Prevzetnost in ponižnost.
V letošnjih zadnjih poletnih dneh, ko sem bila,in sem še, primorana počivati zaradi poškodbe padca, sem imela zelo veliko časa za premišljevanje , o tem in onem o veselju in žalosti nasploh o človeških čustvih, o življenju smrti, katere zadnje čase veliko kdo prezre oziroma se ne govori o njih. Včasih imam vtis, da so nekatere teme tabu... Postali smo tako prevzetni, samozavestni, češ to se lahko zgodi samo drugim ne nam...
Sedaj ko se je stanje malo izboljšalo sem tudi malo več brskala po spletu, tako sem ugotovila da smo ljudje pravzaprav čudna bitja. Sprašujem pa se zakaj se nekaterim temam tako radi izogibamo, seveda so izjeme razni portal....ali nas je strah da če se bomo poglobili v to, da bomo bolj dojemljivi za temnejši senčno stran življenja ,ki pa vsaj enkrat, če ne večkrat v življenju,doleti vsakega izmed nas..
Kot če nekoga doleti smrtonosna bolezen, nesreča, nekateri ljudje, ki so bili prej priljubljeni so imeli velik krog prijateljev, a s časom se počasi njihov krog vedno bolj redči zožuje, zanimanje zanje postopoma ugaša samo tu in tam jih še kdo mimogrede omeni.. res je da mora vsak posameznik svoje počutje nesrečo preživljati , oziroma nositi sam a še kako je neprecenljivo če imaš takrat ko ti je najhuje prijatelja ob sebi , takrat se zavemo , kako neprecenljivo je dejstvo , da imaš ob sebi iskrenega prijatelja,ki mu je vseeno ali si poskočen,kot gams,ali pa nebogljen kot dvoletni otrok.
Včasih je neprecenljiv že samo klic nekoga,obisk ali stisk roke ,ali toplo izrečena misel. Ljudje smo pač socialna bitja mi smo ustvarjeni za druženje...
Tudi na spletu se vidi na socialnih medijih kako večina objavlja se hvali s tem in onim pa naj bodo še ti dosežki včasih tako banalni , če se ne hvalijo sami jih pohvalijo razni časopisi kako ima neka ženska lepe noge sanjsko postavo in tako dalje... nobeden ,ali pa malo kdo , pa si ne upa pokazati tudi svoje ne čokoladne strani obraza... Ali smo res postali že tako prevzetni, da s tem drugim hočemo vzbujati neko več vrednost, nelagodje ,skratka imam vtis , da je splet postal še samo podlaga za tekmovanje kdo več doseže kdor se pokaže v lepši luči pa čeprav je morda v veliko primerih samo 10 procentov resnice... Kot že rečeno papir televizije in računalnik oziroma splet prenesejo vse.. seveda pa je treba pri tem ločiti tisto iskreno navdušujoče veselje kakega posameznika enostavno samo zato objavi stvar ali kak dosežek , ker mu je srce polno veselja in s tem hoče pokazati drugim kako lepo je življenje.. Je pa seveda od nas posameznikov odvisno, da ločimo zrno od plev, ter se ne obremenjujemo s tem.... A žal se veliko mladih deklet obremenjuje s tem v tem potrošniško tekmovalnem svetu...
Pa sem se nekako zalotila v mislih ali niso tudi moje objave prevzetnost , pohodov ki jih narediva sicer za svojo dušo, zdravje, neke vrste hvala, češ koliko še lahko prehodiva .On že s svojim 8 križem, ki si ga je pred dnevi naložil,...
Jaz malo manj a ne veliko...
Skoraj me je postalo sram ampak sem se takoj potem spomnila vseh tistih mojih prijateljev pa tudi bralcev ki morda ne morejo več hoditi ne morejo več premagovati strmin skratka ki lahko od mojih zapisih mojih fotografijah obujajo spomine na nekdanje poti in jim morda s tem polepšam dan.
Takrat moja prevzetnost izpuhti, pravzaprav je nikoli ni bilo ...Se ponižno, hvaležno nasmehnem , kako sem lahko srečno,da imam to srečo, da je nama bilo dano v teh letih prehoditi veliki del naše sanjsko lepe deželice.. kajti zavedam se kako krhko in kratko je življenje, da prav nič ni trajno. Upam da bom spet lahko kmalu na kakem vrhu.
Življenje teče mirno dalje, tudi meni se stanje izboljšuje sicer še veliko manjka do popolnega okrevanj, a se ne dam. ..
.Volja in optimizem se vrača kondicija vsekakor malo počasneje... Ali kako naj rečem :Duh je močan,a telo je slabo.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar