Spomini starega gojzarja- Mesecu maju v slovo

MESEC KI SI NE ZASLUŽI , DA BI SI GA ZAPOMNILA.

Da pomaham mesecu maju, ter pozabim nanj.

Pa je le minil ta mesec maj, ki je bil bolj podoben aprilu, ali pa celo mesecu marcu. Kot pa toplemu mesecu polni ljubezni brstenja in radosti. A je že tako gotovih stvari se pač ne da kontrolirati. ŽE ENKRAT SEM ZAPISALA, ČE IMA HUDIČ MLADE JIH NMA SAMO PAR, AMPAK DEVETIN DEVETDESET.

Torej nekaj utrinkov iz preteklih 30 dni.

Prvi maj se je pričel nadvse veselo optimistično, kako tudi ne.

saj sva nabirala kondicijo že od novega leta naprej. Kajti 22 km za pot večina po asfaltu tudi no mačji kašelj.

Slavje, veselje je bilo , kot se za prvi maj spodobi, potem smo krenili nazaj, ter se po kakih treh km odločili da se odpočijemo ob poti, ter spustimo naprej tri skupine

pohodnikov, k so se vračali v dolino. Moj se je prvi usedel na hlod ob poti, sledila je prijateljica, katera se nama je pridružila ob poti navzgor.

Jaz sem še malo zaostala in sem potem prestopila en hlod ter stopila še na enega da s usedem poleg njega, pa se je hlod zavrtel kot vrtavka ,

malo sem še držala ravnotežje, potem pa sem že premišljevala,

kam naj odskočim oziroma pristanem na nogah. A je bilo vse tako hitro, da sem bila prej, kot sem misel dokončala , sem že bila na tleh.

No ja imela sem srečo, a mi je vzelo sapo , da sem mislila da mi bo prsi razneslo , ko mi je zmanjkalo zraka, kdor je to doživel ve , da je zelooooo boleče in neprijetno.

. No ja ker vem, da jamranje ne pomaga sem stisnla zobe in smo šli naprej. Do doma je bilo še dobrih devet km.

Prijateljica se je potem ponudila da naju odpelje domov. A ker je bil načrt da greva na obe strani peš sva pač šla. Čeprav že malo izčrpana a je kar šlo-

Takrat niti ni bilo prehudo. Dokler sem migala. NO ja da ne bom

dolgovezila, mesec maj sem preživela povita, kot mumija, brez smejanja,vsak gib dihanje ,

kihanja, kašljanja .In on je prevzel moje oblačenje. Kajti :D :D me je včasih sililo na smeh ko mi je oblačil hlače in je potem prijel za pas ter hotel stresti kot vrečo krompirja da bi vsebina smuknila na pravo mesto.

Pa tudi izpopolnil se je v kuhanju- Pa brisanje po tleh . No prat je tudi dajal in obešal perilo, a potem ga je lepo zlagal na kup v sobi, da je dočakalo glajenje, kot se spodobi...No dnevi so tekli tu in tam sva nadaljevala s sprehodi v park, kajti bala sem se da se bom povsem zapustila, da mi bo kondicija šla rakom žvižgat. okoli jezera ,potem kot zakleto sem šla še na dva pogreba od dveh mojih svakinj, ki sta umrli dober teden narazen. Seveda sem prej vzela tableto proti bolečinam.

A vseeno. Sam pogreb je še nekako bil za prestati, hudo je bilo pa v cerkvi pri maši.. kar nekaj časa že nisem bila pri maši in me je presenetilo,

da je sedaj po novem treba kar naprej vstajati pa spet sedeti in vstajati. kot komanda pri treningu nogometa. Gor, dol, gor dol. Ko je bilo maše konec sem se skoraj sesedla od bolečin. pa vožnja domov, joj , kako slabe ceste imamo .

Za veliko noč, sva pa na ponedeljek dejala greva na Špik na paški Kozjak

da vidim, ali lahko

grem tudi po strmini, Oba sva dejala, če ne bo šlo greva nazaj-Kajti ravnina mi počasi ni več delala takih težav... Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč s se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno,

. Ja dokler , pa sem si namalala nasmeh do ušes, pa spet čuvala kavč se človek počuti tako brezmočno, brezvoljno, da sem kar verjamem tistim ,ki pravijo, ko nekaj časa ne greš ven potem pa nimaš volje. Postaneš apatičen . A meni se tako škoda zdi dnevov, In vem, če bo enkrat do tega prišlo bom , kot megla ki se vlači po zakotjih doline. A vedno znova upam da se bom dvignila in šla naprej, kot jutranje megle razblini svetel sončen dan.

In seveda, Niti na računalnik nisem bila preveč navdušena. Televizijo sem še gledala popoldne,no potem je še , seveda če gre vse nekam naj gre še to. Odpovedal internet ter odpovedal vmesnik, katerega bodo nadomestili z novim . No konec maja je bilo vsaj toliko bolje, da sem lahko že zamesila za kruh,.

Za dodatek se je pa še Mery nogo pokodovala, Prejšnji teden je stopila na nekaj, ali jo je pičila osa, ali kaj drugega, zacvilila je in ni več stopila na nogo. skozi hodi sedaj po treh nogah.

Videt pa ni nič-Danes je prvič poskusila z vsemi štirimi. Upam, da bo tudi njej bolje.

Vsa vesela, polna optimizma sem spet pričela načrtovati, kam naju bo še zanesla pot. Kajti ta poškodba nama je preprečila, veliko izletov. Pa najino srečanje s prijatlejico Cvetko v Dobrni- Saj ne moreš sedeti tam in kričati, govorice gluhih pa ne vem. Z njo se srečujeva že kar precej let. Upam, da se letos še srečamo, saj je leto še mlado. Kajti prejšnji teden mi je kar nenadoma pričelo zvoniti v ušesih, oziroma, kot bi za levim ušesom sedela cel roj škržatov. Ki ščebetajo glasno den čez drugega.

Kmalu je postal moj svet svet tišine,

kajti kar naenkrat sploh nisem slišala skoraj nič. In to jaz, ki sem se vedno hvalila, kako dober sluh imam . Da opišem kako je to hudo, slišiš nič , on je kar naprej pozabil da ne slišim. Sem ga vprašala kaj, je odgovoril, seveda ga nisem slišala Pa v trgovini .. Bilo je naravnost moteče in hotela sem še samo ven v naravo.

Sem dejala in oba sklenila. "Dovolj je tega!" greva v hribe in kam je najbolj primerno, da greš, seveda na Uršljo goro, ki je polna energije . tam pa če ne slišiš ni moteče-

Tam prisluhneš naravi in slišiš , čeprav je tihi svet,ki govori , ti veliko kaj pove. Samo pisluhniti mu je treba .Pa pomirja te .

Spet sem se lahko zasmejala na glas. Celo zapela sem no ne vem, kako je zvenelo, saj sem komaj sebe slišala. A sem uživala . Tako sem bila srečna tam med narcisami,

da se mi skoraj ni dalo ti nazaj-Hvaležna sem bila da sem uspela priti gor, za nazaj sem dejala pa bo tudi že šlo počasi. Seveda je ! Se mi je pa napor hoje, čeprav sem zelo počasi šla, poznal, Spet čutim bolečine na mestu padca, ter čez prsno mišico je boleče. A vsaj hodim lahko. a ker sem kljub vsemu optimist in ker je maja končno konec, pa dežja in sivine, saj je nastopil mesec junij. Gremo naprej v nove zarje. Boli me tako, ali tako tudi doma.

Naročila sem se zdravniku, a ker delajo tako na "obroke" sem v ponedeljek , danes bila pri njemu.

Napotil me je za otorinolaringologa, čez deset dni-Nato utra zvok vratnih žil ,

pridem na vrsto šele meseca oktobra

in slikanje vratnega dela hrbtenice , katero sem opravila že danes.

Pa ušesa mi je spral … Slišim sicer na eno uho spet tako dobro,kot prej in je sedaj kar zanimivo, kajti on pozabi da slišim spet kot srna dobro, pa da kako opazko, pa se šele potem zave, ko se pričnem jaz smejati da sedaj slišim- Se pa smejiva oba na ta račun- Na levo eno pa še ne povsem dobro , ker še vedno prevladuje petje ali vreščanje, saj sama ne vem kako naj rečem škržatov. Upam da bodo naslednji pregledi ugotovili s čim naj jih preženem-

Lep mesec junij vam želim

že malo bolj optimistična , kot včeraj- In seveda dobro razpoložena- Morda pa je dobro da sem sedaj to doživela , znam še pač bolj ceniti zdravje in z večjim sočutjem dojemati ljudi, , ki so bolni.

p.p.