Spomini starega gojzarja: Uršlja gora- zadnje žegnanje...

Vtisi s poti 

Kot že kar nekaj let  doslej,smo na ta dan bili  vedno v troje navadno na Uršlji gori... Mi2 in njegov brat...Oziroma moj svak 

Je vsekakor smo bili trdno odločeni, da se naslednje leto spet slikamo tu gor..

Ja tako se lahko usoda poigra s človeškim življenjem, oziroma z njegovimi načrti. Še lani je hitel pred nama in naju spraševal ,kako to do hodiva  tako počasi?Da on z enainosemdeseti mi leti nima nobenih težav. Midva sva pač navajena malo počasnejše hoje , ker se tudi manj utrudiva. Kakorkoli prav žal nama je bilo,da ga letos  ni bilo z nama..Sva pa ta pohod posvetila prav njemu.

 Še lani smo se šalili, da imamo vsi skupaj 255 let.smo prav resno se zmenili no malo smo se šalili, ter  dejali da bomo vztrajali ,da bo skupaj naneslo 260 let...Okrogla letnica se bolje sliši...

Ja eno je teorija drugo je realnost.  Letos sva šla sama,svak žal ne zmore več te poti .. Vso življenje je bil zdrav, pravzaprav zdrav  nikoli ni bil pri zdravniku ali v bolnici razen ene poškodbe... Letos januarja pa se je  cepil proti korona virusu, kmalu zatem pa so se pričele pojavljati težave z dihanjem in srcem in kašljanjem. Nikoli ni imel problema ne s srcem in ne pljuči sedaj pa vse naenkrat in še veliko drugih težav. Od takrat je bil že kar nekajkrat v bolnici.Tudi pod kisikom....

Še sedaj imam pred očmi njega, kako je užival ob pogledu na domačo vas ter malo bolj levo na Koroško stran..

.No saj je letos tudi za naju bilo veliko vprašanje , ali bom sploh zmogla to pot. Res sva se trudila da sva si oba povrnila vsaj nekaj kondicije, ki jo je nama odvzel prvo moja poškodba,hrbtenice,nato pa še   virus, ki sva ga staknila kdo ve kje. Nekateri sicer pravijo da to ne obstaja? Ampak če enkrat greš skozi to, si drugačnega mnenja..No včasih ga že v trgovini lahko stakneš mimo grede...Kakorkoli  , res sva se trudila s hojo z dihalnimi vajami, jaz še dodatno z vajami za križ, da pač učvrstim mišice in tako pripomorem spet k normalnemu gibanju..Kajti ne morem si zamisliti, da bi kar naenkrat nehala zahajati v naravo. Seveda veva, da bodo najini cilji vedno nižji hribi ,a to bomo počasi zniževali in skrajševali poti ,( tako kot smo visokogorje zamenjali s srednje gorjem) ne pa od danes na jutri...Pa dokler se še po bivanju,hoji  v naravi tako dobro počutiva, da nama vsaka pot kljub naporu da novih moči in veva, da je vsakdanje gibanje vir zdravja, če že ne ravno vir , pa vsaj pripomore k boljšemu okrevanju. To da je treba stisniti zobe se pa tako ve...

Že obisk Škalskega jezera in pogled na Uršljo goro je  dan poprej   naju tako navdušil, da sva takoj , ko sva  zgodaj vstala, prvo   zjutraj  pogledala čez (balkon kjer se je nad  cvetočim tagetesm   obzorje nad Kožljem,rahlo svetlilo ker se je rahlo pričelo daniti..Ja jasno bo, je dejal ON... Čeprav so vremenarji napovedali oblačno, a sva se oba tolažila, saj se tako skoraj vedno , ali vsaj velikokrat zmotijo...

Aparat sem usmerila proti nebu, a sem tako vedela, da ne bo nič s posnetkom, sem pa potem pri nalaganju slik bila zelo presenečena, ko sem kljub vsemu ujela nekaj zvezdnatega neba,ali včasih tudi slepa kura zrno najde ha ha ha... Ja včasih imaš sreče več kot kaj drugega..

Potem sva se odpeljala, kajti predvidevala sva , da bo najbrž gneča na cesti , kajti na ta dan je navadno tu gor veliko obiskovalcev, kajti god Sv. Uršule in zadnja maša oziroma zadnje žegnanje privabi veliko ljudi od blizu in daleč tudi iz Avstrijske  Koroške --od koder jih je tudi letos bilo nekaj, zelo mi je všeč njihova pojoča govorica,

Že nad Zavodnjami sva na ovinku opazila ,kako se hitro nebo na vzhodu barva... Vedno močneje in močneje..

Tisti temni oblaki nad žarečo barvo so naju malo skrbeli, a ker sva že prejšnji dan dejala: "Če bo dež ne greva," kajti bala sva se ,da se bova spet  prehladila kajti sedaj sva še bolj občutljiva po prestani bolezni ..pa tudi tako je v teh letih si pač bolj dojemljiv za razne viruse Delta, Omikron, no pa virus iz Vuhana,  pa še nekaj jih je bilo ki so mutirali, (al pa tud ne)  tako da naju oblačnost ni motila. Za mokroto pa nisva bila ravno  navdušena....

Ko pa sva se napotila mimo kapelice sv. Vida na Slemenu sva kar kmalu zašla v meglo , v začetku travnika Ciganije se križ sploh ni videl spodnja slika je

 od povratka nazaj..

Midva sva se kar hitro zapeljala po obnovljeni in 

utrnjeni , razširjeni cesti Od Kotnikovega vrha proti Križanu, tam pa se je megla  razblinila 

Do privezane mize in naprej do rampe.

Tudi tu ni več tako močno razdrapana cesta, so naredili kanal pod cesto,počasi da se ne zapihava preveč, tudi sonce se naju je usmililo, da sva lahko ujela najini senci,a sva kljub temu upočasnila ,kajti najina dihala so sedaj zelo občutljiva. Kdo bi dejal, da sva dihala na škrge... No na vrhu sva se dodobra aklimatizirala, pekoč občutek je izginil... In lahko bi vriskala in zapela, seveda če bi imela sprejemljiv glas za takšno prepevanje....

Čudoviti aranžmaji matere narave so nama polepšali pot..

Tudi na ovinku sva se odpočila , ter se slikala , vesela da sva uspešno prišla do sem.

Res sva bila vesela. Pa ne jamram ampak povem kako je bilo, je že tako da so poti in obdobja let ki jih prehodiš veliko lažja, kot pač nekatera, je življenje sestavljeno iz senčnih in svetlih plati. Nekateri povedo samo tiste svetleče srečne trenutke,morda zato da vzbudijo zavist ali nevoščljivost (češ kako jim dobro gre) tiste temne pa zadržijo v sebi, da jih razjeda od znotraj navzven, jaz pač povem, kako je !Občutek in doživljanje  na obeh straneh življenja .  Vsega je dovolj, če le nekaj časa živiš, solz in smeha sonca in dežja je že tako da na jesen življenja občuduješ samo mavrice ki nastanejo iz sklopov preživetih let ostale slabe stvari se pa izgubiv plasteh  v pajčevinaste pozabe  preteklosti...

Malo od  tu malo od tam, kakršnokoli je že, je naše življenje dragoceno neponovljivo... Ja brez dežja ni mavrice, brez težkih trenutkov sploh ne bi znali ceniti ceniti življenja...

Na vseh klopcah sva sedela, razen na novi na pobočju Uršlje goreproti Šaleški dolini.. ..

Srečala sva pohodnike , ki so se že vračali. Tu je naju srečal kuža, zelo prijazen in mehak ter lep, sem ga pobožala... 11 letni Ron z lastnikom , 

Veliko sva počivala , a sva dejala: nikamor se ne mudi saj gora vedno počaka na naju, tudi tokrat je ...

Pa seveda na razgledni točki sva si dala duška, kajti kljub letom človek nikoli ne sme pozabiti da nosi otroka oz. otroško veselje v sebi----

Koča na URšlji gori  ima novo streho, novo fasado ja in za trenutek je celo posijalo sonce da sem lahko naredila posnetek--

Prvo sva šla v kočo

Utrinki dogajanje v koči, zelo prijetno domače je bilo to od čudovito izdelanih bučk, ter tudi okrasja pred kočo, ki je oznanjevala, da je povsod v deželo prišla jesen ali pa morda za nekatere , bližajoči se praznik noč čarovnic.. vsakemu po svojem okusu, kakor si pač izbere..

Ter še nekaj dodatnih utrinkov 😁😁😁

da sva pomalicala , saj pravijo da prazen žakelj ne stoji pokonci... Se okrepčala si privoščila malo doljši počitek se pogrela..

Pred kočo  sta nama dva  dobrovoljčka zaželela "Dober dan" uživajta tu gor in res sva uživala...

Poglej  je dejal ,rož sploh ni več---ter potem mimo ograje, odšla po stezi na vrh..

Vedno več ljudi prihaja, a še zdaleč ne toliko, kot druga prejšnja leta ...

ker nisem Urška nisem šla k šanku he he he.

Ričet in čaj ter seveda pivo pa božanski domači kruh, kako je dober

Kako zabavno je bilo. Fotograf je zahteval naj mu dam ljubčka pa sem mu ga res dala..: no saj ga bi dobil ,tudi tako ha ha ha, ker  ker je bil res prešerne volje..

Res je življenje je lepo....

. Ja in 

uživala v planinski atmosferi. Ko sva prišla skoraj ni bilo ljudi...Potem pa se je koča pričela polniti, tudi zunaj jih je nekaj vztrajalo, tisti ki jim veter ni prišel do živega. 

Midva pa sva se čez nekaj časa podala še na vrh 

h

 Križu , in

kjer se je  prvič ,odkar je dopolnil 80 let   dotaknil križa in dejal ja 👍👍👍še zmoremo .Naj bo še veliko poti veliko dotikov 😍💖 ....se poslikala pomahala mojim prijateljem na Koroško, na Štajersko, ter seveda tudi naokoli so bile poslane dobre misli ,pozdravi predvsem pa dobre energije, od Gorjancev do Murske Sobote.-..Ter preko Ljubljane na Gorenjsko od Jesenic do Rogaške Slatine in še čez naše meje na sever in jug . Ja ko si tako  srečen, srečo  želiš deliti na vse strani pa čeprav samo v mislih..

Ovenela trava z zeleno potjo, je dokaz da tudi na 1698 metrov prihaja zima..

Kuža je čakal na lastnika. In novo korito poleg nove ograje da slutiti ,da bodo naslednje leto tudi tu gor spremembe.

No to ni ravno Mount Rushmore v gorovju Blak Hills v Južni Dakoti (National Memorial) v katerega so vklesani obrazi 4 obrazi- Georga Washingtona,Thomasa Jeffersona,Theodora Rosswelta , Abrahama Lincolna .. ker pa je na Uršlji gori kamen bolj mehak (saj veste tisto zgodbo ,O Povodnem možu in Uršuli ..ko je Uršula prišla s Pohorja pa se ji je noga udrla v mehek kamen ; je dejala tu bom ostala, če je že kamen tako mehak, kako mehkega srca so šele ljudije). ( hm  bo menda že držalo)

pa predvidevam da so najbrž te skrivnostna podobe osnutki morda prihodnjih predsednikov Slovenije, no, ko so sedaj v času volitev marsikaj dogaja ---

..

Ko sva se vračala sva šla naokooli po cesti, kajti veliko laže in manj naporno se mi je zdelo, kot po skalnati poti navzdol...A sem šele potem ko sva preišla domov začutila posledice hoje po prodnati makadamski cesti... No a to je že druga zgodba, to pozabiš, a čudoviti dan nama bo ostal za vedno v spominu. Predvsem tudi zato, ker sva premagala sama sebe...Oziroma svoje slabosti ,strah ,ki ti včasih hočejo preprečiti tvoje želje in načrte.Čprav se je treba prilagajati ,sklepati kompromise s samim seboj .Je pa potem veselje toliko večje,ki da vzpodbudo za naprej...

Odpeljala sva se nazaj in občudovala prelepo obarvano viniko ob TEŠu

Doma pa sva  se prepustila počitku, ter že načrtovala nove sprehode... Kajti obetajo se še lepi sončni dnevi, sedaj je malo dežja da bo potem očistilo zrak,da bo lepša vidljivost...

p.p