Spomini starega gojzarja-Pogorevc 1 DEL.

 Neznane poti, ki so zapustile globoke sledi...tako da se še vrnemo...

 Pogorevc je hrib nad Žerjavom,1076 m .n.v  kamor sva se že pred leti, mislim da kakih pet šest let nazaj odločila, da greva na njegova čudovita pobočja posejana z avrikljem, ter reso . A je že rado tako, ko kaj načrtuješ vedno pride kaj vmes. Včasih bolezen, potem vremenske razmere, pa seveda zadnje leto korona in prepovedi v druge regije .Tokrat pa sva se zvečer odločila da greva naslednji dan na Lovrenc pod V. Kozjem , ali pa na Pogorevc.. Zjutraj pa je avto kar dobesedno sam zavil na Koroško, skozi Šoštanj, Lajše z vzletno stezo in pogledom na Uršljo goro, ter zelenečimi macesni

Všeč mi je ta macesnov drevored ob cesti

Uršlja še vedno ima sneg na vrhu, sva dejala ko sva gledala iz  Lajš  na njen beli vrh.. 

Mimo cerkvice sv. Vida na Slemenu ,.

Po dolini proti Črn sva občudovala bel vrh Pece in se v mislih že veselila pomladnega pohoda na njo...

in Črno na Koroškem , Navadno se tu skozi voziva vedno ponči, kadar greva na Peco....A tokrat poti nisva poznala in sva bila primorana da greva pozneje na na pot  

Kar hitro sva prešla mesto in se približala Žerjavu, kjer sva zavila desno do parkirišča, kjer je že stala lepa tabla z napisom koča Dukles,  kamor sva bila namenjena. Bila je  sobota, pogled navzgor na travnik je pokazal da nisva edina ljubitelja gora in planin ter avrikljev, kajti pred nama se je vila cela procesija pohodnikov, ki pa so prispeli z avtobusom. No midva se nisva preveč obremenjevala s tem, kajti midva greva počasi in predvidevala sva da jih bova najbrž že srečala no se bodo vračali...A jih nisva so šli po drugi poti nazaj  Ob hiši sva vprašala za pot in napotili so naju naravnost čez travnik, kjer sva prišla do  ceste ki preči travnik, , potem pa nisva bila sigurna, ali levo, ali desno. Oba sva bila mnenja da bi bilo lepo, če bi stal tu kak znak in pokazal v katero smer naj greva V navodilih iz Hribi. net piše levo,                                           

  a moj je vztrajal da greva desno, pa sva šla, ter se po par metrih travnika napotila  do široke ceste, ki se je po nekaj metrih strmo vzpela v gozd 

 Prispela sva na mali greben s prekrasnim razgledom na Žerjav in  vrhove za njimi. Neverjetno koliko vrhov je nagneteno tu naokoli. .Nadaljevala sva na desno, po cesti kajti nisva bila čisto prepričana, ali  sploh greva na pravi hrib

No potem pa moj z veseljem in olajšanjem pokaže na tablo Dukles koča, ki pa je stala na odcepu  ob prelepi grebenski poti...Kdor ve za to pot, mu je samoumevno, da je tabla tukaj, za nas , ki pa pridemo od drugod pa je malo teže...par ndtrov nize na čistini  bi bilo idealno. 

Po čudovito osvetljeni poti, polno kontrastov sva , kmalu pozabila na začetne težave s smerjo ,ter med že skoraj odcvetelim bleščečim vresjem nadaljevala pot in uživala ob ptičjem petju, ki je naju navduševal na vsakem koraku. Pot vodi po grebenu, pod grebenom zelo pestra, slikovita pot strma nekje, nekje  po ravnini  speljana zelo  lepo s prekrasnim                                                        razgledom in celo klopco na vrhu strmine, kjer sva se odpočila se odžejala in se predala trenutku navdušenja, kako lepa je Koroška.

aha na pravi poti sva , sva se smejala, ko sva zagledala smerokaz. .Saj sva bila tudi že prepričana, ker so naju že srečevali s kolesi , potem  planinci 

Pot ravna mehka s sijočimi obrobami rese --

Pot je res lepo speljana s prekrasnim razgledom, na Smrekovec Peco Raduho, ter številne male vrhove, ki jim pa žal ne vem imena ...Uživala sva med vresjem , ko sva že nekaj časa hodila sva na ravnini ob poti se enostavno

usedla med dišeče vresje se prepustila soncu, toploti, svežemu zraku planinskemu vzdušju z zavedanjem da so tak trenutki nadvse dragoceni, ko sva daleč od vsega, skoraj lahko rečem sredi ničesar, a kljub temu imaš občutek zavest, da ne potrebuješ prav nič več. Imaš vse, kar si srce samo želi.Pod nama pobočje polno vresja, ali rese, ki je kot preproga pokrivala strmi del proti Jazbini, no na drugi strani pa proti Mežici

Tako pestra pot motivi tako lepi, ja narava je še vedno največji umetnik, ki ima na človeka zelo dober energijski vpliv.

Srečala sva tudi kolesarje, ja vsa čast in klobuk dol pred smelimi fanti , ki so previdno vijugali po zanimivi poti gor in dol...

navzdol 

sedaj pa malo navzgor stran od poti do lepote cvetja

Nazdravila z veseljem hvaležnostjo, da sva lahko videla ta košček planinskega raja...

vetje ki vedno očara 

prekrasni greben, ja rada imam grebenske poti, a ta na Pogorevc vsekakor sodi med ene najlepših in najljubših...

  

Gor in dol po vrhu, enkrat na levi, drugič po desni  stran grebena sva se kmalu približala prvemu rastišču avriklja

ki je bil kot obljuba in seveda hvaležna sem ga ovekovečila. Res je bil čudovit dan, poln sonca , a kot pika na i sva srečala  še prijatelje s spleta, z nekaterimi že drugič. Ja lepo je če virtualni obraz dobi realni odraz. Prisrčna so taka srečanja. Posebno še je lepo , če so nepričakovana. Nekaterimi

Kmalu sva prispela na cilj, kjer sva uživala ob planinskemu vzdušju ,

Mali prijazen kuža je opazoval okolico

ob prijaznosti oskrbnika koče. Ja tu gor se še vrneva 

Panoramski pogled s poti nazaj 

Včasih je bilo treba prestopiti ovire , pa kaj nam to pomeni, dokler še lahko bomo, ko ne bomo mogli več, bomo pa spomine obujali na lepe pomladne dni

ja je že tako, če hodiš precej o teh hribih pa so taka presenečenja res lahko še dodatno veselje 

 ter seveda ob pomenkih s planinci. Kjer sta nama pohodnika iz Koroške ponudila , da  ju lahko spremljava po drugi poti nazaj med rastišč avrikljev. tamso že bolj razcveteni... Zelo sva bila vesela te ponudbe , kajti tako sva videla še to pot navzdol s Pogorevca, ter odkrila krasne avriklje, ki jih drugače sploh ne bi. ja ni kaj Korošci so res prijazni ljudje do Jazbine in potem naju bosta pripeljala do najinega konjička v Žerjav nazaj.

Stojiš, opazuješ, kako dobesedno iz kamna z zelo skromno podlago bujno raste prekrasno cvetje. 

Pot navzdol do Jazbine je lepo speljana ...

Ja veliko cvetja, lepote sva videla s poti nazaj proti Jazbini,kjer sva prvič bila. Hvala Zlatki in Tomu za prijaznost.

Nasvidenje, se še vrnemo!!!

p.p.

Spomini starega gojzarja- Hvalnica prebujenju pomladi, dobri energiji, življenju

 Ja spet sem tu.

Kot bi me zajela hibernacija poznega zimskega vpliva, vremena, ki se nekako noče in noče uskladiti z dejanskim letnim časom pomladi, nekaj pa drugi dejavniki tehnične motnje itd je vplivalo  na moje počutje in dejavnost. Ni mi bilo za pisanje ja bil je čas, ko sem bila polna idej potem pa je vse izpuhtelo v sivino dneva... Saj ne rečem da nisem , nisva bila aktivna, a proti prejšnjim letom vsekakor manj. No opisi potepanj v minulih dneh vsekakor sledi.

Ljudje smo zanimiva bitja, na nas pustijo sledi dogodki, ki se dogajajo okoli nas, ljudje , ki so nam dragi, ja posebno v teh časih, ko kar naenkrat opaziš, da nastanejo vrzeli v tvojih vrstah letnikov, pa še precej mlajših odhaja, jih pogrešaš in se zaveš , da smo jim morda posvečali premalo pozornosti , da smo eni, kot drugi odlagali ja jutri se dobimo , ko bo tale kriza s korono prešla...a tega jutri sedaj nikoli ne bo več za tiste prijatelje, ki so nas spremljali dolga leta življenja. 

Pa te potre , obujaš spomine jih osvežuješ, jim posvetiš čas v pogovoru o njih, pa se ti zazdi da si jih oživel ja saj pravijo pokojni so šele takrat mrtvi, ko se jih nihče več ne spomni... 

 Ja veliko stvari lahko se te dotakne , ter te napolni z energijo, ali a ti jo odvzame, te posrka v neki v vakuum ki se ga le stežka  znebiš. Pa še vreme veliko doda k temu stanju, seveda tudi razmere v deželi, ki pa se počasi, a se spreminjajo sicer bodo posledice še kar nekaj časa, če ne rečem dolgo vidne in veliko ljudi bo, je prizadetih .

 A če odmisliš besede dejanja okolice in se otreseš slabega  vpliva,  kar hitro začutiš da si na pravi poti, da  postajaš spet močan in poln energije, ter elana na vseh ravneh, ne samo na  vsakdanji aktivnosti, ki je tako ali tako prisotna vsak dan, ampak. da delaš vse z veseljem navdušenjem , da kar čutiš kako dobra energija se pretaka skozi tvoje telo in polni tvojo bit z neskončnim veseljem in hvaležnostjo, da si spet tam kjer hočeš biti, da si spet poln energije dobre volje  .....

Ja staranje ima tudi svojo temno in svetlo plat. temna je vsekakor ta, da pride starost vse  prehitro , z njo razni slabi  vplivi na telo, na njegovo gibčnost elastičnost ter predvsem moč duha in telesa. Seveda lahko eno, kot drugo malo odložiš na poznejši čas, telo z gibanjem, da se ne zapustiš in rečeš sedaj sem v tistih letih ko se morda ne  šika,  da rečem po naše, ti ne pristoji  da bi bil poln veselja  še čutil in živel kot prejšnja leta. kajti nekateri so še vedno mnenja ,(pa čeprav si še kolikor toliko zdrav pri močeh ) da ko prekoračiš določeno starost , kot so šestdeseta, sedemdeseta, da pač nisi za kaj drugega, kot za na kavč in  da lepo počakaš na teto Matildo da pride s svojo koso in te odpelje s seboj na travnik , oziroma božjo njivo... Če oporekaš  se nekateri  pomilovalno nasmehnejo, te čudno pogledajo  in si mislijo svoje  ..Važno je , da ne zanemarimo duha  kajti naše sive celice potrebujejo , prav tako , kot telo aktivnost na tak ali drugačen način.  A kot telo tudi  sive celice niso več tako elastične kot so morda še pred kratkim bile. ......

 Svetla plat starosti pa je vsekakor ta, da malo širše lahko gledaš na gotove stvari, Prva je ta , da moraš na prvo mesto postaviti sebe. Pa da se požvižgaš na mnenje opravljanje drugih ..Pa nisem sebična , daleč od tega, ampak da gledaš, da čimbolj izkoristiš te dneve, mesece , leta ki so še ti namenjeni. Pred vsem pa vidiš lepoto življenja v malih drobnih , včasih na novo odkritih  stvareh, ki jih odkrivaš na svojih poteh skozi jesenske dni življenja.

 Skratka vesela sem da sem spet pri močeh, a nisem bila bolna, le brezvoljna, priznam .Vesela hvaležna pa sem ,da sedaj z veliko pričakovanja in optimizma spet  gledam v pomladne svetle dni.  

p.p.

Spomini starega gojzarja--Mesecu marcu v slovo...1 del

Mesec marec je zamene drugi najmanj ljub mesec. Prvi je vsekakor januar Ha ha ha ha  ..

Sama točno ne vem zakaj, a v marcu se mi je v preteklosti dogodilo nekaj res slabih stvari, ki sem jih zelo težko sprejela , ter prebolela. No pa tudi vreme je vedno bolj kot ne nestanovitno, vetrovno, potem pa še povsod narava spi, le tu in tam se trudijo kakšen  telohi, norice, zvončki tudi ptičke še niso tako dejavne, kot potem, ko je vse zeleno naokoli .

Marčevske ide so prešle, zakorakali smo v boljše lepše čase, ha ha, vsaj upanje je da bo tako... Kljub prepovedim je bil marec neverjetno dejaven. Jutranja potepanja ob naših jezerih,                                                             Potem obisk Boletine,

 pri Ponikvi, ogled velikonočnic, ki pa so žal že skoraj odcvetele... Bilo je vetrovno, a kljub temu smo preživeli krasen dan...zadihali v naravi in pozabili na virus....

Za dan žena pa sva si zaželela , malo pestrosti in barv, pa sva odšla na Srebotnik nad    Štorami.  Najino izhodišče je bilo Pečevje, kjer sva šla gor po 

strmi poti do vrha , kjer sva uživala v prekrasnem sončnem vremenu. Uživala v razgledu,  na Celje in bližnjo in daljno okolico. Na sosednji hrib Svetino, kamor še tudi imava načrt da greva čim prej
 na Savinjo pozvonila za zdravje, varen korak, srečo, ter seveda da naju nikoli ne zapusti optimizem....

miru ...  Kar žal nama je bilo ko sva čez kar nekaj časa pač morala oditi.  Navzdol  mimo rastišča vresja , 

Ni še bilo na višku cvetenja,, no na sončni strani pa je bilo kaj videti. Vzela sva si kar nekaj časa ob vsej tej barvitosti, ki je še polepšala, že tako lep dan

a nama ni bilo žal , da sva obiskala ta lepi kraj, pa da sva šla po strmini, ki nama kljub letom nobenemu ni delala težav... Lepa so taka potepanja, kjer si daš duška , uživaš na poti, čeprav je priznam bilo kar naporno, ker sva kar hitro šla. Pač pozabiš na leta  In ob takih poteh to sploh ni težko.....

Nato sva si nekaj dni vzela za jutranje sprehode, okoli Škalskega jezera. Naša psička Mery je imela dobre dneve, ni je bolela hrbtenica, tako je vedno zavila  na jutranjem sprehodu proti jezeru. Pa sva šla za njo.

Rada se sprehajava okoli jezer. Čeprav je vedno enako so vedno drugačne barve. Včasih valovito, ali mirno skoraj prozorno, s prekrasnimi odsevi, ki ti zaustavijo korak ali pa temno sivo, pač odvisno od dneva časa in vremena. Rada imam valujočo ploskev jezera, a uživam tudi v raznih odtenkih, ali takrat ko je kot ogledalo... Pa tudi kar nahodiš se lahko. Je toliko poti, krajše daljše, šest možnosti je, lahko izbiraš.... 

..... se nadaljuje...

p.p.

TUDI TO JE ŽIVLJENJE.. Predsodki, klišeji razlike ! ? :

 Je tako, a je tudi veliko kje drugače

,,, to so pač samo moja premišljevanja, ki so jih vzpodbudila besede , ki so bile namenjene meni , češ, da je skoraj neverjetno da sva prišla na vrh, ki ga prav za prav zmore vsak triletni otrok, A ker nisem navajena kritizirati in obsojati ljudi, kajti vzgojena sem bila v motu, pometaj pred svojim pragom...

Zadnje čase  premišljujem o sedanjem  in preteklem času. Posebno sedaj v teh kriznih časih pride vse še bolj do izraza..

Ko prideš v tista resnejša leta, a kljub temu si še poln življenja dobre volje , adrenalina, novih idej,  ter sploh vsega kar človeški obstoj oziroma življenje naredi lepo, lepše, najlepše. Ne glede na starostne razlike, verska prepričanja, politične usmeritve skušaš pač najbolj, kar se da krmariti med čermi življenja. A opažam, da kljub vsemu napredku enaindvajsetemu stoletju, ko odkrivamo vesolje , ko je postalo marsikaj , o čemer si ljudje včasih no še ne tako dolgo nazaj niti v sanjah ne bi upali predstavljati, kaj vse je zmožen človeški um ustvariti , ter iz nemogočega realizirati stvari, ki nam omogočajo lažje življenje. A kljub so  še na tem svetu prisotni predsodki  med ljudmi . 
Prvo starejši:  

 Starejši obsojajo mladino: Češ kakšna  je, kako se obnaša mi smo bili včasih taki in taki, toliko, da si ne nadenejo nimb na glavo in zavijajo z očmi, da imaš vtis kot da gledaš v oči kameleona. Pa so bili ravno taki, le čas je bil drugi, torej so bili tistemu času primerno objestni in radoživi... Sedaj pa tisti, ki se pač niso prilagodili času ostajajo tam nekje kot v kalupu preteklosti. -SEVEDA PA NISO VSI TAKI !!!!! A tudi tu so primeri, ki potrjujejo pravilo.

Pa  tisti srednjih let:

Ti pa obsojajo starejše, da so za na luno, da nič ne vedo   nekateri gredo tako daleč, da jim enostavno gredo na živce. Imajo neki kalup, kamor hočejo da takoj , ko dobijo njihovi starši vnuke , da so samo zato na tem svetu , da jih bodo čuvali, tudi če imajo starejši svoje načrte, se pač morajo prilagajati njim...Nepotrebno se jim zdi da bi tisti nad šestdesetimi, sedemdesetimi leti  lahko uporabljali  računalnik , ali splet, bog ne daj družabna omrežja..  Sem pred dvema dnevoma slišala , kako   nekaterim ne gre v račun da lahko starejši so na družabnih omrežjih.  Pa ne samo to, ampak tudi , da je skoraj nemogoče da greš še v hribe, da saj starejši so tako samo doma  pred televizorjem , ter spijo. Tako, da sem res skoraj zardela, kajti počutila sem se krivo, kako  da pač ne spadam v to skupino. Sem se vprašala ali res nad sedemdeset preneha naše življenje, ali potem res smo obsojeni , da živimo preko tv, življenje drugih??'

Pa sem se takoj spomnila ene gospe, ki ima multiple sklerozo, velikokrat sem jo videla, ko je hodila skozi park, počasi, a redno. Potem z oporami, potem pa jo je on vozil na vozičku, pa spet sta šla peš počasi skupaj  Pa spet sta hodila, počasi a redno. Takrat me je presunilo, sem dejala mojemu. 

"Vidiš ona težko hodi , skoraj nemogoče, a se trudi, jaz pa še lahko zakaj ne bi dokler še lahko!!!"  

Pa tudi ne verjamem, da starejši samo ležijo, da so njihove poti, samo od postelje, kopalnica, dnevna kavč ?! Da ni tako res , saj vidim na svojih potepanjih toliko starejših ljudi, v parih , ali samih, ki si nabirajo kondicijo, da poskrbijo za svoje zdravje. Jaz sem še vedno mnenja, da je dober sprehod na svežem zraku, vreden več, kot pest tablet...Dokler sem pač še zdrava ter gibljiva... Seveda pa je drugače pri tistih ljudeh, ki do bolni in ne zmorejo hoditi ven..  .... Seveda ne vsi... Tisti  kjer se razumejo, kjer vlada ljubezen , tisti so ponosni na svoje starše ...Veliko kje jim še pomagajo pri vsem...

  A žal ne vsi ..Sedaj  posebno ko se je v zadnjih desetletjih podaljšala življenjska  doba, so jim napoti, rabijo prostor za naraščajočo družino, kjer pač stanujejo še skupaj. Ali pa jih spravijo v dom ostarelih...Veliko zgodb veliko tragedij, po drugi strani pa  tudi precej dobrega ...Odvisno pač od ljudi  gmotnih situacij, služb in tako dalje...Posebno sedaj , ko je zaradi vseh teh prepovedi raznih vrst virusa, ki se množi in širi po vsem svetu. Tako lepo je videti , kjer je še spoštovanje prisotno ljubezen, kjer s skupnimi močmi starejši mlajšim pomagajo, mlajši pa starejšim, ko jim  opešajo moči, da lepo dostojanstveno preživijo zadnja leta, ki so jim še dana.

Seveda je sedaj tehnologija, toliko napredovala, in marsikoga ne samo tudi že malo starejšega datuma povsem zasvojila.  

Pa najstniki: Ja tam je med danes in nekoč še najbolj občutiti razliko. A mislim , da v bistvu  je enako, sedaj kot nekoč. Le da je bilo včasih kljub vsemu šolanje veliko lažje sedaj pa?? Prvo so se učne razmere tako spremenile, da če jim ne sledijo redno, dobesedno jih pokoplje snov  ostanejo na cedilu. Seveda so izjeme, a kaj bo s temi , ki ne dohitevajo  učne snovi... Žal s tem psihične obremenitve, ki se pokažejo v tej in oni obliki. Ki pusti težke včasih nepopravljive posledice na  njih, ki so v najbolj ranljivem obdobju...Veliko bi še lahko pisala o vsem tem, a moj namen je pravzaprav samo ta, da vsako obdobje vsako desetletje, stoletje ima svoje probleme minuse in pluse- Od nas je pač odvisno , kako sprejemamo te časovne razlike, da gremo s časom naprej , da nismo tako ozkogledi, moramo gledati širše, predvsem pa ŽIVETI IN PUSTITI ŽIVETI

p-p-