SPOMINI STAREGA GOJZARJA- OGRAJE, ZAPLANKANOST

Ker je letos zaradi poškodbe hrbtenice odpadlo res veliko pohodov, ter poti, ... se je k temu še priružila , ja kdo drugi kot korona. ..KI pa je nama dodatno pobrala še tisti košček kondicije, ki sva jo zmogla da sva se podala na krajše ravninske pori po naši dolini. A čas daje in jemlje oziroma jemlje in tudo vrača, le potrpežljivi moramo biti...

Po dobrih dveh mesecih mirovanja zaradi okrevanja hrbtenice, zaradi padca  in slab mesec po okužbi z virusom Covida 19 , ki sva ga fasala kar oba z možem , sva potrebovala res veliko medsebojnega vspodbujanja, trme zavedajoč se da če se ne bova pobrala je to začetek konca.

Seveda pa ne samo pohajanje v naravo, letošnji poletni dogodki so nama vzeli veliko več. Kot je praznovanje njegove osemdesetletnice, ki smo jo praznovali tako na obroke.. Nekaj zaradi obveznosti, ki jih imajo družinski člani, veliko pa zaradi zdravstvenih težav enih in drugih. Ja kljub vsemu smo spravili pod streho njegovo okroglo praznovanje, na tak in drugačen način, a vseeno mi je nekako ostal grenak priukus, ter zavedanje, da nikoli ne smemo ne vem kako načrtovati, kajti že moja mama je dejala :In bila je modra žena:

"Da človek obrača  Bog pa obrne"A SAMA NE DAM VELIKO KAJ NA STARE PREEGOVORE, ČEPRAV SE JE VELIKOKRAT POKAZALO DA JE NEKAJ NA TEM... 

No september se je iztekel in počasi počasi se je okrevanje nadaljevalo ...Končno se je zdravstveno stanje toliko izboljšalo da sva lahko se spet vsaj malo podala na stara pota.Zaželela sva si  Pohorskih planjav.

Gor se počutiš svobodnega, si kot bi bil pod nebom samo ti modrina neba širne planjave barvitega borovničevja in rahel vetrič , ki ti boža lase ter energija ki te napolni z zdravjem in dobro voljo in optimizmom. Vsega sva bila potrebna , kot Sahara vode.

Zapeljala sva iz barvite Šaleške  doline  skozi Mislinjsko dolino mimo cerkvice sv. Ahaca v Šentilju in z velikim pričakovanjem na lepoto Pohorja. Ja rada imam ta del Pohorja. "NO VSAJ IMELA SEM GA" Zelo veliko poletij, jeseni smo preživeli z otroki na njihovih valovitih planjavah..A žal sva zadnji dve leti zanemarila ta del poti iz smeri   Grmovškovega doma do Črnega vrha, oziroma do Ribniškega jetzera. Lani sva poleti šla kot že kar nekaj let doslej od Rogle do Ribniške koče in nazaj.

Ker sva lani vzela veliko novih poti in tudi letos, sva zanemarila ta del. Na Črnem vrhu sva bila enkrat    med drugim-Spodnje slike prikazujejo utrinke tega solsticija  seveda  decembra ,ko sva neizmerno uživala nad morjem megle nad Mislinjsko, Šaleško dolino ko se je megla spreminjala v vrelo vročo lavo  zimski solsticij. Kako čarobno je bilo  sončni zahod, tik preden je sonce zatonilo za Urššljo goro..Vse okoli naju je spremenilo barve, počutila sva se kot začarana da nama je bilo dano videti  in doživeti ta trenutek čarobnega solsticija....Še dolgo zatem ko je svetloba ugašala sva sezavedala, kako malo je včasih treba , da si srečen , hvaležen, skratka to so dobci mozaikov ki nam polepšajo spomine in nam spet vrnejo tisti občutek sreče, ki ga vsak človek tu in tam potrebuje...

No dosti o tem navdušenju, ki me je sedaj ob spominu preplavilo.

Torej se  vrnimo  v prejšnji teden, ko sva prispela do Grmovškovega, naju je presenetilo pravo gradbišče,  stare koče nikjer ne več duha ne sluha.No taka je bila še 2020, pa že tukaj daleč od prvinske koče... Imam nekj eslike bi jih morala poiskati... Aha sva dejala: Veliko se spreminja, postavljajo nove kapacitete za smučarsko sezono..

. No ja bilo nekoč in nikdar več, in se nostalgično spominjala veliko poletij in prijazne oskrbnice, ki je kuhala tako slastne jedi , ja res veliko poletij spominov je poosebljala stara koča. A ker veva da pač vse dotraja in življenje napredek, ter seveda stremenje za zaslužkom gre naprej sva samo hitro poslikala gradbišče ter se že vzpenjala po prvem klancu. Sonce je  osvetljevalo zrelo travo med drevjem  

Potem pa sva naletela na ograje, sicer čudovite , zelo estetske  izdelave, asva bila tako presenečena da sva samo nadaljevala pot brez besed. 

Zelo so mi všeč ograje, a moram takoj povedati , da ograje pač ne sodijo na prostrane planine- Bolj ko sva se bližala Črnemu vrhu , je moj dejal, "Sedaj še samo to manjka , da naredijo še ograjo na drugo stran  ceste pa  se bomo počutili , kot da hodiva kot govedo, ki ga peljejo v klavnico ....Res pa je da je pot oziroma cesta z nekoč globokimi   kanjoni lepo urejena poravnana steptana..

 so že prej bile ograje , a tako neopazne, prav ujemale so se v to okolje...Takrat je bilo še to pravo planinsko vzdušje. Saj razumem, če  so ti predeli privatni, pač hočejo lastniki več iztržiti iz njih, s pašo, ...To popolnoma razumem, a nekako mi ne gre v račun da je dobrih 70 let delovalo brez plotov in ovir. Če se jim gre zato da se ne bi hodilo čez planjave, ali ni dovolj da postavijo oznake, pa saj smo pismeni in znamo to prebrati, kot pač na primer planinske oznake..

Ali pa smo postali res že tako zaplankani tudi v glavah ... Kakor koli kaor mi je bil ta del Pohorja všeč je izgubilo vso lepoto ob takih posegih ljudi v naravo.. 

To pa tako vemo, kamor poseže človeška roka in si želi vse spremeniti ostane navadno za njo opustelo okolje...

Pa ni samo tukaj tako tudi na Uršlji gori so ograje... Se moram prav pozanimati čemu  in komu so so namenjene..

Na Črnem vrhu sva bila kar kratko časa. Kajti sonce se je skrilo za oblake, ki je vedno pogosteje zakrivalo modrino neba..

Seveda sva se slikala da ostane  tudi na naju ne samo na ograje

Vhodi

Ja tudi počivala sva, kondicija še zdaleč ni tako , kot bi morala biti

Ko nastaja nov SKI center

Dobra stran vsega tega pa je obnavljanje ceste na GRmovškov dom...

Sonce je in ni, a naju ni motilo sva vsako klopco preizkusila res sva bila vesela da so tukaj..

Z globokimi  debli da vode ne bo odnašalo peska s ceste

Ta del so lepo uredili cesta je res enkratna

Vesela biila vsakega sončnega žarka

Hitela sva nazaj

vedno temneje je postajalo

To je to, tak da se ve--- Vse lepo in prav ne kondicija, ampak je spreminjanje  tega  dela Pohorja naju odvrnila od naslednjih obiskov Grmovškovega doma. Še dobro da je Pohorje tako veliko...

p-p-