3-del- OD PETKA DO PETKA- Paški Kozjak-OSTRICA-ŠTRUKLJEV VRH

  OD PETKA DO PETKA- 

Zapis iz mojega arhiva je od lani poeti, a lahko bi bil prav tako od predlani ,ali letos...
Po enem dnevu počitka prav za prav niti ne, kajti vedno je treba še urediti kaj druggega. Ja življenje pač ni sam praznik so tudi delovni dnevi vmes.
Lani sva bila ta čas na Paškem Kozjaku ter Smovniku in na čudovitem dolgem travniku Ostrici pod Basališčem. nad 1000 metrov. Sicer je letos vse malo bolj pozno zaradi vremenskih razmer, a ker sem se bala da bom zamudila pogled na cvetočo poljano sva se odpravila že kar zgoda proti Paškemu Kozjaku. Vreme je bilo toplo in sončno. Tako da se je nama spet obetal lep izlet. Ko sva se pripeljala do odcepa, kjer sva pustila avto in nato po prekrasno speljani lovski poti med drevjem

poti na Ostrico. Res je da je letos trava še malo manj bujna, a cvetja prav za prav je ravno toliko. Le razcvetelo se še ni vse. Arnika je večji del še v popkih, je pa zato bilo zvončnic in medene detelje, ter zlatic in navadne detelje za celo morje.

Navadno greva na klopco pod drevesom na drugi strani velikega travnika, a tokrat sem enostavno se spustila na tla

sredi cvetoče poljane in uživala. Tu ne potrebuješ besed. Mir in nežen vetrič mi je hladil razgreto čelo. Dolgo sva se prepustila vzdušju planinskega miru, katerega je skalil samo kakšen jastreb ,ki je poletel čez travnik in se izgubil nekje za hribom Basališče.

Potem ko sem zadovoljila potrebo po teh lepotah, sem začela slikati. Šla sem po eni strani travnika gor potem po sredini nazaj in spet navzgor. Kjer sva se odločila da skočiva še na Štrukljev vrh.
Ne vem zakaj se tako imenuje. Pot gor je prijetna med gostimi smrekami in bukvami. Ko prispeš na vrh, kjer te čaka klopca, da si odahneš in malo uživaš gozdni mir in zrak. Malo sva se odžejala in naredila par posnetkov se vpisala v knjigo in odšla nazaj na najino počivališče pod drevesom. Kjer sva malicala in se odpočila. Opazovala sva Kamniške, Peco Uršljo goro in nato po desni strani travnika poslikala še par metuljev ja, za me je bil ta dan poln lepot spominov in rada se vračam na ta, kakor jaz pravim Rajski travnik miru in cvetja..

NARAVNA KLIMA IN METULJI

Hlajenje v naravi
V teh zadnjih julijskih dneh , ko je tako vroče, da ti že sama misel, da bi moral kaj delati, obvisi    nekje na pol  v zraku. Včeraj sva sklenila da greva v sotesko metuljev to je 12 km oddaljena od nas. Ker vem da se metulji prebudijo šele proti deseti uri , ko jih sonce ogreje sva se dopoldan odpravila iz že razbeljenega mesta ter kmalo prispela v sotesko. Kjer je naju presenetila mokra makadamska cesta od dežja, ki je padal prejšnji večer..(pri nas je samo grmelo)  in bleščeče mokro listje robid in srpja.

pa svežina, ki se je kar razlivala čez nas.Vpijala sem to naravno svežino in uživala v trenutku dneva... Občudovala ter čudovite praproti, ki so rasle ob potoku….  Potoček je veselo žuborel in vsa navdušena sem opazovala paro, ki se je dvigala iz njega, ko je na njega  posijalo sonce.

Zrak je bil svež, čist, ja naravna klima  lahko   sva zadihala s polnimi pljuči, psička  Mery se je od veselja vrgla v potok in pila čistovodo..Nato sva zakorakala po cesti v ohlajeno sotesko ter ,prečkala potoček tik ob njemu  sva se usedla pod košato drevo, Kjer sva malicala in se predala čudovitemu občutku  maravnemu hlajenju.Sezula sem se in tu in tam stopila v ledeno hladno vodo potočka. Sicer se morda to komu zdi neumno, da lahko taka malenkost človeku prinese tako zadovoljstvo. A kot pravi moja prijateljica "Zadovoljstvo je v malih stvareh."S čim se jaz še kako strinjam. Kajti mir , žvrgolenje ptičkov, hlad  ki ga v teh dneh še kako pogrešam  mi je popolnoma zadostoval v tem trenutku.Pogled skozi goste krošnje dreves in  na modro nebo so dale slutiti, da je v mestu spet poklenska vročina.                 Čas se je odmikal in na drugi strani sva opazila čudovitega metulja. Vedela sem , da če hočem ujeti kakega v objektiv se moram spraviti k fotografiranju ..Kajti ne imenujem zastonj to sotesko ;Sotesko metuljev, kajti kljub gozdu je metuljev tu vedno veliko .Sicer so v vsakem času druga vrsta ,  a kljub temu uživam vedno.


Sprva je bil samo eden potem pa dva metulja  in čmrlji in spet metulji. Uživala sem, kljub toplemu soncu, ki pa tu med drevjem ni imel tako velikega učinka kot v mestu

 

Nato sva sepočasi odpravila navzdol ob potoku in se predala naravni klimi.... V pričakovanju ohladitve  sva zadovoljna preživela najtoplejši dan v tem mesecu...

GORA

 GORA

Počasi stopam po stezi, v dolini tema,
vsepovsod je tišina,le pogled na sosednji vrh ,
ki se riše na obzorju, na vrhu oblit s soncem
izgleda, kot, da je Bog posul ta lepi kos zemlje z zlatim prahom.
Pridem, do stene in  s spoštovanjem obstanem-
Nate stopam počasi, ti ki že tisočletja kljubuješ vsem viharjem , tujcem...
ostajaš trdna.. si pač neizprosna skala.
Ti edina, ki se te bojim,pred tabo drhtim.
Ko me sprejemaš v svoja nedra
se od hladnih sten zazro vame tvoje oči.
Ta pogled vabeč- pridi k meni, pripravljena,
ampak samo s čistim srcem !
In meni zastane korak.
Dahnem- danes ne, a sigurno pridem jutri
p.p.

-SPOZNANJE:

-SPOZNANJE:
Kot odmev,
slišim tvoj prešerni mladostni  glas
Ali si to ti? Ali sem to jaz?
Morda le glas je mojega srca.
Je želja le , da vrnil bi se čas.
Da spet lahko bi videla  pravi
 tvoj   obraz
A že vnaprej vem , zgubljen je ta  čas ,
spremenil se je tvoj obraz
postal obraz je tujca
postaral si se, prazne so oči,
strah me je,
a ni poti da vrnil bi se spet
nasmeh na tvoj obraz,
da rekel bi,
ne skrbi , res to  sem jaz.
Morda si le želim, da bil bi ti!
Čakam , čakam te ,a to se ne zgodi.
Ko končno slišim te,
 zven tvojega glasu pove
- vse izgubljeno je-
zavem se , da si le še spomin
Na dnu mojega srca, ki boli boli….
P.P.

HURA.. KRASNO JE ŽIVLJENJE

HURA.. KRASNO JE ŽIVLJENJE

Za mano dan je utrujajoč.
V sebi čutim vso nemoč.
Sprašujem srce, a odgovora ne ve..
Le hrepeneti ,upati še sme

Zakaj tema je vsepovsod…
Jaz svetlobe si želim,
vem, vem ta odšla je z njim.
Utrujena zaprem oči…
V upanju spet zaspim

In sanjam…..
Vidim ga na poljani z lepoto,
svetlobo vso obdani
njegov glas in pogled
vrne me v resničnost spet

Rahel zven, me prebudi ..uresničile se želje,
zaslišim glas toliko zaželen
In življenje se spremenilo je v veselje..
Ne to ni več sen, resnica je
HURA…Krasno je življenje…

SPOMIN-spet je še eno leto naokoli....

Spomin 

Odšla si, tako   na  hitro, kar  brez slovesa.
Povej mi, kako je tam onkraj ničesar?
 So tam poljane polne cvetja, žita,
ptic in  drevja?
Kakšna so tam doživetja?
So tam res mir lepota in milina, kot jih slika nam večina.
Ni skrbi ne slabe volje, ne bolezni lakote in vojne?
Ni prepirov in "faušije", ali bratomorije?
    Ali pač?
Ti samo spiš sen brez sanj, je konec res vsega ?
Je tam svetloba, tema, ali zarja??
So jutra polna barv pričakovanja...
Si srečala se s svojimi, ki so pred tabo že odšli?
Kako je tam? Obljubila si mi, če odideš pred menoj mi poveš...
A ti molčiš... Jaz sprašujem spet in spet...
Ali je tam lepota, bolečina, ali je tam  neba sinjina?
Morda pa je  vse le  privid, da je tako,
da je vse samo tolažba, iluzija,
da laže prebolim, misleč, da srečava se spet..
Ti spiš sen večnosti in nič prav nič te ne zbudi..
Le moj spomin ohranja te med živimi.
A želela vedeti bi...prosim povej mi, kako je tam
onkraj večnosti??
Avtor:
p.p.

SPOMINI NA POLETJE-KAKO SMO SUŠILI SENO

KOŠNJA...


Junijske noči so vedno krajše ni bilo dolgo, ko je bil  kres, in ob kresi se dan obesi , se glasi star slovenski pregovor. Spomnjam se kako smo pri nas v teh dneh kosili in spravljali seno. Bilo sem dekle štirinajstih petnajstih   let, tisto poletje je bilo izredno vroče, kot nalašč ustvarjeno za spravilo sena. Pri nas smo imeli precej velikih travnikov, a najlepše je bilo, ko se je kosilo v ta velikem travniku .
 To je bil travnik ki je bil kot velika skleda, katerega robovi so se dotikali listnatega svetlega gozda-.V njem smo naložili od osemnajst do enaindvajset kmečkih vozov sena.
No da opišem košnjo tistega leta. Že na predvečer so vsi moški, kolikor jih je bilo pri hiši vključno z našim podnajemnikom v bajti sklepali kose in se pripravili za naslednji dan, oziroma noč. Vstali so zelo zgodaj še pred svitom so vsi odšli v travnik, kjer so se jim pridružili fantje in možje sosednjih kmetij. Prvo je vedno kosil Bramorjev Jože, ki je imel govorno napako, je jecljal, le kadar je pel in molil je šlo gladko brez problema.
Rad je izval katerega od mladih fantov premeriva se v košnji.In mladi ki so si želei potrditve v svojem fantovskem samoljubju so privolili. Navadno se je klavrno končalo. Jože je bil res kosec, da malo takih. Poem se je dobesedno režal in užival v svoji nadvladi v košnji. Nobeden se ni preveč jezil radi tega, ker so mu privoščili.radi njegove govorne napake .....
Kakor že rečeno so kosili v vrsti najmočnejši , najvztrajnejši, mladi, prvi ostali lepo za njimi. Vedno je bilo neko tekmovanje in zbadanje, ter rivalstvo. Posebno med fanti, ki so si bili gorki in v laseh zaradi deklet. Lepo je bilo videti celo vrsto mišičastih moških v svetlih srajcah, ja ne vem zakaj, a vedno so pri nas kosili oblečeni v svetko barvne srajce z rokavi zavihanimi do komolcev, kako so se jim napele mišice na hrbtu. Ja lep je bil ta pogled. Potem, ko so vsi, ki so brusili kose zajeli travo obrisali rezno ploskev , potem pa so enoglasno vsi hkrati brusili reesk, reessk je zvenelo.. Tu in tam je kateri zadel v kak kamen ali kako oviro, ki se je znašla med travo. Takrat je šel klepat koso. Klepe so prinesli s seboj in so. jih uporabili , ko je bilo treba.okoli sedme ure zjutraj sva z mamo nesli zajtrk koscem..
Spominjam se tega leta. Ja pričela sem brsteti,kot  popek ki se odpira in sprejema vase vse pozitivne dražljaje, ki jih je oddajalo poletje.Neki nemir in hrepenenje je bilo v zraku., vem da sem vedno bolj težko vstajala a tisti dan sem bila hitro pokonci, da sem se lahko uredila. Stala sem pred ogledalom in nisem in nisem bila zadovoljna s svojim izgledom. Počesala sem se najmanj desetkrat, dokler mama ni bila že res huda in je priganjala. greva greva, veš da so lačni, pa sva šle.
Ko sva prispeli na rob travnika sva videli, da je bila ravnina že cela pokošena samo na desni strani, ki je bila bolj slaba trava, ter nabrežina je bilo še nepokošeno. Pa sva pripravili veliko skledo ajdovih žgancev rahlih, da so se kar tresli in obilno zabeljenih z ocvirki. Zraven pa zelje, nekateri pa mleko. Vsi so hitro prišli in pričeli zajemati. Vsi so zajemali iz skupne sklede, vem da je eden hitro spodkopaval in zajemal žgance, da se je cela stran z ocvirki obrnila k njemu, spet se je pričelo dobrovoljno zbadanje. vse je potihnilo. Potem so še pokadili. Ja vsi so kadili sedaj se mi zdi to tako čudno vsak ki je imel osemnajst let je kadil no skoraj vsak.. Malo so se še pogovorili nato so odšli nazaj v vrste.Spet je zapelo oslo svojo pesem.Trava je pa padala , padala. Jaz sem pričela trositi vrste nakošene trave , pri nas smo rekli redovce. Pridružile so se mi še moje dve sestri, ki sta bili doma na počitnicah, drugače sta študirali v Zagrebu. Ja in kakor je navada, če so dekleta mlada in fantje se začne osvajanje in zbadanje in seveda smeh.
Ko je ura šla proti devetim so bili kosci gotovi z košnjo. Vsi so obljubili, da pridejo, ko bo seno suho pomagat nakladati. Kosci so odšli domov , mi domači pa smo skup zgrabili znosili iz sence tako, da se je trava lahko sušila. Seveda ni bilo obračalnikov ne nakladalk vse ročno. Spominjam se, ko smo obračali seno eden za drugim a tu smo bili navadno samo domači ali pa če je prišla kakšna soseda malo pomagati. Prvi dan smo najbolj spravljali skupaj, naslednji dan smo obračali dvakrat, takrat je bilo že več ljudi. zvečer smo dali v kupe, ki jih je bilo treba v jutru raztresti in seveda spet obračanje. Lepe so bile poti , domov. Mama je vedno rekla grem malo za kosilo nabrat, je šla mimo njive, tu in tam izkopala , kak mladi  krompir mi ga dala v košaro. ter rekla: Grem še po malo gob ti pa pojdi domov in daj krompir kuhati. Ni bilo dolgo za tem je prinesla košaro lisičk, Pa solato iz vrta, kosilo je bilo gotovo .Za povrh je brat nabral košaro češenj. Hitro domače poceni. No res pa je, da takrat je bilo več gob ne tako kot sedaj ko ima vsaka goba dva gobarja.
Zvečer je mama spet pekla in kuhala naslednji dan smo nakladali seno. Proti 12 uri uri so opričeli prihajati vsi fantje, ki so kosili in tradicija je bila, da so navadno vsi prišli pomagati pa dekleta smo povabili . Ja dekleta so grabila seno , fantje so spravljali vstran kar so nagrabile,ter  delali redi da so potem lahko nakladali seno na voz ..Navadno je vsak izrabil priliko, da je bil v bližini dekleta, ki mu je bilo všeč, ji prikrito dvoril včasih manj včasih bolj uspešno a vsi so bili tolerantni nobeden ni kaj omenil.. Hah a naslednji dan... . je šlo po vasi, "a si videla kako nori za njo in tako naprej." Ja tudi to je bil del življenja.žNakladali smo na dva vozova, in moški so spravljali skupaj v kupe in redi. Res organizirano je bilo enkratno. Ko se je videlo, da bomo gotovi s senom se je oglasila pesem . Peli smo narodne, cerkvene, pač kar se je kdo spomnil, no grešnih pesmi nismo peli ha ha, čeprav so bile katere zelo dvoumne...
Nato smo malo počivali pričelo se je osvajajne, deklet,.Pa kako so kateri za obleko natlačili seno navadno tisti ki jo je imel rad, samo, da se je dotaknil njene kože, Sledila je malica, pijača pesem in smeh. Zvečer smo sedli pred hišo se pogovarjali in peli potem so se počasi pričeli odpravljati in odhajati v temo. Pravzaprav niti ni bila velika tema zvezde so se pričele prižigati na nebu,kresnice so se letale okoli naših glav in ugašale v zraku je bil vonj sena ,vonj poletja, vonj ljubezni. Radi so mladi prihajali , navadno so se že prej zmenili, da je bilo vse po parih. kateri pa nismo bili ali smo bili premladi in smo samo opazovali in čakali, ker smo nekje v sebi vedeli,čutili , da tudi na nas še čaka spoznavanje in čudež prvih poljubov in ljubezni. Morda je spomin na tiste dni ravno zaradi tega nedoživetega hrepenenja, ljubezni tako čudovit. Veš, da bo enkrat, pričakuješ, koprneče in v tebi drhti kot obljuba sreče......
Navadno je nam vreme služilo. Samo enkrat se spomnim da je bilo skozi sončno in lepo. Potem pa se je naenkrat en dva tri stemnilo in ko smo peljali zadnji voz domov se je ulilo. Kakor je že navada, če gre kaj narobe gre temeljito . Priganjali so vole in ne vem, kako je uspelo, naglica pač, voz se je tik pred skednjem zvrnil..Komaj so vole izpregli se je usula še toča. Ja dolgo je že tega, a še vedno se spominjam ledenega hladu ki je vel v zraku. In velik voz sena ki je bil na tleh kot posekan velikan. Samo takrat je nam zagodlo vreme drugače smo imeli vedno sonce. Takrat so se ravnali po naravnih pokazateljih za vreme, niso poslušali toliko radia TV še ni bilo prebrali so tedensko napoved ki je bila v kmečkem glasu in to je bilo to.
. Sedaj je precej drugače, eden pokosi z kosilnico  obrne z obračalnikom in potem pride  balist, ki zbalira mekaj tudi posušijo, a vse lahko naredi en človek. To je mehanizacija, veliko hitreje , a ni tistega čara poletja, ki ga doda človek ,ni petja  in ne osvajanj. Lepi so spomini na tiste dni, rada se sprehajam ob ali po travnikih, rada imam vonj dišečega sena ali sveže pokošene trave, junij  julij ... rada imam naravo in kres... takrat se dogajajo čarobne stvari le prisluhniti je treba, ko narava šepeta... želim lep mesec julij . .To je bil utrinek nekega dne iz moje mladosti. Nič presunljivega pač dan kakršnega doživi vsak kmečki otrok , a vseeno so lepi spomini.....

p.p