Moja četrtkova razmišljanja---kako se spreminjajo časi in običaji-

Pristnosti med ljudmi- nekoč in danes..
Vedno me kakšna stvar spomni na preteklost , čeprav pravijo naj gledamo samo naprej, a brez preteklosti ne bi vedeli, kaj izboljšati za prihodnost ..A sedanjost se piše tako ,ali tako  niti nimamo več ne vem kako velikega vpliva na sedanjost še manj na prihodnost..
V času mojega odraščanja  je bilo  na deželi veliko druženja.  Družili smo se za osmi marec za prvi maj ter ob vseh cerkvenih praznikih in državnih  ter ob  vseh dogodkih ki so pač  spremljali človeka od zibelke do groba... Ob krstu so vedno prišli botri  tete ter strici .Seveda tudi sosedov ni manjkalo. Posebno, če je bil otrok zaželen,takrat so bile obilne gostije ..Če ni bil pa ravno tako, le morda je bilo zaslediti rahlo zadrego ob pogovoru. Posebno če je bil krščenec osmi ali deveti po vrsti.Kontracepcija je bila takrat še v povojih, a ljubilo se je ravno tako, ali pa še bolj kot dan danes...In otrok je bilo kolikor jih je pač dal Bog ... so rekli.....
 Ob delu , kot so koline , košnja , žetev , jeseni spravilo drv oziroma steljeraja je bilo kar pestro in bučno...
Seveda se je vse delalo ročno in je bilo naporno, a ker so navadno bili udeleženci obeh spolov so se navadno poglabljala prijateljstva, ki so ne malokrat prerasla v ljubezen izkoristili so taka dela še za dodatno zbliževanje in tako    združeni so vsi z lahkoto prenašali ta napor...Posledično so bile poroke    ki so navadno trajale po dva tri dni odvisno pač od tega, kako velika, mogočna in trdna je bila kmetija. Na svatbah se je trlo ljudi vsi sosedje   znanci prijatelji in seveda sorodniki so bili prisotni.  Zvečer so prišli pa še ostali fantje in dekleta, ki so prej ostali doma da so opravili pri živini .. plesalo in veselilo se je do jutranjih ur.. In tako se je ponavljalo to od hiše do hiše.
Čas je neopazno mineval in, in za vsakega pride hitro prehitro čas ko je treba odditi takrat so  se prišli od pokojnika/ce poslovit vsi . Takrat so bile pozabljene vse zamere... Navada je bila da so prišli zvečer in kakor so pri nas pravili so "bedeli" pri mrliču. Malo se je molilo malo so se spominjali njegovega življenja.  Skratka bilo je čisto drugače kot sedaj . No že nekaj časa živim v mestu in ni več tiste vzajemnosti pripadnosti eden drugemu. Vse je tako nekako monotono površno ne čuti se tiste srčnosti dotika pristnosti.
 Čeprav se spominjam dobrih trideset let nazaj je bilo veliko več pristnosti med ljudmi tudi v mestu.Velikokrat smo hodili  skupaj s sosedi na prvomajska praznovanja na  razna srečanja ... A sčasoma je tudi to prenehalo..Zakaj? Niti ne vem točnega razloga malo morda pripomore k temu starost , morda tudi vpetost v razna zanimanja, kajti čas je prinesel tudi veliko napredka za starejše starejše -- računalništvo in seveda televizija  je  zasvojila ljudi so se zabarikadirali med štiri stene in živijo virtualno življenje drugih. A njihovo realno jim drsi neopazno mimo.  Razumem tiste, ki so bolani, ki  se ne morejo gibati saj je to njihovo okno v svet stik s prijatelji , s katerimi se včasih razvije pravi pristen odnos.
 A vse le ni tako črnogledo. Zadnjič sem bila prijetno presenečena. Na  obisku v nekem kraju  sem slučajno bila na obisku v kraju, kjer že zelo dolgo nisem bila.  Bila je  nedelja praznovali so god gospodarja in zbrana je bila dobesedno cela vas. Pa mi je  gospodinja  povedala, da pri njih je še taka navada, da  kadar kdo praznuje se udeležijo vsi vaščani. Skratka ker jih je kar precej predvidevam, da je pri njih kar pestro. Enkrat je praznovanje pri eni hiši drugič pri drugi..Od godovanj oz rojstnih dnevov pustovanj porok Abrahamov in seveda slovesov  ob odhodu onkraj , solzne doline  . In kar nekako sem jim zavidala to povezanost. Čeprav pride, kaj navzkriž nekako, takrat to pometejo pod preprogo in se prepustijo dobri volji glasbi in pesmi... Nasploh so tam veseli in dobri ljudje... Lepo je priti med tako prijazne ljudi..No to je bil del nostalgije , nekega  poletnega dne .
p.p.