SPOMINI STAREGA GOJZARJA-POSLOVILNI OBISK OBISK KAMNA-OLŠEVA

Foto zapis pohoda iz Podoolševe

 ob avstrijski meji do Potočke Zijavke in naprej na Obel kamen , ter po grebenski poti  na Govco 1927 m

Kot je že klasika se v poletnih mesecih zgodaj odpraviva od doma, zaradi vročine in sonca, ki njemu ne  de dobro.

 Kar hitro sva se pripeljala do  Pod Olševe in v gozdu pustila avto, ter se nato odpravila po  gozdni cesti proti avstrijski meji.

Bila je topla julijska noč. Polna zvezd, luna je sijala  bilo je ...polno  mesečeve romantike.Hitro sva nadaljevala pot, kajti tu poznava vsak del poti, kajti že velikokrat sva hodila tukaj, ob naglavni svetilki in seveda tudi podnevi. trave so se bleščale v mesečini in opojnost smrekove smole je prevladoval v zraku, da sva globoko zajemala sveži zrak in se počutila, kot prerojena

 Neverjetno hitro sva dospela do meje, kjer sva potem nekaj časa hodila to stran, nekaj časa pa onstran meje.  Odkrito rečeno ni razlike meje so samo v naših glavah.Bila sva dobre volje, kajti gnala naju je želja da,uspeva priti na vrh Obel kamna še preden ga obsije sonce.

Kaj kmalu pa sva dvomila o tem da bova uresničila najin načrt, kajti ko sva se pričela dvigovati, sva kmalu zašla med podrta drevesa, a ne samo enega ampak res veliko. Kar nekaj truda in napora naju je stalo, da sva premagala vse ovire, nekaj spodaj med vejami po kolenih  nekaj okoli nekaj pa sva jih preplezala.

 A če poznaš pot in si trmast pač vztrajaš, seved pa je to nama vzelo veliko časa.

Skratka ta jutranja neprostovoljna  telovadba je naju neverjetno izčrpala. Vsaj mene, njega veliko manj. Kajti ko sva prišla spet na kamnito potsem dejala ne grem naprej. Noge me pečejo brez volje sem.  On pa je stoično mirno dejal. " Vredu bova sedaj tukaj malo se oddahnila, počakala sončni vzhod kar tukaj namesto na Obel kamnu ,potem boš pa že videla kako in kaj.  Nadaljevala sva pot do Potočke Zijavke. In se razkomotila. Takrat pa se je tam na nasprotni strani pričel dogajati  čudež, zaradi katerega tako ljubim gore. 

 Stala sva tam pred tisto tablo on me je z nasmehom opazoval, Kajti kljub trenutnemu razpoloženju, ali če priznam krizi , nisem mogla skriti svojega navdušenja.

Iz brezbarvne skoraj nejasne sivine se je sprva pokazal obris Kamniško Savinjskih Alp, .Vrhovi so se pričeli barvati v tisto čarobno neopredeljivo barvo.

potem se pa še slikajva preden oddideva.;" Mi reče Postaviva se pred jamo in nato  bova še malo tukaj, preden greva nazaj. Ne rečem nič, z očmi sem požirala lepoto ki je žarela tam na drugi strani. "Ma saj sem se že odpočila,, greva naprej bova se potem vračala mimo rogarja namesto ob meji pa bo"

 Nasmehnil se je saj je vedel po 54letih zakona , kako je včasih dovolj samo   malo taktike pa , da sva zadovoljna oba., da me bo ljubezen in lepota do gora premamila. Pa še ta hujši napor sva dala že skozi.  

 Ko pa sem se dotaknila klinov sem bila pečena, po domače rečeno.  Spet sem bila polna energije, dobre volje in ja z veseljem sva kar hitro dosegla melišče nad jamo in se pri razcepu, kjer gre ena pot na Obel kamen druga pa spodaj odpočila in se odžejala, ter občudovala sončne žarke  ki so  ravno kar osvetlili cerkvico Svetega Duha na Podolševi, ter  gore na drugi strani. Kajti to sva v mladosti vse prehodila. Sedaj pa ko je EMŠO že nanizal kar precejšnje število let in so kosti ostale bolj olesenele  pa po njegovi težki  premagani bolezni se pač zadovoljiva z vrhovi, kot je Olševa, Raduha, Peca Uršllja, Pohorje, Pa seveda avstrijska  Obir Svinška planina in Koralpe/Golica z vsemi vrhovi. Kjer lahko ure in ure hodiš si blizu neba pa še mehka pot je.

Nadaljevala sva pot in od spodaj videla kako se je sonce dotaknilo Obel kamna. lani sva bila pred njim gor. A če sem iskrena mi je bilo letos čisto vseeno, kdaj prideva gor. Ob poti sem namreč zagledala kraljico gora planiko.

Samo eno. Vrgla sem se na kolena, kajti bila je v travi, da sem jo čim večkrat lahko posnela. Ja velikokrat sva bila že tu na tej gori , planik pa še nikoli nisem videla.Polepšalo mi je že tako čudovito jutro, ki je bilo prepojeno z vonjem nageljnov, klinčkov . Kot vsako leto ta čas zacveti na Olševi Preobjeda. Letos je žal bil samo ta cvet odprt

 Še nekaj ovinkov in že sva bila na vrhu. Obel kamna. Vzela sva si čas se naužila lepot tega kotiččka naše prelepe Slovenije. Jemala sem slovo, kajti vem da tu gor ne bova več hodila. A ne zato, ker ne bi zmogla, ampak sva bila tu gor že res velikokrat, naju pa čakajo še drugi vrhovi, kjer še nisva bila.

 Ovekovečila sva se za spomin za tiste dneve, ko bo noga že bolj nestabilna, da bva lahko pooživljala lepoto in trenutke z hvaležnostjo, da  je nama bilo dano, da sva bila tu.

 Opazovala sva gore naokoli in se spominjala poti na Obir, kjer sva bila pred kakimi 10 dnevi. 

Nadaljevala sva potem pot še na avstrijsko stran ter se slikala ob križu, pogled pa nama je že hitel čez greben, kjer je za prvo vzpetino in še nekaj drugih naju že pričakovala Govca.

 Glej mi je pokazal z roko :Tam je Peca, kjer sva bila prejšnji mesec

Nadaljevala sva po grebenu  kjer sva si na vrhu z mejnikom privoščila, malico, ali pozni zajtrk. Takoj so se nama pridružile dvekavki in glasno zahtevale carino in plačilo za slikanje.

 po okrepčilu , sva nadaljevala pot ob vedno bolj aromatičnih dišavah nageljčkov.

 toliko šopkov nageljnov levo in desno, ves zrak je bil prepojen z njimi

 Postajalo je vedno topleje , zaščitil se je pred sonce, a kljub temu ga je malo ožgalo . Tako tu pa naju še čaka strmi del , potem bova spet v senci

 Ja tu se moraš skoraj prilepiti na zgornjo stran.

Ko sredi kamenja vzbrsti življenje

 Vedno bliže sva bila Govci in vedno bolj dobre volje sva bila.

 Tu gor se vedno počutiva tako lepo . Je gora dobre energije, krasnih razgledov in tako prijetno je tu. Sonce je sijalo sezula sem se, kot vedno, ter naredila svoj tradicionalni skok  na Olševi.  Že kar nekaj let vztrajam ob tem zadovoljstvu, ha ha. ja tu na travi tu visoko pod nebom si lahko privoščim tudi malo razposajenosti.

 Potem pa sva se predala vsak svojim pet minutam osebnega zadovoljstva.

 Potem pa sva se odpravila v dolino, kajti vedno več pohodnikov je prihajalo na vrh . Iz Koroške, Iz Dolenjske, Iz Celjske regije  in še in še. Grede sva srečala tudi Avstrijce.  Ja čas počitnic, dopustov, čas lepega vremena in čas poletja , ki ga je treba pač maksimalno izkoristiti.

 Kot vedno sem dodala dva kamenčka za naju možicu na glavo . Nato pa po spodnji poti nazaj

Tu je kamnito navzgor pa samo zelenje

 Ko sva se povzpela ob klinih in jeklenici navzgor do razcepa, sem si privoščila velik odmerek dišav nageljčkov.

 Spet sva bila na melišču

 Kmalu sva dospela do Potočke Zijavke ter jo samo s pogledom ošvrknila , ter odhitela navzdol .....

 Mimo podrtih dreves

 Ter na novo narejene poti

 kjer so se v skalah modrili cvetovi

Ter nato krenila navzdol do turistične kmetije Rogar, kjer sva se okrepčala in nato mimo medved in jamskega človeka 

 Odhitela do najinega jeklenega konjička, ki je naju čakal v senci. 

 Še zadnjikrat sva se ozrla na pogorje, ki sva ga obiskala  prečkala, zadovoljna, srečna, da sva vztrajala , kljub začetni slabi poti in moji krizi

 Sva se zadovoljna utrujena , a polna neke notranje energije , ki jo lahko da le narava  in planine, peljala mimo Solčave in

  Igle domov.

P:P 

Spomini starega gojzarja -Je čas bolezni in okrevanja

Tudi to je življenje. Padci

Pred dobrimi desetimi dnevi sva se pred odhodom, na tako imenovani dopust, obiskati sva nameravala hčerko in se za vikend obiskati Ptujske toplice, kjer je zet na zdravljenju. A sva se še prej na hitro odločila da, skočiva še na Stropnico in se po krožni poti vrneva do Šmartinskih Cirkovc, ter ter naprej v Škalske Cirkovce, ob enem obiščeva prijatelje, ki sva jim obljubila da jih sigurno obiščeva ta mesec. Avto sva pustila ob razcepu ter se nekaj časa povzpela po makadamu in nato krenila v gozd. Na poti navzgor sva ravno, se menila o zdrsih in hudih posledicah le teh. Saj je vsak dan pri poročilih kaka objava le teh.

Vsa hvaležna sva dejala, da v vseh 54 letih kar hodiva v gore in planine nisva imela padca ali zdrsa. Kajti že od začetka sva se zavedala da mora biti pazljivost 110 odstotna. To sva tudi otrokoma zabičevala , ko smo še skupaj hodili v hribe. Seveda se vsakemu lahko pripeti nesrečen slučaj .Seveda kje nižje v kakem grmovju ali kje se je zgodil tudi meni kak padec. Enkrat iz Lisce se mi je zapela vezalka za odrezan štrcelj ter me potegnila v wasser vago naprej. Pa še kar nekaj primerov bi lahko naštela. Pa Graška gora in tako dalje. A nič pretresljivega. Padeš pomigaš z okončinami, vidiš da si še v enem kosu se pobereš in greš naprej. Ni važno kolikokrat padeš, važno je da se dvigneš in greš naprej. No tako je življenje. Torej greva po lepi cik cakasto speljani na novo narejeni z iglicami posuti gozdni poti preko hriba .

Rečem možu, “A ni čudovita pot?!”

Nisem slišala kaj je odgovoril , kajti nenadoma se mi je udrlo pod levo nogo Kljub temu da sem hotela odskočiti na gornjo stran me je zaneslo in podrsala sem se po trebuhu po pobočju sprva gladkem, le tu in tam kakem kamnu ki je molel iz zemlje bilo je dokaj strmo po kakih treh metrih , me je nato zasukalo v zrak in katapultiralo na kamenje, ter me zabilo in ustavilo ob koničasti kamen ki je bil na drugi strani cik cakaste spodnjem delu poti. Prvo sem imela občutek, kot da se to dogaja v sanjah, niti se nisem zavedala, bila je res brzina , a me je bolečina na zadnjici in na kolenu, ki je nabreknilo kot krof, a tista oteklina je kar hitro izginila. ki ga daš v vroče olje postavilo pred dejstvo, da se to dogaja meni. Mož je bil takoj ob meni mi snel očala z nosu snel nahrbtnik z ramen, (za čuda se ni snel,a me je obvaroval hujše poškodbe hrbtenice,)ter mi pobral iglice iz las. No tega se najbolj spomnim , ostalo je tako vse bolj v megli Sprva mi je svetoval naj ostanem v skrčenem položaju, kakor sem pač priletela na tla, kajti ni bil prepričan, da si nisem kaj polomila pri moji osteoporozni hrbtenici. Potem mi je pomagal da sem se normalno usedla spraševal me je, če sem se udarila v glavo. Za čuda nisem nič čutila. Pomagal mi je vstati in seveda vprašal, če bom sploh lahko hodila. Seveda je bilo težko vstati, a z malo pomoči sem brez težav vstala, a vseeno sem potem počasi prišla do ceste.. Ter nato še zadnji del poti. (mož je odšel naprej do razcepa po avto kjer sva zjutraj pustila. Pomagal mi je da sem se namestila ob cesti .Takoj me je zmanjkalo. Zaspala sem, ali pač nekaj podobnega , ko me zbudi glas;

“Gospa ste v redu?” Moški ob meni se je nagnil nad me. Sprva sploh nisem vedela kam naj ga dam, hecno se mi je zdelo , da se on zanima zame.

“Seveda sem, počivam in moža čakam je šel po avto “,sem odgovorila,

“ A ste res v redu”... Seveda sem , hvala za skrb.

“No dobro”, je odvrnil ter odšel naprej.

Ne dolgo zatem se mož pripeljal in pomagal v avto. Obisk prijateljem je seveda odpadel. Pogledala sem se v ogledalo in takoj mi je bilo jasno zakaj je tako vneto spraševal, če sem dobro. V obraz se bila bela kot kreda, še ustnice so bile brezbarvne.. Se nasmejim kljub bolečinam in rečem njemu, ja sedaj vem zakaj ga je tako skrbelo. Se nagnem nazaj in si zaželim, da bi bi bil ta dogodek samo moraste sanje, da ko se pripeljeva domov, bom spet kakor prej poskočna stopila iz avta. Žal je bila to samo pobožna želja. Kajti že sem čutila bolečino , ki so se stopnjevale.

Kajti bolečine so se stopnjevale dan za dnem z njimi pa veliki hematom, ki mi je oteževal in mi še otežuje sedenje. Temna barva v velikosti 30x 40 cm mi je obarvala zadnjo plat, ter del hrbtenice, seveda tudi roke in noge , ter ramenski obroč. kot bi bila prebivalka Sudana. ... najhuje je ponoči ker se ne morem obrniti in sploh mi ne paše ležanje. Tako so sedaj avgustovske noči zame res kratke, Žal mi je , da ne morem hoditi skozi tople avgustovske noči. ,Če bi bila kje na deželi vsekakor bi. Tako pa lahko hodim samo iz dnevne na balkon in občudujem zardeli paradižnik na mini vrtu. A vsaj del optimizma se mi je spet povrnil, kajti sedaj se šele zavedam, kako pomembno je gibanje,kljub grdemu padcu bi lahko bilo vse drugače ,če ne bi imela toliko kondicije, bi bilo telo bolj dovzetno za zlome.Pa seveda nahrbtnik ima tudi precej zaslug.

Tako bom s hojo še nadaljevala, čeprav sem drugi dan dejala, da ne grem več iz hiše ha ha, Sem hčerki dejala, bom pa kar sedela, je dejala , ja tudi s stola lahko padeš...A uvidela sem da je hoja je tudi sedaj še najboljša terapija in najlaže kar lahko delam. Počasi, a vendarle, poti so vsak dan daljše. Zaenkrat sedaj slediva Mery in ona naju vodi po poteh kamor se ji pač zljubi. In ni vrag da bodo bolečine tudi vsak dan manjše. Enostavno uživam v okrevanju, Sicer zelo počasi, a vendarle .To je najboljši del od vse prigode.

Tudi to je življenje -Knjiga, kot------

Knjiga , kot potrošni material!?-Samo na kratko-

Na Facebooko je veliko skupin med njimi je tudi, ena -Rabljene, knjige prodam, podarim. kupim . Ker sem zadnjč hotela neko knjigo, ki je trenutno nisem nikjer zasledila, sem pogledala in se včlanila tam. Pa me je zelo presenetilo , še bolj pa prizadelo, mnenje večina članov. Da so pač knjige predrage. Ena je napisala, samo da se jih znebim Cena 1-4 evre-.

Potem komentarji, da si je knjige težko privoščiti, sedaj, ko so taki težki časi. Verjamem , da je hudo, a kako se potem lahko avtorji preživljajo, če so knjige tako podcenjene. Da so knjižnice predrage, naročnina - kar ponujajo, češ, da jo je treba prebrati v 14 dneh.itd...

Se ja da podaljšati, Če je ne prebereš v določenem času. Pa upokojenci imajo popust itd...

Hm,pa saj knjiga je vedno lepa . Midva imava kar nekaj knjig.Res sem jih nekaj podarila varnim hišam ,a večini take, ki so bile po dva izvoda. Res je da jih ne prebiram več toliko. Zaradi oči, čeprav se včasih še potrudim ,

posebno ob sončni svetlobi. Se pa še vedno ustavim ob njih grem nežno z roko preko police v omari. In v mislih se poglobim v vsebino te, ali druge knjige. ... Katera e pretegne, da jo preberem tudi večkrat. Pa čeprav potem točim vroče solze, pa ne zaradi branja, ampak napora.

No jaz jih pač obožujem Te dneve jih ravno urejujem ker sva morala knjižno omaro prestaviti.

Tudi včasih so bile knjige drage. Zastonj tako ni nič, a če človek obožuje ,kakoko ststvar mu pač ni hudo dati za tako dobrinoki ki širi obzorja duha. Pa jamranje, kako so knjige drage in ali se daznižarti že tako nizko ceno... Nekateri včasih se kupijo , kaka nepotrebna stvar, ki konča morda kje v kakem kotu brez vsake vrednosti.

No kakor koli samo toliko, ker me je naravnost srce zabolelo, da eno knjigo lahko kupiš za 1 evro.Lepo vas prosim,pa če tudi je rabljena. Pa če pomislim vse delo avtorja, prevajlca, in reprodukcije knjige .To ja vse stane. Potem pa se to tako poniževalno spusti cena na 1 evro. Celo hamburger stane več . Pa še nezdrav je! Kje pa celo piše, da so še zavite v originalni celofan. Predvidevam, da jo je dotični dobil za darilo. Ja ni čudno da je pri nas taka miselnost , Franc Ksaver Meško bi ob tem zapisal, Kam plovemo?

JaJa tudi jaz se sprašujem. A ljudje smo različni, kar nekdoo ceni je drugemo postranska stvar.

Hotela sem to napisati na mobitelu, amini uspelo, tako pa sem se sem potrudila na PC, ker mi je dalo to vse skupaj misliti in ja to je to..

p-p-

Spomini starega gojzarja- Mesecu maju v slovo

MESEC KI SI NE ZASLUŽI , DA BI SI GA ZAPOMNILA.

Da pomaham mesecu maju, ter pozabim nanj.

Pa je le minil ta mesec maj, ki je bil bolj podoben aprilu, ali pa celo mesecu marcu. Kot pa toplemu mesecu polni ljubezni brstenja in radosti. A je že tako gotovih stvari se pač ne da kontrolirati. ŽE ENKRAT SEM ZAPISALA, ČE IMA HUDIČ MLADE JIH NMA SAMO PAR, AMPAK DEVETIN DEVETDESET.

Torej nekaj utrinkov iz preteklih 30 dni.

Prvi maj se je pričel nadvse veselo optimistično, kako tudi ne.

saj sva nabirala kondicijo že od novega leta naprej. Kajti 22 km za pot večina po asfaltu tudi no mačji kašelj.

Slavje, veselje je bilo , kot se za prvi maj spodobi, potem smo krenili nazaj, ter se po kakih treh km odločili da se odpočijemo ob poti, ter spustimo naprej tri skupine

pohodnikov, k so se vračali v dolino. Moj se je prvi usedel na hlod ob poti, sledila je prijateljica, katera se nama je pridružila ob poti navzgor.

Jaz sem še malo zaostala in sem potem prestopila en hlod ter stopila še na enega da s usedem poleg njega, pa se je hlod zavrtel kot vrtavka ,

malo sem še držala ravnotežje, potem pa sem že premišljevala,

kam naj odskočim oziroma pristanem na nogah. A je bilo vse tako hitro, da sem bila prej, kot sem misel dokončala , sem že bila na tleh.

No ja imela sem srečo, a mi je vzelo sapo , da sem mislila da mi bo prsi razneslo , ko mi je zmanjkalo zraka, kdor je to doživel ve , da je zelooooo boleče in neprijetno.

. No ja ker vem, da jamranje ne pomaga sem stisnla zobe in smo šli naprej. Do doma je bilo še dobrih devet km.

Prijateljica se je potem ponudila da naju odpelje domov. A ker je bil načrt da greva na obe strani peš sva pač šla. Čeprav že malo izčrpana a je kar šlo-

Takrat niti ni bilo prehudo. Dokler sem migala. NO ja da ne bom

dolgovezila, mesec maj sem preživela povita, kot mumija, brez smejanja,vsak gib dihanje ,

kihanja, kašljanja .In on je prevzel moje oblačenje. Kajti :D :D me je včasih sililo na smeh ko mi je oblačil hlače in je potem prijel za pas ter hotel stresti kot vrečo krompirja da bi vsebina smuknila na pravo mesto.

Pa tudi izpopolnil se je v kuhanju- Pa brisanje po tleh . No prat je tudi dajal in obešal perilo, a potem ga je lepo zlagal na kup v sobi, da je dočakalo glajenje, kot se spodobi...No dnevi so tekli tu in tam sva nadaljevala s sprehodi v park, kajti bala sem se da se bom povsem zapustila, da mi bo kondicija šla rakom žvižgat. okoli jezera ,potem kot zakleto sem šla še na dva pogreba od dveh mojih svakinj, ki sta umrli dober teden narazen. Seveda sem prej vzela tableto proti bolečinam.

A vseeno. Sam pogreb je še nekako bil za prestati, hudo je bilo pa v cerkvi pri maši.. kar nekaj časa že nisem bila pri maši in me je presenetilo,

da je sedaj po novem treba kar naprej vstajati pa spet sedeti in vstajati. kot komanda pri treningu nogometa. Gor, dol, gor dol. Ko je bilo maše konec sem se skoraj sesedla od bolečin. pa vožnja domov, joj , kako slabe ceste imamo .

Za veliko noč, sva pa na ponedeljek dejala greva na Špik na paški Kozjak

da vidim, ali lahko

grem tudi po strmini, Oba sva dejala, če ne bo šlo greva nazaj-Kajti ravnina mi počasi ni več delala takih težav... Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč s se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno,

. Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno, da sem kar verjamem tistim ,ki pravijo, ko nekaj časa ne greš ven potem pa nimaš volje. Postaneš apatičen . A meni se tako škoda zdi dnevov, In vem, če bo enkrat do tega prišlo bom , kot megla ki se vlači po zakotjih doline. A vedno znova upam da se bom dvignila in šla naprej, kot jutranje megle razblini svetel sončen dan.

In seveda, Niti na računalnik nisem bila preveč navdušena. Televizijo sem še gledala popoldne,no potem je še , seveda če gre vse nekam naj gre še to. Odpovedal internet ter odpovedal vmesnik, katerega bodo nadomestili z novim . No konec maja je bilo vsaj toliko bolje, da sem lahko že zamesila za kruh,.

Za dodatek se je pa še Mery nogo pokodovala, Prejšnji teden je stopila na nekaj, ali jo je pičila osa, ali kaj drugega, zacvilila je in ni več stopila na nogo. skozi hodi sedaj po treh nogah.

Videt pa ni nič-Danes je prvič poskusila z vsemi štirimi. Upam, da bo tudi njej bolje.

Vsa vesela, polna optimizma sem spet pričela načrtovati, kam naju bo še zanesla pot. Kajti ta poškodba nama je preprečila, veliko izletov. Pa najino srečanje s prijatlejico Cvetko v Dobrni- Saj ne moreš sedeti tam in kričati, govorice gluhih pa ne vem. Z njo se srečujeva že kar precej let. Upam, da se letos še srečamo, saj je leto še mlado. Kajti prejšnji teden mi je kar nenadoma pričelo zvoniti v ušesih, oziroma, kot bi za levim ušesom sedela cel roj škržatov. Ki ščebetajo glasno den čez drugega.

Kmalu je postal moj svet svet tišine,

kajti kar naenkrat sploh nisem slišala skoraj nič. In to jaz, ki sem se vedno hvalila, kako dober sluh imam . Da opišem kako je to hudo, slišiš nič , on je kar naprej pozabil da ne slišim. Sem ga vprašala kaj, je odgovoril, seveda ga nisem slišala Pa v trgovini .. Bilo je naravnost moteče in hotela sem še samo ven v naravo.

Sem dejala in oba sklenila. "Dovolj je tega!" greva v hribe in kam je najbolj primerno, da greš, seveda na Uršljo goro, ki je polna energije . tam pa če ne slišiš ni moteče-

Tam prisluhneš naravi in slišiš , čeprav je tihi svet,ki govori , ti veliko kaj pove. Samo pisluhniti mu je treba .Pa pomirja te .

Spet sem se lahko zasmejala na glas. Celo zapela sem no ne vem, kako je zvenelo, saj sem komaj sebe slišala. A sem uživala . Tako sem bila srečna tam med narcisami,

da se mi skoraj ni dalo ti nazaj-Hvaležna sem bila da sem uspela priti gor, za nazaj sem dejala pa bo tudi že šlo počasi. Seveda je ! Se mi je pa napor hoje, čeprav sem zelo počasi šla, poznal, Spet čutim bolečine na mestu padca, ter čez prsno mišico je boleče. A vsaj hodim lahko. a ker sem kljub vsemu optimist in ker je maja končno konec, pa dežja in sivine, saj je nastopil mesec junij. Gremo naprej v nove zarje. Boli me tako, ali tako tudi doma.

Naročila sem se zdravniku, a ker delajo tako na "obroke" sem v ponedeljek , danes bila pri njemu.

Napotil me je za otorinolaringologa, čez deset dni-Nato utra zvok vratnih žil ,

pridem na vrsto šele meseca oktobra

in slikanje vratnega dela hrbtenice , katero sem opravila že danes.

Pa ušesa mi je spral … Slišim sicer na eno uho spet tako dobro,kot prej in je sedaj kar zanimivo, kajti on pozabi da slišim spet kot srna dobro, pa da kako opazko, pa se šele potem zave, ko se pričnem jaz smejati da sedaj slišim- Se pa smejiva oba na ta račun- Na levo eno pa še ne povsem dobro , ker še vedno prevladuje petje ali vreščanje, saj sama ne vem kako naj rečem škržatov. Upam da bodo naslednji pregledi ugotovili s čim naj jih preženem-

Lep mesec junij vam želim

že malo bolj optimistična , kot včeraj- In seveda dobro razpoložena- Morda pa je dobro da sem sedaj to doživela , znam še pač bolj ceniti zdravje in z večjim sočutjem dojemati ljudi, , ki so bolni.

p.p.

-Spomini starega gojzarja - Definicija starosti!- Tudi to je življenje!-

Definicija starosti!

Zadnjetedne me precej zaposluje premišljevanje o definiranju starosti-Kaj je starost, kako je dojemanje starosti ljudi po desetletjih - Včasih smo tudi mi dojemali starost drugače, a res pa je da smo bili bolj spoštljivi do starostnikov-

Aristotel je v enem izmed svojih del zapisal, da lahko poznamo pomen določenega izraza, četudi nismo prepričani, kako naj bi ta stvar izgledala. No in tudi jaz ne vem natančno kaj in kako .

Na podlagi Aristotelovih dognanj še danes razlikujemo med nominalno in realno definicijo. Nominalna definicija pojasnjuje pomen pojma, realna pa ga poskuša ponazoriti v konkretnem svetu.

Torej definicija starosti, ki si jo vsak razlaga po svoje- V realnosti je pa tako-

Opazujem okoli sebe ljudi, vseh starosti. In sem prav presenečena, kako smo si ljudje različni- Nekateri so že pri svojih štirideset, petdeset letih pravi starčki- Brezvoljni mrki, kot drevesa, ki so jim bila polomljena vse veje, in le tu in tam kak vršiček ga še ohranja pri življenju- Pa pogovori, ki jih slišiš med ženskami, ko jo vprašaš "kako si kaj?

Odgovor Ja saj veš slabo, v teh letih ne more biti drugače- Osupnem a navadno zadnje čase molčim. In se spomnim znanca ki je dejal da ne smem v drevo, ker bom dol padla , ker sem že prestara zato. Doslej sem vsako leto jaz nabirala češnje. Obožujem če jih lahko nabiram in seveda zobam. Je pa res, da sem zadnja leta malo bolj previdna. A če sem lani lahko zakaj ne bi letos-. Mislim, da je s plezanjem v drevo ravno tako, kot z vožnjo- Sam moraš vedeti, kdaj je treba nehati…

No na to analiziranje me je vzpodbudil zadnjič pogovor z serviserjem , ki sva se pogovarjala po telefonu in to zaradi moje slabe ocene podjetja. Kako hitro se je oglasil . Saj veste, kako je ko po telefonu na koncu reče "Prosimo vas za minutko, da ocenite naše usluge!

Sem kliknila enico, kajti imamo izpade povezave z internetom in pri preklapljanju programov se pro pokaže kodiran program in temen ekran. ..No ko sem mu razložila kako in kaj , da plačujemo astronomski znesek za programe, ki jih lahko gledaš ali pač ne. Kljub temu da je Gold trojka - je dejal ja ",To bi lahko uredili, da bo namesto kartice dobili modem, kot je na drugi TV. A je problem, ker "starejši" ljudje se ne spoznajo na daljince. Kako da ne? Vprašam, ja veste sta dva daljinca in eden je samo za prižgati drugi pa za programe.

Ja in??? To pa ja ni nobeden problem, mu rečem , pa tako stari še tudi nismo--- Ja je odvrnil, Jaz po telefonu to ne vem. Potem je pa to žalitev mu odvrnem- Če ne veste in govorite kar v en dan- In kako me lahko ožigosate za neumno. Nekaj se je opravičeval in momljal, a ga nisem več poslušala. Tako, ali tako nameravamo iti k drugemu operaterju. V naši hiši so se že davno odločili tako. Torej to je bilo prvo-

Drugo sem šla k zdravniku zaradi šumenja v glavi in ko mu povem da me včasih boli hrbtenica od osteoporoze reče, ja kao obrabljeno, pa da me ne more narediti nove- Izprali so mi ušesa, in sedaj slišim veliko bolje, čeprav tudi prej nisem slabo. Me je pa včeraj zmotilo , ko sem bila pri otorinolaringologu, da vsi tam govorijo tako glasno. Sem bivši sodelavki dejala da so preglasni .Ona odvrne, ja , je ja logično, v naših letih vsi slabo slišijo --- No moj sluh je dober, odličen je potrdil zdravnik-

Prejšnje dni sva bila na pohodu in na eni izmed koč sem prosila oskrbnico, če je tako prijazna in naju slika za spomin. Dvignila je roke v zrak in dejala, ne bi jaz bo pa sin on se spozna na te stvari- Sem ji dejala in pokazala da mora samo na gumb pritisniti pa bo. No takrat je že sin prišel, ko mu pokažem aparat, je zajavkal, Joj celo večnost že nisem slikal z aparatom. Sem mu dejala je že nastavljen. No potem je pričel sukati nastavitve, naredil dva posnetka in še dva s telefonom. A so bili vsi tako , tako,na enem je meni odrezal glavo na drugem pa je dobil samo mizo gor :No potem sem pa postavila aparat na konec mize in voila slika je bila popolna.

Sem pa spet primerjala, kako to, če so mladi , pa še aroganten je bil , tako pametni , ne vedo upravljati niti z nastavljenim fotoaparatom , starejše pa dajejo v koš in jih podcenjujejo. Če kateri takoj ne zapopade tehnike---- Češ kaj bo on, ko je star…Res je sicer da se tehnologija razvija s svetlobno hitrostjo, kar je bilo včeraj še IN je danes že zastarelo, a ena taka srednja pot mislim da še vedo lahko korakamo v dosegu, da nismo popolnoma nepismeni.

No in sedaj sem rahlo zmedena, kljub vsemu sedaj ne vem, ali sem res že za odpis, nasploh ta odnos- javnosti nasploh, .Sicer so izjeme , seveda vem, da leta gredo svojo pot,,da tečejo vsako leto hitreje !

Da naštejem par stvari, ki so včasih bile in jih sedaj več ni: Da nismo več tako elastični, da bi še lahko delali špage, kot nekoč, da so poti navkreber postale bolj navpične, da potrebuješ več časa, da dosežeš vrh, da nimaš tiste energije da bi brezglavo tekel navzdol.... da ti vročina ne paše, da nimaš več take moči v dlaneh, da je koža postala, kar naenkrat suha, kljub negi, da je že skoraj taka kot papirus, pa da je je kar naenkrat več kot preveč,, pa da lahko opaziš, da zakon fizike še prekleto drži--- Ja ja ja duh je še vedno močan, meso je malo manj :D volja do življenja kljub takim in takim preprekam je vedno pozitivno naravnana.

Kljub vsemu pa osebno mislim da ni važno, kako te ocenjujejo drugi, da se požvižgaš na vse…A opažam, da nekaterim pa ne paše če si še malo bolj živahen optimističen .. Nekateri pač samo predalčkajo, tudi mediji- to je primerno za ta leta, to zato ja in če se bi pustili vplivati bomo kmalu se počutili nebogljene na duhu in telesu- Življenje je lepo, le živeti ga je treba, čeprav ti včasih kak dogodek pogreni trenutek.

p.p.