Spomini starega gojzarja -Boč

 

Preizkus moči ...

.Kot je že klasika vsako leto na jesen obiščeva, Boč nam se povzpnemo od lovskega doma, v Lovniku...

Čudovita je ta pot nekaj časa nas vodi cesti nekaj časa po grebenu nato prečkaš asfaltno cesto , kjer se prične pravzaprav pravi vzpon... Po učni poti kje so zapisi ter označbe raznih dreves res je nama všeč ta pot , čeprav je strma..

Tudi letos je bil seveda načrt da se povzpela in greva gor po učni poti.. a kot že rečeno so se zdravstvene težave še kar nadaljevale, zato sva malo spremenila načrt ter se zapeljala do parkirišča v gozdu tik ob travniku...

Postala je že klasika da kadar imava zdravstvene težave in premalo kondicije, da prvo preizkusiva to pot.

Nato pa sva počasi nadaljevala pot ob rastišču velikonočnic,( katere sva spomladi občudovala ko sva obiskala vrh Boča, čez Balunjača in 

po krožni poti nazaj...)

Tokrat pa sva na križišču kjer pelje  ena pot do koče Velikonočnice druga  pa do doma  pod Bočem, midva pa sva krenla  na desno proti Galki,ozrla sva se na oddajnik vrh Boča in skoraj obžalovala , da drevje ni malo močneje obarvano. A nič zato ..

Kajti tudi pogled proti domu na Boču , je bil prekrasen..

pod visečimi drevesipo krasni položni potki... 

med zelenim pobčjem sva nadaljevala pot

proti razgledni točki...

Najlepša je ta poti jeseni čeprav sva šla po njej že tudi spomladi in poleti...

Kar kmalu sva prispela na na klopco pod nama je bilo morje megle, midva pa v zavetju, na soncu vpijala sončne žarke in vitamin D, ter uživala v ptičjem petju in preletu vran, katero bo barvitosti pobočja pod nama...

Bil je čudovit sobotni dan , počasi sva nadaljevala jaz posebno previdno korak za korakom tu in tam sem obstala da sem lahko fotografirala čarobnih gozd in prekrasno pot ki pelje do klopce, ter morje megle pod nama...

Še zadnji pogled na klopco in prostor , ki naju je napolnil z dobrim počutjem in 

Kar dolgo sva ostala tukaj razkomotila sva se ,uživala bila srečna da je uspelo čeprav ne dolga pot ampak vedela sem čez morem to potem bo naslednja pot že malo daljša...

A kakor vse hitro mine, je tudi ta čas najinega uživanja prehitro minil.. daj mi la sva se počasi nazaj takrat pa so naju pričeli z srečevati pohodniki iz Vipave iz Ljubljane, ki so si prešernu in veseli kot midva uživala v čudovitem jesenskem dnevu...

pooblačilo se je, ja vreme je nama naklonjeno, bilo do sedaj

Še barvito razkošje na drugi strani

Pogled na razgledni stolp na Vrh Boča

Kljub temu , da ta sprehod ni tako dolgo trajal sem kljub temu bila tako izmučena ,ko sva pozno popoldne, se vrnila domov, sem takoj  zaspala in spala skoraj vso noč ter se napolnila še z dodatno energijo za naslednje dneve...

in res je tako... Volja vsekakor  je, le telo je še malo bolj slabo

p-p-