita.

Lepota kačjih pastirjev 

Ko pride zima, ko pride mraz

Teh  lani ni bilo , belo lisk ,drugače so vsako leto prisotne

 Odsevi

Otoček je ves v barvah

Škalsko jezero. tik pred nevihto, ko je bilo nebo temno, jezero pa skoraj črne barve, skozi ozko razpoko pa je posijalo sonce... Krasno je tukaj! Pa naj bo zjutraj dopoldan, popoldan ali zvečer. Jezero kateremu se spreminja barva od povsem  zlate, rdeče škrlatne ,sinje modre, do zeleno rjave, skoraj črno obarvane, tik pred nevihto kot bazalt. Odvisno kateri del dneva si tam, ali času leta...Doživela sem ga v nešteto različicah, niansah V odsevih  oblakov , ograj na obrežju, dreves in ljudi...Kadar so jasni dnevi in modro nebo Tudi precej življa je precej v  in na njem... Ribe tako velike, da so moje obe  roke prekratke, da pokažem njihovo dolžino... Pa labodi , črno liske, rac več vrst, seveda ne smem pozabiti kormoranov, ki vsako zimo prezimujejo na Škalskem jezeru... Večji del, kadar pač ne lovijo rib, sedijo na drevesih na otočku na jezeru... Včasih so kot božični okraski na dreveščku  si i sušijo perje, ali pa nižje  kje čistijo svoj pernati kožušček... Pa seveda kačji pastirji, ta čarobna bitja ki so ostanek , davne preteklosti, seveda v manjši izdaji, ja navdušena sem nad njimi, njihovo lepoto ,

Pozimi navadno zaledeni, letos pri teh temperaturah seveda ni, oziroma samo toliko, da se je vedelo da je zima....

 Pogled čez Škalsko jezero , na drugi strani je hrib Radojč in levo od njega Paški Kozjak

 Ko zapustiš jezero se še hitro ozreš proti Skalnemu vrhu in Lubeli hriboma nad njim...

Je pa jezero dobilo zadnje čase kar nekaj novosti, škarpe, poravnano obrežje, ter seveda svetilke okoli in okoli jezera, ki jim dajejo svetlobo  vetrnice ter sonce...

Tudi poti so lepo urejene, sprehajalne, telovadno orodje ob poti, ter seveda steze, kjer velikokrat lahko srečaš jezdeca

 Če greš v jesenskem času , tik pred jutranjim sončnim vzhodom , ali pa da so na nebu oblaki, ki pričarajo kontraste , takrat lahko samo obstojiš in u
živaš v lepoti ki jo nudi ta kraj...

Spomini starega gojzarja! Spomin Na najina pota

Lepi spomini na pohode v pozni jeseni.. ..
V eni od koč , prvo čaj vroč,
Jota s klobaso, pivo domačo, seve!
 Odžejalo je, ogrelo ude in srce.
Počitek in vzdušje, pa dobra  družba sta dala Elan za novi plan.
Namesto na desno,  zavila sva levo na  skrite poti, ki jih davno več ni. Le tu in tam obledel znak je bil še dokaz, da pred davnimi časi so bile tukaj poti, ki jih sedaj žal več ni.. Počitek na štoru, tam na robu, ki ves preperel  z rdečim je krogom in belo piko na sredi  na korenini je osvežil že davno skoraj pozabljene poti. Ko smo še mladi veseli polni moči, hodili kot gamsi po  skritih in označenih poteh. A sedaj je vse polno novih cest, stare poti so zarasle le tu in tam nad globačo je kje še rahla sled preteklosti, a vse bo počasi izginilo še vedno izginja, da ne najdem poti. Ostal je spomin na tiste dni pri srcu pa me rahlo zaskeli..
P. P.

Spomini starega gojzarja- Veliko Kozje_ Biseri Zasavja

Veliko Kozje  933 m.

 Končno nama je uspelo obiskati Veliko Kozje, ki sva ga prvič obiskala 1083 leta ... Takrat smo z otrokoma šla iz Kumrovca do Zidanega mosta.... Bilo je za prvi maj, hodili smo tri dni, prava pustolovščina... A o tem sem že pisala ....

Kar zgodaj sva prispela pod vznožje Svetega Lovrenca ali kakor mu pravijo Lovrenc pna gori

Mimo cerkve in kapelice pod njo

Občudovala sva prekrasno cvetje ob poti na vrtovih in v gozdu hitela sva navzdol mimo krasne kapelice s cvetjem 

Hitela sva mimo kmetije in pašnikov

 Kar hitro sva se napotila po gozdni poti mimo pašnika in hiše , ker sva opazila da sonce že barva pobočje pred nama

 

 Hitela sva , kajti sonce sva hotela ujeti čim više

 Res ga je nama uspelo, a sva vseeno bila skoraj nezadovoljna da nama ni bilo dano ujeti vzhoda vsaj nekaj tega mističnega trenutka sva doživela, ko barve postanejo , skoraj neresnične

Mimo cvetočih jas sva prispela do prve strmine, kjer so bile ob poti sočne maline, res sem si jih nabrala kar nekaj pesti

 

 Občudovala sva drevesa z raznimi oblikami , krivuljami

 Na klopci malo naprej sva opazovala pokrajino pod seboj,žal je bil velik del v megli

 Cvetje rumene barve je prevladovalo

 

pogled s poti na osončeno kmetijo je bil zelo lep. ...Veselila sva se sence, kajti postajalo je vedno topleje, nekaj od hoje nekaj pa seveda ood sonca

 Zelo lepe košarice

 Pot je nam kar hitro minevala, toliko zanimivosti od cvetja dreves razno raznih oblik potem strmina, ki pa sva se je lotila z nekakim strahom, kajti včasih zadnje čase pozabljava , da nisva več rosno mlada in se zaženeva v hrib, kot mladi kozlički, a kaj kmalu spoznava, da se je treba prvo aklimatizirati in potem gre vse lažje

Pot je postajala vedno bolj navpična

 A sva kar zmogla

 Ob poti veliko kamenja oblečenega v mah

 Seveda sva vmes kar nekajkrat počivala, a kaj zato!Imava čas vsega sveta. Večkrat je počival sedaj so se vloge spremenile.  Prejšnji mesec me je on čakal, da sem si pridobila  kondicijo, ki sem jo med boleznijo izgubila... No sedaj spet lahko hitro hodim pa čakam njega. Je že tako se moramo prilagajati eden drugemu..

 Obujala sva spomine na pot daljnega leta 1983 , ko sva hodila zadnjikrat tukaj ha ha, takrat se nama ni... Smejala sva se kajti sedela sva sredi strmine v listju. Oba sva istočasno dejala:Bova se nalezla klopov, a se jih nisva hvala bogu... zdelo tako strmo

A tudi počasi se kam pride, tako sva tudi midva prispela na vrh grebena... Spominjam se strmine proti Zidanemu mostu pred davnimi leti, ki  se res dolgo vleče, tako da tu gor strmo je res, a mine...

V sencu hladu sva uživala počivala,Spet sva počivala a sva se zabavala ob enem  ja tudi pot je cilj

 Zanimive rastline, a ne vem jim imena

 Sanjska pot po grebenu

 Visoka drevesa naravnost ustavijo korak

Na ozkem grebenu je tako svilnata trava, kot je bila prejšnji ponedeljek na Smrekovcu

 Ko sva prispela na vrh sva si vzela čas . Vedno praviva, vse zahteva svoj trud in čas, da bolj ostane v spominu

 Nzdravila sva , da bi nama bilo še dolgo dano hoditi po tej naši mali prelepi deželici, ki pa jo nekateri vse premalo cenijo. Vso srebrnino smo že prodali, nismo več lastniki, ampak najemniki, sužnji kapitala ki vlada vedno bolj okrutno na tem svetu zadnje čase. A midva se s tem trenutno nisva obbremenjevala, ampak uživala v razgledu na panoramsko okolico pod nama

 Seveda sva se sklikala za spomin, kajti v poznejših tednih in mesecih bo še kako prijetno osvežiti današnjo pot.

 No tri ure sva potrebovala  od avrta... nazaj sva prišla v dobri uri ha ha...

 Lepo je tu gor... a kot vedno prehitro mine. vrniti se bo treba sva oba zavzdihnila.,..

S prekrasnim razgledom, Ko sva se vračala nazaj sva kar hitro, veliko hitreje proišla v dolino oziroma do najinega jeklenega konjička. Postalo je res zelo vroče to sva občutila tam pri cerkvici svetega Lovrenca, kjer sva se odpravila v senco na zasluženi počitek. Nameravala sva še peš iz Polane na Lisco, a je bilo prevroče

Ko vidim ciklame, vem da je jesen nekje na obzorju

 Ja na križišču poti

 Maline obožujem jedla sva jih gor in nazaj dol... No zorijo sproti, sledi  so bile da so jih obirali že pred mano, pa še za mano jih bodo

 Zelenje, kot da sem nekje na Pohorju

 Krasna drevesa ob poti

Modro cvetje me vedno prevzame

Zanimiv zapis na kapelici

p.p.