Bliža se jesen in z njo spomin na češpljarjenje
Sem v dilemi ali naj zapišem slivarili ali češpljarili, po novem oziroma pri nas v naših krajih pravimo češplje slive so pa zgodnji sadeži.., a jaz ki prisegam bolj na stare običaje in dobrote jih
imenujem češplje. No torej ostanem pri češpljah…
sredi tega meseca sva z
možem bila povabljena na pobiranje češpljev. Septembrski dnevi so še
prekrasni a jutra so že zelo sveža in meglena. A ker sva odšla malo
više se nama je prvo ponudil prekrasen pogled na s soncem obsijano
Pohorje.
Ob prihodu sva bila deležna kozarček doma pridelanega žganja, ki je nama pregnal svežino in naju ogrel. Nato sva se odpravila pod prva drevesa, kjer sva presenečena videla tako polna drevesa, da so se dobesedno šibila pod težo sadežev. Ni bilo važno ali pri deblu ali na koncu vej vse je bilo modro.
Takoj sva se lotila dela , Prvo je bilo treba drevo stresti za kar je poskrbel mož jaz pa sem medtem malo okolico »prečekirala« z fotoaparatom (brez njega namreč ne grem nikamor. Pozornost mi je vzbudilo cvetje v sosedovem vrtu kjer se je bohotilo prekrasno cvetje imenovano Petelinov greben
Njegov podaljšek na sredi me je spominjal na škratovo koničasto kapico ali pa če malo bolje pogledam pustim he he, ma prosto pot domišljiji .Kakor koli všeč mi je bil….
Takrat me je mož že poklical, da bi bilo lepo če bi pričela pobirati. Da nisem na foto safariju ampak na češpljarjenju.Zasmejala sem se Dan je bil lep, malo me je grel češpljevec sonce je sijalo, topel vetrič mi je mršil lase ... z eno besedo počutila sem se čudovito. Češpljev je bilo vse modro po tleh in mož je že nabral dva vedra.
Pridno sem pričela še jaz pobirati, kljub temu, da me je malo bolela noga sem kar pridno pobirala- ja časi so taki, da se mora človek pohvaliti a ne .... posoda se je hitro napolnila, pogled navzgor v krošnjo pa je pokazal, da še bo treba , drugič priti in nadaljevati z delom
Veliko teh posod sva napolnila, kajti nabirala sva celi dan. Tako da sem zvečer videla že vse modro pred očmi.
A češpljev ni in ni hotelo zmanjkati.. .Polnili smo sod za sodom za žganje, in seveda za marmelado….Ko smo bili gotovi je sledila pojedina…Obujali smo spomine na stare čase se smejali imenitno smo se zabavali, kljub temu, da smo bili vsi utrujeni.
Naslednji dan se je delo nadaljevalo seveda v drugačni obliki, Treba je bilo vse češplje izkoščičiti in skuhati marmelado. Kuhala sem jo kar v treh loncih naenkrat.
Po dolgem kuhanju se je ta gosta zmes spremenila v okusno marmelado
A to je bila šele prva runda. Češpljev je več kot dovolj družina ima rada, češpljeve cmoke, kompot , palačinke, buhteljne, na kruh namazano in seveda da ne pozabim pito. Ja in če bodo hudi cajti je v redu, če ima človek malo zaloge. Nič nas ne sme presenetiti. Takrat kadar je si je treba narediti zalogo. Vsak si jo lahko naredi, kmetje imajo letos toliko vsega in so veseli, če lahko komu ponudijo kaj v zameno za pobiranje sadežev. Pa še zabavno je …
.Dober tek…Sledi drugi del
P.P.
sredi tega meseca sva z
možem bila povabljena na pobiranje češpljev. Septembrski dnevi so še
prekrasni a jutra so že zelo sveža in meglena. A ker sva odšla malo
više se nama je prvo ponudil prekrasen pogled na s soncem obsijano
Pohorje.
Ob prihodu sva bila deležna kozarček doma pridelanega žganja, ki je nama pregnal svežino in naju ogrel. Nato sva se odpravila pod prva drevesa, kjer sva presenečena videla tako polna drevesa, da so se dobesedno šibila pod težo sadežev. Ni bilo važno ali pri deblu ali na koncu vej vse je bilo modro.
Takoj sva se lotila dela , Prvo je bilo treba drevo stresti za kar je poskrbel mož jaz pa sem medtem malo okolico »prečekirala« z fotoaparatom (brez njega namreč ne grem nikamor. Pozornost mi je vzbudilo cvetje v sosedovem vrtu kjer se je bohotilo prekrasno cvetje imenovano Petelinov greben
Njegov podaljšek na sredi me je spominjal na škratovo koničasto kapico ali pa če malo bolje pogledam pustim he he, ma prosto pot domišljiji .Kakor koli všeč mi je bil….
Takrat me je mož že poklical, da bi bilo lepo če bi pričela pobirati. Da nisem na foto safariju ampak na češpljarjenju.Zasmejala sem se Dan je bil lep, malo me je grel češpljevec sonce je sijalo, topel vetrič mi je mršil lase ... z eno besedo počutila sem se čudovito. Češpljev je bilo vse modro po tleh in mož je že nabral dva vedra.
Pridno sem pričela še jaz pobirati, kljub temu, da me je malo bolela noga sem kar pridno pobirala- ja časi so taki, da se mora človek pohvaliti a ne .... posoda se je hitro napolnila, pogled navzgor v krošnjo pa je pokazal, da še bo treba , drugič priti in nadaljevati z delom
Veliko teh posod sva napolnila, kajti nabirala sva celi dan. Tako da sem zvečer videla že vse modro pred očmi.
A češpljev ni in ni hotelo zmanjkati.. .Polnili smo sod za sodom za žganje, in seveda za marmelado….Ko smo bili gotovi je sledila pojedina…Obujali smo spomine na stare čase se smejali imenitno smo se zabavali, kljub temu, da smo bili vsi utrujeni.
Naslednji dan se je delo nadaljevalo seveda v drugačni obliki, Treba je bilo vse češplje izkoščičiti in skuhati marmelado. Kuhala sem jo kar v treh loncih naenkrat.
Po dolgem kuhanju se je ta gosta zmes spremenila v okusno marmelado
A to je bila šele prva runda. Češpljev je več kot dovolj družina ima rada, češpljeve cmoke, kompot , palačinke, buhteljne, na kruh namazano in seveda da ne pozabim pito. Ja in če bodo hudi cajti je v redu, če ima človek malo zaloge. Nič nas ne sme presenetiti. Takrat kadar je si je treba narediti zalogo. Vsak si jo lahko naredi, kmetje imajo letos toliko vsega in so veseli, če lahko komu ponudijo kaj v zameno za pobiranje sadežev. Pa še zabavno je …
.Dober tek…Sledi drugi del
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar