Spomini starega gojzarja-Graška gora

Namen da greva malo ven vzrok je bil samo to da pride v na soncu sveži zrak predvsem pa v naravo brez hrupa gradbenih strojev...

 Čeprav je letos baje gobje leto, midva še nisva videla razen seveda kakšne čudovite mušnice, za slikanje, a za uživanje je baje dobra samo drugače pa nikjer nobene užitne gobe

Sicer je res, da sva letos hodila kolikor sva pač že hodila, po takih terenih  kjer gobe ne rastejo ali pa so jih pridni gobarji že vse pobrali..

Če odkrito povem pravzaprav nisva "več" taka ljubitelja gob, kajti včasih smo jih kar pridno nabirali in uživali na sto in en način... Pravzaprav je nam veliko ljubša hoja po gozdu in veselje ob tem ko zagledaš kako gobo...

Tokrat sva se peljala skozi Škalske Cirkovce do odcepa, kjer vode ena  cesta navzdol skozi Sopoto, druga proti spomeniku, tretja pa navzdol v smeri šentvida nad Završami.

Tam sva pustila avto ter se napotila navzdol skozi barvit gozd ,a sva že takoj vedela da bo to bolj sprehod za najino dušo ,kot pa za nabiranje gob...

Nekaj časa sva hodila po položni gozdni cesti sem in tja ker sva videla kako suho je pobočje, sva kar kmalu odnehala ter se napotila po lepi asfaltni cesti proti spomeniku..

Kakor je bilo letos sušno poletje so planjave polja in pobočja graške gore zelo lepo ozelenela v preteklem deževju...

Nato sva spet skrenila, s ceste, kjer sem našla kup še kar letph štorovk, pred veliko 10 leti smo jih pridno nabirali sedaj pa že kar nekaj let sploh ne več..

On je šel po pobočju navzdol jaz pa sem kar lepo ostala na grebenu ter se sprehajala sem in tja po šumčem listju, kajti nisem si upala pota ki strmini navzdol...

On je našel majhnega turka

Hitro sem ga ovekovečila je bil letos le prvi..

Nato pa sem se ob strašnem grebenu počasi vrnila nazaj

Ter se vrnila do spomenika nošnje ranjencev na Graški gori, grede slo v živo ob pogledu na cerkev sv Ruperta, ter cerkev svetega vida v Šentvidu nad Završami, v sadju pa se je nama nasmihal črni vrh na pohorju kjer še tudi ni dolgo, kar sva bila

Je že tako da so najine poti polne obujanja spominov in na vsaki poti dodava droben kamenček v mozaik spominov  za naslednja leta če bova imela srečo da jih bova lahko še obujala...

Na vrhu sva se hrepeneče zazrla proti Uršlji gori, resno o upanju da bo nama čez dva dni uspel pohod na njo...

Tudi jaz sem našla 1 jurčka sicer že malo bolj velikega a še vedno krepkega in zdravega kot dren..

Pri spomeniku sva se vpisala ter se seveda poslikala ..ko pa sva se vračala sem na cesti videla tako velikega hrošča da se ga komaj spravila v objektiv..

 

Bil je čudovit sončen dan vrnila sva se mimo kraja Plešivec, na kraj pri šivic imajo zelo lepe spomine tu so dolga desetletij se družila s prijatelji, ki pa sta že nekaj let pokojna a spomin je še vedno svež... Rada v bova te spomine kajti takih prijateljstvu je sedaj vedno manj... Žal je tako da se naše vrste redčijo stari prijatelji pa so kot dobro vino, staro vino vedno najboljši

Mimo bleščeče cerkvica svetega Miklavža v Plešivcu, navzdol

Mimo gradu Turn..

...mimo Škalskega jezera

kjer so ravnokar spravjlali v redi otavo

Kratek pogled še na modrino Škalskega jezera, in že imajo posesal vase hrup mesta ki je sedaj ta čas v obnavljanju parkirišč in gradnji

..p.p..