SPOMINI STAREGA GOJZARJA-JESENI V SLOVO-KAŠNA PLANINA

Že kar nekaj let , kar hodiva na Veliko planino se na Podvolovjeku ustaviva,, ter rečeva. "Enkrat bova pa raziskala to stran Kašno planino." Že spomladi sva grede, ko sva šla na Veliko planino , prvo zgodaj zjutraj krenila v to smer. Avto sva pustila malo nad Podvolovljek-om  in se nato napotila peš po gozdni cesti na  desno. Hodiva ovinek za ovinkom , kar naenkrat pa se cesta spusti navzdol. Hm sva dejala, to pa ni prav in sva šla nazaj . Pa nič sva dejala bova povprašala za pot. Res je nama delavec ob cesti lepo razložil, da b morala samo naprej in nato na desno , da je lepo označeno. A sva kljub temu skleni la da greva prvo na V. Planino.Grede nazaj sva pa bila poplačana za pot za prekrasnim pogledom na sončni vzhod, ki je pravkar osvetlil Kamniško Savinjske Alpe

Nato sva nadaljeva la takrat pot na Veliko planino. Letos pa sva prvo obiskala Veliko planino in se potem namenila na Kašno. Ubogala sva nasvet delavca, ki nama ga je lani dal ob cesti. Ter se pripeljala do vznožja kjer sva pustila avto in se nato odpravila na vrh. Bilo je   2. 10. 2017- Bil je vroč jesenski dan. Sicer je pihalo na Veliki planini, a na Kašni je bilo tako toplo :::Pa razgled za bogove 

 Drevesa so kar žarela pod modrim nebom ..Pastirska koča je samevala, ob njej pa velika miza z klopmi, ki je kar vabila da se odpočijeva. A nama se je mudilo na vrh

 Zelo lepo označene table ob poti. Živine ni bilo več nikjer, zato je naša Mery lepo šla poleg naju . A saj je bila že kar utrujena od poti na Veliko planino. Pa še vročina ji ni prijala preveč

 Vedno bolj sva se oddaljevala od žarečih dreves in vedno znova pogledovala nazaj.

 kupi barvastega borovničevja so žareli v popoldanskem soncu

 ko sva prispela na ravnino, sva občudovala odseve v  malih jezercih, ki so se, kot modra očesca bleščala na  jesensko obarvanih travnikih.

 bilo je zelo zanimivo. Ko sva premagala prvo strmino, sva mislila, da greva že proti vrhu. A potem se je po novno dvignila pot

 Vedno znova in znova sva občudovala gore, ki so se veliko lepše videle od tu, kot pa iz Velike planine

 Zadovoljna sva jo mahala proti vrhu

 Pod vrhom sva obiskala še veliko skalo na kateri sva se slikala

 Zelo vesela sva bila, da sva jo obiskala. Tu sva ostala, kar nekaj časa in uživala v jesenskem toplem soncu

mehko speljane poti med barvno preprogo

 Čeprav je bilo že pozno v  jesenskem času je bilo borovničevje še kako barvito. Ko sva bila konec septembra na Pohorju je že vse listje se osulo.

 Vedno znova sva pogledovala na Lepenatko, kjer sva bila pred kratkim  na drugi strani in Veliki Rogatec, katerega sva lani obiskala meseca septembra.

 kot male rumene zvezdice so se bleščale podvodne trave na vodi

 Na velikem Rogatcu trenutno ni bilo nobenega

 užival je na vrhu Kašne v razgledu na KSA - vidljivost sicer ni bila ne vem kako lepa , a kljub teu se je bolje videlo kot na Veliki planini. že občutek

 in odsevi

Se že vidi vrh Kašne 

 

 na vrhu sva se slikala Mery pa se je skrila med gosto borovničevje, ter malo zadremala.

 kako mogočno drevo- enostavno ne moreš  mimo .

 ko sva se vrnila pod pastirskim stanom spet na cesto sva šše zadnjič pogledala proti vrhu in si obljubila JA TU SEM ŠE PRIDEVA:

Poslovila sva se in se napotila skozi pravljično razsvetljen gozd, ter se  nato vsa zadovoljna in srečna vrnila domov.

Odhajanje -iz zbirke tudi to je življenje

Odhajanje
Odhajam,jaz ti ona on..
Včasih brez slovesa ,
ali bolečine .
Tiho, greš se posloviš,
Ali pa trpeče ,
tako boleče težko greš .
A kakor koli,
slovo vedno dokončno je slovo.
Le poti so različne in smeri.
Za nekatere strme polne so ovir.
Da si oddahneš ko zaslutiš .
Konec je....
Za druge gladke so poti mirne,
morda celo dolgočasne.
A so še vedno želje da ostaneš tu.....
Važna ni vsebina,
kajti tam na koncu vse izgine,
se razblini v dokončnosti..
A sprašujem se ,srečava se tam ...
Odgovora ni, le veter v krošnjah šumi ,
a nekako slutim , kaj hoče mi povedati.. ..
p.p.
"Vetrovno dekle"

Iz zbirke -Tudi to je življenje-spomin

Spomin-

10.10.2017

Spomin na tebe drago dekle.

Ki  pred časom tu  sprehajala se..

je drevje žarelo tako kot sedaj,

sonce je grelo,vetrič pihljal

cvetje venelo ob poti takrat,

Sedaj je vse isto ,le tebe  več ni. .

Odšla čez zelene poljane,

 si tik pred začetkom  jesenskih dni…

.Zrele so trave, ovenelo je cvetje ,

 sprašujem se, 

ali bom tu še naslednje jeseni,

 ko listje bo padalo po poti glineni.

Da zakrije tvoje sledi,  dokler jih

 čas  povsem ne zabriše-

Ostale besede so neizrečene

Vem ,da ne bo poti več  skupne nobene ,  

Hodim molče   po poti  spomina,

v mislih s teboj ter  hrepenenjem ,

ker vem, da tam na koncu poti čakaš me ti..

.p.p

.

iz zbirke sanjala sem ---SPET PRIŠEL SI V MOJE SANJE

Spet prihajaš v moje sanje,                 

      v ta moj tihi  svet si vstopil

v svoja čustva me potopil.

Tvoj dotik je bil dovolj,

da si čustva vsa predramil,

in s poljubi me omamil.

Vsa sem se ti predala,

kot da bi  vedno te čakala ---

Vsa moja spoznanja,

ki sem ob tebi jih spoznala

ko tebi, sebe sem dajala

vso strast vso ljubezen, želje in obljube

vračal z ognjem in strastjo.

Ki me je potegnila na dno

Prihajal noč si za nočjo

vedno v moje sanje

bila presrečna sem,

spet sem pričela verjeti vanje.

Ljubila sva se vsepovsod

ob svečah , travnikih in temi.

Ljubila, od poletja do jeseni.

Prišla je zima in z njo mraz.

V sanjah izginja tvoj obraz

oh, ljubi počakaj ne odhajaj

jaz nočem še oditi

hočem s tabo se ljubiti,

Izkoristiti ta čas.

Kajti, ko se bom zbudila

bom za večno te izgubila.

Nocoj si zadnjič prišel v moje sanje.

in jaz samo  nocoj še verjamem vanje…

P.P.

Trenutki prijateljstev- iz zbirke tudi to je življenje....

Jesensko sonce..

Ti ,On  Jaz sedimo in molčimo,

 prepojeni s preteklostjo,

 s  hrepenenjem prihodnosti,

 se zavemo dragocenega trenutka sedanjosti. 

Molčimo ne potrebujemo besed.

Čutimo kako nam čas polzi

 skozi dlani prosojnih od sejanja minljivosti..

. Želja je samo ena da zaustavimo,

 ta trenutek povezanosti za vedno.

Barve so obarvale drevesa pred nami ,

vsi v en glas vzdihnemo 

in se glasno nasmejemo…

ob spominu na mlade dni,

Ko smo se igrali pod  barvnimi krošnjami …

srečni se nasmejemo,

 kajti vsi s    sedmimi križi    na plečih,

 se počutimo mlade

 in napolnjeni s svetlobo ,

ter energijo svetlih jesenskih sončnih dni..
p.p...

IZ ZBIRKE ---TUDI TO JE ŽIVLJENJE

Čakanje  na robu!

V polmraku čakajoč, da vzide sonce je stala tam ob temni skali, tik nad prepadom,naslonjena na  viharnik, ki mu je zadnje neurje odlomilo vrh. Tam nad obzorjem se je pojavila prva zarja, ki je ugašala eno za drugo zvezde na nebu  . Stegnila je roko, kot bi želela zadržati ta trenutek brezčasnosti lepote rojstvo novega dneva, a se je vedno bolj zavedala da je ves njen trud obsojen na neuspeh . kajti nebo je preplavila tista nedoločljiva barva , katera je njeno notranjost in dušo napolnila z neizrekljivim obupom, kajti vedela je da z novim dnem bodo  vsi njeni napori, da ohrani nasmeh  in optimistični  , izraz na licu  za javnost, spet terjali zadnje atome njene  moči. A bolj, ko se je prebujal dan, bolj ko se je barva spreminjala v škrlatno podobo jutra, ki ji je z vsako nianso izpirala skrbi za jutrišnji dan življenja  iz njene notranjosti, občutek je bil tako močan, da  je imela vtis, kot da ji vsako gubo njene duše in srca strga , z bolečine vso balast , ki se ji je nabrala v preteklih mesecih , spet  je začutila, da postaja lažja , da ji  je uspelo, kot že tolikokrat doslej , da se v njej prebuja neslutena moč, ki jo je dvigala vedno više in više.  In ko je  žareča krogla na obzorju dosegla rob je njena duša zapela v  crescendo   hvaležno hvalnico dneva.
Tiho se je nasmehnila vase,zdelo se ji je da so ji zrasla krila, da bi lahko poletela visoko pod nebo , še  odlomljeni vrh viharnika je postal lepši z notranjimi očmi je videla, kako  močan je  bil ko je bil na vrhuncu rasti. dal ji je dal vedeti, da tudi, če ti življenje zada globoke rane in vse,  vse postane brezupno  je treba poiskati v sebi moč, da znova in znova vstane , da se še z večjim veseljem in močjo spopade z težavami....
Z iskrečimi očmi se je zazrla čez vrhove, z mislijo, kako lepo je živeti, pa čeprav nam včasih usoda  nasuje ostro kamenje na pot, a s tem se le utrdimo in  znamo ceniti vsak trenutek, ki nam je dan.
 Za seboj je slišala šum , obrnila se je in uzrla obraz, ki jo je že nekaj časa nemo opazoval, v njegovem izrazu je videla toliko ljubezni, sreče da je ostala brez besed. Samo roko je stegnila in začutila, kako so se prsti prepletli v trden stisk roke, ki ji je povedal, da se lahko nasloni nanj, da je za njo vedno tu, karkoli se že zgodi. Brez besed sta se sporazumela in rojstvo jutra jima je potrdilo to molčečo zaobljubo. Naslonjena eden na drugega sta čakala da je sonce na nasprotni strani doseglo vrhove. Nato sta se napotila počasi nazaj v dan , ki pa je za oba postal veliko lepši in poln svetlobe ter nove energije
P.P.
 5.7.. 2017

SPOMINI STAREGA GOJZARJA -MESECU AVGUSTU V SLOVO -1 del.

Svinška planina  -Klopni vrh na Pohorju

Meseca avgusta  še sicer ni povsem konec, a se je že krepko nagnil v svojo zadnjo četrtino. Tako hitro minevajo dnevi, da se mi zdi, da še samo vstajam in hodim spat- Čeprav moram priznati, da sva  bila kljub vsemu precej aktivna tudi v tem poletnem  vročem mesecu. Nekaj zaradi tega da kondicije ne izgubiva, pa ker  brez narave ne znava živeti več. Nekaj pa zaradi zdravja. Poleg drugih obveznosti,ki so se nakopičile v teh mesecih z veseljem izkoristiva vsak prosti trenutek za uživanje ve naravi.  
 Torej prvega avgusta sva ga pričela  z pohodom na Svinško planino a Ladingerspitz 2079 m. Ker je bilo vsaki dan zelo vroče sva se podala kar zgodaj na pot. Želela sva tako, kot lani na vrhu dočakati sončni vzhod.

 A sva bila razočarana, kajti tik , preden je sonce vzšlo s ta se pripeljala dva lovca na vrh in naju opozorila da je od nedavnega prepovedano pohajati po Svinški planini pred osmo uro. Če bi to povedal lepo kulturno, ampak je kričal, da je to minilo da oni ne dovolijo tega. Ja kakor koli zdelo se mi je, kot da podoživljam kak film iz druge svetovne vojne. Ja in prvič v življenju sem obžalovala da razumem in govorim nemško. .hitro sta se odpeljala z terencem nazaj. Jaz pa sem poslikala sončni vzhod in nato sva po drugi strani odšla nazaj mimo Volsberške koče nazaj  proti Ladingerju in navzdol v Labodsko dolino.

 Kakor je sonce pozlatilo to prečudovito pokrajino me je vse nekako pustilo hladno. pohitela sva in čez dobri dve uri prispela do parkirišča, kjer sva se pustila svojega jeklenega konjička, ki naju je odpeljal proti Sloveniji .  Tako da sva domov prispela ravno takrat ko je sonce pričelo   ogrevati dolino.
Naslednji dan sva počivala malo podoživljala dogodke prejšnjega dne . A ker sva velika optimista naju to ni  preveč zamorilo, kajti povsod je nekaj dobrih prijaznih in nekaj neotesanih ljudi. Sem se pa spomnila obiska Ojstrca , Hochobirja letos  julija, ko je nas , kar nekaj planincev  čakalo na sončni vzhod na vrhu... Ja če si dolgo na svetu pač doživiš marsikaj. .
Tretjega sva se spet izognila vročini a tokrat sva za spremembo odšla namimo Frankolovega , kjer me je očarala meglica malo nad cerkvijo Sv,. Hojke  in nato naprej mimo Zreč  na   naše prelepo Pohorje med visoke smreke . po mehkih stezah in valujočo travo .Iz Peska sva krenila proti Klopnemu vrhu .Jutro  je bilo sorazmerno sveže, a že je bilo čutiti tisto poletno sparino, ki je grozila da te tako ogreje, da ti celo misel zastane . Enostavno vročina , ki je ne prenašava dobro, ne on, ne jaz.

 A ko sva zakorakala med prve smreke visoke smreke in je naju lahen vetrič božal po razgretih licih, sva pozabila na vse in se predala uživanju  ob pogledu na  nežno  svileno travo, ter  na rahlo zibajoče krošnje visokih smrek, katerim  je nežni vetrič  izvabljal  skrivnostne glasove .

 Srečala sva pohodnike ki so od Areha prečili Pohorje do Kremžarjevega vrha so nameravali prispeti . Malo smo se pogovarjali in ugotovili , da smo hodili v isto šolo, da so nas poučevali isti učitelj. Joj , koliko spominov smo obudili. Ja kar nekaj vode je že preteklo od takrat, a spomini so  še vedno živi.

Kljub vročini je bilo na gozdnih cestah dovolj mlak in vode, tako da se je psička Mery lahko ohladila. Prav nič se ji ni mudilo iz vode. 

Tako osvežujoča je bila vsa pot ,Drevesa so se ogledovala kot v zrcalu v velikih  mlakah ob poti.Kačji pastirji so kot varuhi gozdnih mlak, tiho preletavali vodnato območje. Hodila sva počasi, prilagajala sva se njemu in uživala  na vsej črti.Le po makadamu kjer je bilo kar vroče, sva malo pospešila korak Na klopnem vrhu sva se slikala . Prav za prav so naju slikali planinci, ki so prišli za nama z majhnim kužkom . Tako je tudi Mery dobila družbo..Odšli so naprej midva pa si kot vedno sva vzela čas.  Nato pa navzdol in kmalu sva prispela na kočo na KLopnem vrhu. Ki jo lahko opišem v samih superlativih. Zelo lepo urejeno, čisto, prijazen oskrbnik. Hrana in pijača vse ok. Le veliko pripombo imam da ni sence, Noter je bilo polno od zunaj na vročem soncu ob mizah na klopeh pa ni sedel nobeden. Nekaj jih je odšlo kar mimo, zaradi tega. A je oskrbnik povedal, da bo najbrž naslednje leto koča zaprta. Ker je premalo prometa, država hoče prevelik zalogaj za sebe. Škoda pa tako lepa koča od zunaj in znotraj tako originalno urejena. 

Midva pa sva zelo prilagodljiva pa sva se usedla na rob  ob cesti.  In opazovala konja, ki sta se pasla na travniku. Kjer nama je bilo postreženo, kot kralju. Uživala sva v senci, v lepem razgledu na Ruše v dolini,. ki so se sicer skrivale v poletni migatijoči vročini.

ter spremljala s pogledi pohodnike, ki so šli roti proti Osankarici.. Midva pa sva kar nekaj čas ostala v senci na svežem zraku in uživala prijetno temperaturo. vedela sva da v dolini pošteno kuha. Ni ga kaj lepšega če pred vročino pobegneš med Pohorske planjave. A kot vsemu lepemu je tudi temu dnevu iztekel čas. Treba se je bilo odpraviti nazaj med zelenje skrivnostni lesketajoči gozd po mehkih stezah, kjer so blazinice mehkega mahu, kar vabile, da se odpočiješ.

tudi nazaj grede sva si vzela Všeč so nama biloi tolmunčki ob poti. Lani ta čas so bli sicer malo bolj polni, akljub temu so tudi letos čudoviti.čas-

Pozno popoldan sva prispela do parkirišča kjer sva pustila avto. 

Vesela in hvaležna da nama je dano uživati  čudovito naravno klimo   na Pohorju sva skoraj zvečer zapeljala na domače dvorišče, kjer je kljub pozni uri bilo vroče, kot v loncu polno pare. .midva pa sva se oba nasmejala rekoč, kako krasen dan sva preživela sredi narave. 

p-p