kajti bliže so že vsi kraji svetlobno onesnaženi...Kar ene parkrat sva hotela ustaviti, a vedno je bil kak vzrok, da sva nadaljevala pot in se končno ustavila pri na vrhu pri spomeniku nošenje ranjencev. na vrhu Graške gore...Parkirala sva malo pred deseto uro in se podala z odejo malo stran od ceste v visoko travo kjer sva uživala v gledanju v nebo. Zvezdno nebo je bilo okrašeno z svetlimi zvezdami katere je dodatno še okrasila svetleča premikajoča luč letala. Predala sva se vonju trave in poletne noči in poslušala koncert murnov,ki so bolj, ali manj uspešno uigrano igrali nekje v travi..Dragocena so taka doživetja v naravi... Za koliko smo prikrajšani prebivalci mest... Mi v takih trenutkih postane jasno..Uživala sva torej v topli poletni noči a zvezdnega utrinka pa nikjer, a so kmalu naju začeli okoli ušes brenčati komarji, zzzzzz a kaj brenčati, kmalu so naju napadali, kot da branijo svoje ozemlje, ki sva ga zasedla. Smejala sva se na glas, kajti nekako sva se počutila kljub pikom lepo . Zavila sva se v odejo in skozi ozko razpoko zrla v nebo in ja samo edini sam samcat utrinek je poletel tja nekam za Paški Kozjak, ravno dovolj da sem si zaželela, da bi nama bilo še dolga leta dano zreti skupaj v nebo pa čeprav skupaj s komarji... Proti polnoči sva se odpravila domov sicer opikana a vseeno zadovoljna...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar