SPOMINI STAREGA GOJZARJA- STROPNICA.SKALNI VRH IN VODEMLJA

Zadnje dni januarja je spet bilo lepo in sončno, tako da sva krenila spet v naravo. Ker sva sklenila da prvo letos obiščeva holme in hribe okoli Šaleške doline. Lepo je , če si na kakem vrhu in gledaš na drugo stran doline in si rečeš. Tam sva že bila in tako do dobra spoznava prvo našo bližnjo okolico. Ker sva  januarja  že obiskala  Goro Oljko , ki se je bleščala v soncu, seveda je bila brez snega, Čudoviti dan sva preživela gor. lepi spomini...... 

Lepa je naša dolina in njena okolica .. 

Potem Škalsko jezero, kar nekajkrat po snegu   in kopnem nekaj za kondicijo nekaj pa zaradi nestanovitnega vremen in pokrajino proti Hrastovcu in Škalam

nekaj pa zato, ker je vreme bilo nestanovitno. Lepo je če   ti  ob pot popestri še kak prekrasen motiv in si prikrajšan zato sva ostala niže .  Le tu in tam sva imela srečo da sva uživala v radostih , čudovitega sončnega dne , kot je na primer bil dan Uršlji gori,  nisva vedela, da je zapadlo toliko snega kajti v dolini je deževalo. A kljub svežem zapadlem snegu sva neizmerno uživala , Celo naša psička je dirjala po snegu, da se je kar kadilo za njo. No nazaj grede jo je bilo treba dati v nahrbtnik. Ima kratke noge in utrujena je bila. Tudi midva, kajti veliko kje sva morala gaziti, ker je veter zamedel sled pohodnika pred nama..

 Tako sva za zaključek meseca sklenila, da obiščeva še Stropnico nad Šenbricem nad Velenjem. Majhen hrib med Paškim Kozjakom  (od tam sva prvič videla ta hrib  skrajno desno nad Hudo luknjo in Graško goro. Prav za prav so trije vrhovi . Stropnica skrajno desno, potem se vrneš, do  Šenbrica in malo nad njim  kreneš na levo na Skalni  vrh , ja ker so taki časi, da je treba malo varčevat pri bencinu  sva sklenila da obiščeva vse tri Stropnico, Skalni vrh In Vodemljo.

Obetal se je topel spomladanski dan. Skoraj neverjetno, kake temperature za konec januarja. Avto sva pustila ob cesti in se odpravila krenila mimo križa ob poti malo naprej na desno in občudovala prelepo kamnito mizo prav za prav kamnit velik blok. ter nato naprej po makadamski cesti , kjer sva kmalu krenila  navzgor mimo  lepega lesenega vikenda in kmalu zavila v gozdSe spomnim lani, ko sva bila tu prvič, nisva našla poti, ker je vse bilo zaraslo, sedaj, ko ni lisja na vejah je vse laže...

 kjer so se še videli sledovi predlanskega žleda. Čeprav je veliko že pospravljeno , je tu in tam še vedno videti podrta drevesa. Kajti v teh krajih je bil gozd zelo prizadet. Ob poti je naju spremljalo cvetje trobentic in telohov. Toliko jih je bilo, da sem slikala samo najlepše. Tale mi je padel v oči, kot bi bil iz krep papirja

 Pa mimo častitljivih dreves, ki so sicer bila že suha, a kakor pomnik nekega časa in žilavosti  je še vedno vzbujal radovednost pogled na njega.

 Kaj kmalu sva prispela na dolg travnik in mimo preže krenila spet v gozd Kjer sva kmalu nato prispela na vrh. Prav za prav nič kaj poseben vrh, a nama je kljub temu bilo lepo. Slikala sva se in nato zadovoljna stekla spet navzdol do travnika in nato v gozd, kjer  je Mery  skočila  na skalo, kot da bi hotela reči: "Gremo kam više"

 Cela pobočja teloha v vrtu Matere Narave...In v zavetju skale drobna ciklama, sicer še brez cvetja, a vseeno mi je bila všeč.

 Ko sva se vrnila do odcepa za  Skalni vrh sva krenila po gozdni cesti .Od te strani še nisva šla na skalni vrh. Sledila sva rumenim sončkom , to so znaki za te vrhove. In kmalu sva ugotovila, da je ceste konec- prišla sva do veliko skladovnic nasekanih, oziroma narezanih in nacepljenih  drv in ja, kaj pa zdaj. Lahko bi šla nazaj po poti in naprej  na levo okoli na vrh. A midva sva, kot prava mladeniča ha ha ha, dejala...Greva naravnost na vrh. Pa sva šla . Bilo je tako strmo, a nama je pot polepšal pogled na vrhove  katere sva videla modro nebo. Še šalila sva se, da sva že blizu nebesom ... Pa čeprav je bolj, kot ne obešenjaški humor ha ha ha..

Ja včasih je ob trudu in naporu dobro, če ohraniš smisel za humor.
Kmalu sva po dobrih desetih minutah prispela na vrh, a ni bil ta pravi hrib to je bil šele prvi. Toliko, da sva si privezala dušo in nato nadaljevala pot rahlo navzdol pa spet navzgor, ko sva opazila kamnitega možica in klop ob njem. Ter debelo bukev na kateri je pisalo SKALNI VRH ---
Skozi veje sva videla v Škalske Cirkovce .. Tu sva se odžejala pošteno in nato po ozki stezi, ki pa se je kmalu izgubila med drevjem prispela na gozdno  cesto  ter po njej krenila na skrajni levi vrh pred vrhom Lubelo  na Vodemljo... kjer je postavljen daljnovod in je velika čistina pod njim. A žal je od lani zelo zaraščen tako, da nisem mogla slikati Cirkovc in ne Velenja, ki se drugače lepo vidita iz tega vrha. Tako pa sv ase malo razgledala, nastavila toplim sončnim žarkom, ter se slikala in nato krenila nazaj okoli po gozdni poti do avta in se nato mimo Šenbriške cerkve vrnila vsa zadovoljna nazaj domov. V zavesti, da sva užila lep dan v naravi, se nadihala svežega zraka in tako zaključila prvi mesec januar. Kajti sobota in nedelja je pa bila rezervirana za naše športnike, .Za katere sva uspešno navijala . Bili so uspešni na vseh področjih. Bravo naši fantje in punce