SPOMINI STAREGA GOJZARJA--KO VEŠ, DA JE TO TA PRAVO-

 28.2.2016-FEBRUARSKI POHOD NA URŠLJO GORO...

 Februar se je iztekel, le par ur nas še loči od novega meseca marca-

Februar je že navadno najmanj aktiven mesec za mene  v letu, zato torej niti ni čudno, da me vsako leto v tem času zajame neko malodušje, Ne da bi bila bolna, le tako je, enkrat ne greš, drugič se ti že manj da, tretjič pa rečeš bom jutri. Ja smo pač samo ljudje.prav nič se mi ni ljubilo. Računalnik je pristal na drugem  tiru . res pa je , da sem v tem mesecu prebrala pet knjig...Ostalo pač samo tisto najnujnejše ,  kar je pač treba narediti   da človek ,funkcionira..Vsako jutro je bilo namenjeno sprehajanju okoli Škalskega jezera

pa  na Jakec pa do Pesja in okoli Velenjskega jezera , skratka Šaleška dolina....  .Pa čez Konovo in nazaj , sva odkrila eno novo pot, okoli mesta nazaj domov. In enkrat na Lisco  a to je bilo premalo..To so poti ki te sicer razveselijo a te ne napolnijo z energijo. A to ni to. Potrebujem zrak nad tisoč metrov tam je počutje edinstveno. Po ravnini, ko greš tako umirjeno, da  ni niti toliko, da bi srce prestavil v višjo prestavo in globoko iz dna pljuč  zajel  sveži zrak. Kot že nekaj let pozimi hodiva na Uršljo goro vsaj enkrat na mesec. Poleti seveda večkrat. Pa je ta mesec vedno deževalo, nekajkrat so bile druge obveznosti. Pa čakala sva na lepo sončno vreme, kajti slike so takrat čudovite in in modrina neba je kot pravljica. Čeprav nama je v bistvu vseeno, a boljše je le, če sije sonce , da ti pregreje stare kosti. No pa še mojega tako rado zebe, ker je imel pomrznjene prste je veliko bolj dovzeten za mraz. Niso pomagale vseh sort in znamk rokavic sedaj nosi iz domače volne spletene. No malo bolje je, a vseeno ga vsako leto bolj zebe. Tu in tam uporabi  grelne vložke za roke...Kakor koli, čas se je iztekal, sonca ni bilo  pa sva včeraj zjutraj sklenila. "Greva pa kakor že bo. Saj nama vreme nikoli ne pokvari počutja. 

Od doma sva se odpeljala okoli pol osme zjutraj. Mimo meglenega letališča v Lajšah  navzgor proti Zavodnju, kjer je naju že pričakal rahel poprh snega po travi.Ko sva se pripeljala do Slemena oz.

odcepa za Uršljo goro sva vedela da daleč ne bo več šlo. Prispela sva do travnika Ciganija,

ki ima ime na davno taborjenje ciganov (Romov) tukaj pustili so travniku ime in odšli neznano kam. 

Pod križem ob cesti je bilo že parkiranih par vozil. In troje sledi je vodilo naprej po snegu.Prav vesela sva bila, da tudi drugi gredo in da ni važno kako je vreme.

Midva sva pot razdelila na 6 etap.

1. Od Ciganije do Kotnikovega vrha

2-Od Kotnikovega vrha do Križana

3. Križana do priklenjene mize.

4.Od Priklenjene mize do Rampe

5. Od Rampe do klopi na ovinku

6. Od Klopi na ovinku do vrha.

 To je bilo v zimskem času najdaljša pot, ki sva jo prehodila od 2010 na vrh Uršlje gore . Ko sva bila mlajša pa sva jo večkrat od Slovenj Gradca, mož pa celo iz Velenja. No takrat smo bili pač še mlajši in ni nam škripalo po kosteh.

Prvi dve etapi sva prehodila neverjetno hitro no bilo je po ravnem  pet cm snega ni bila nobena ovira. le megla se je vedno bolj gostila. Ko sva se spustila  do  Križana  je tu bilo tudi snega manj na cesti.

 Tu naju je dohitel planinec z prijaznim psom, malo smo poklepetali nato je on šel  z kužkom, naprej na vrh... ki je užival ob božanju. Midva Mery nisva vzela s seboj, ker sva vedela, da bi bilo za njo prenaporno. Midva sva se odžejala in slikala do priklenjene mize je šlo že malo počasneje, Sneg je bil južen in  enostavno ni šlo bolj hitro. Pa še strmina .Pa cela pobočja teloha,pa repuh je pričel cveteti

 ki se je bleščal med zaplatami snega.. Ko sva prišla kapelice sva opazovala meglo pod Peco Rad.uho in Kamniškimi, ki pa sva jih samo slutila tam onkraj meglene zavese. vrh travnika sva pogledala nazaj, niti se nama ni zdelo da je tako strmo. Postajalo pa je vedno topleje in kar slutila sva, da bova ob povratku namesto po snegu brodila po blatu.

 In kar naenkrat se je spustila megla vse okoli naju

 Takrat sem imela vtis, kot da sem nekje sredi ničesar, kjer so samo obrisi dreves in njegova silhueta nakazovali da sem še na zemlji. Rada imam meglo, posebni, če ni preveč hladno. Tako osvežujoče se počutim, kot da bi me masirale po licu čudežne dlani in mi gladile brazde jeseni.

 Po dolinah cvetijo trobentice tu pa je še prava zimska idila

 Megla se je zgoščala, bolj , ko sva se dvigala manj se je videlo

 nama je postajalo vedno bolj vroče , najina lica so žarela, da bilahko spekel jajca na oko na njih. 

 Pa sva bila šele na polovici... A kljub vsemu sva prišla hitro gor, Prav za prav se mi zdi, da ni važen čas, sneg ali poletje. Starejša sva vedno hitreje prideva gor. No saj nama se tako zdi. Koliko pa je dejanski čas, je pa drugo vprašanje. A saj pravijo da je čas nekaj relativnega. Vsak si ga razlaga po svoje

Od mize do Rampe se nisva mogla odločiti, ali naj greva počez po strmi poti navzgor, ali po Zimski poti, ki pa pride do rampe, ali pa okoli po cesti.Pa je ravni takrat prišla pohodnica po poti navzdol je rekla, da je zelo spolzko , skoraj ledeno..tako sva se odločila  za cesto. Šlo je malo počasneje, ker  je bilo južno in pri vsakem koraku greš pet cm nazaj.A kljub temu sva prišla. Je pa naju ovila taka megla da so se nama drevesa zdela kot silhuete pravljičnih bitij. ta del je trajal že dalje.Postalo je prav temno, čeprav je kazalec ure lezel šele proti enajsti .Šalila sva se, da  se pozna, ker ta mesec še nisva bila nad 1000 metrov. Pod rampo se je priključila gaz iz Poštarskega doma in malo višje še iz Ivartčkega jezera.  Tu nisva šla okoli po cesti, ker je bil še celec. In snega je bilo tukaj že več. tu lezeva s poti spet na cesto. Bolj je šlo nazaj , kot naprej ha ha...Potem je pričelo snežiti , a je bilasamo snežna ploha, ki ni trajala dalj, kot do klopi na ovinku. In do naslednje klopi Tu sva se spet malo oddahnila, a kar na poti, kajti klop je bila pod snegom. Pa saj ni bilo več daleč , potem nadaljevala pot do kapelice,

 Pod smrekami je bilo manj snega in lepo gažena pot.Postajalo je vedno hladneje in kmalu je zapihalo kot bi Jagababa vršala po vrhovih. Kako čudovit občutek. Spomnila sem se knjige, pisatelja sicer ne vem več, a reklo se ji je : In večno šumijo gozdovi." Jaz sem jo sicer brala v nemščini. (Und  Ewig rauschen  die Welder ).. ((Se oproščam nimam nemške tipkovnice..))Tako mogočno ....

ki je bila skoraj do polovice v zametu. Cerkev se  seveda ni videla.--

Nekaj metrov od cerkve sem na zgornji strani opazila prečudovito smrekico in nato se je iz megle izvila mogočna cerkev sv. Uršule...Pričel je pihati tako močan veter da sva bila vsa vesela in srečna ,da sva se lahko v koči  ogrela , malicala   se odpočila...

.Bilo je čudovito srečala sva znance in pogovor je stekel.  gor sva ostala skoraj dve uri. Potem sem še poslikala dvorišče in mize, ki jih skoraj ni bilo videti.In si pričarala poletno vzdušje ob teh mizah in tako nežno zeleno mehko travo.....

 vse je bilo v megli, a tako je bilo vse bolj skrivnostno...

A kljub temu letos snega na Uršlji gori ni toliko, kot druga leta. Nato sva odšla nazaj  v meglo. A nazaj nisva šla okoli po cesti, ampak počez po strmini. 

Jutranja poledica se je spremenila v drsalnico, a nekako nama je uspelo da sva skoraj stekla navzdol , kot bi imela vsaj dvajset let manj. In za čuda, danes nobenega ne bolijo kolena. Neverjetno hitro sva bila pri priklenjeni mizi. Takrat pa je pričelo deževati, kot iz škafa. Stekla sva navzdol do Križana, kjer sva malo vedrila in jaz sem pela. "Ko tavam po dežju...." in opazovala potočke vode, ki so tekli po sedaj že kopni  cesti.

Pri Križanu sva se obrnila  proti kraljestvu kralja Matjaža in  v mislih vsa vesela rekla." Še prideva,    Nato sva nadaljevala pot in vsa zadovoljna ,sva prišla do križa,  oz Ciganije, kjer sva se preoblekla, kajti pelerin nisva vzela s seboj . Sicer sva imela nepremočljive vetrovke, no ja morda za kak nežen dežek ne pa za tak naliv..Pa pravijo, da je deževnica dobra za lase he he he...Postajalo je vedno temneje, a ura je bila šele 4 popoldne.Vesela sva bila,da je nama uspelo , kljub slabemu vremenu priti na vrh, uživati in ja napolnila sva si baterije in  samo to lahko rečem ".To je tisto ta pravo, svet je lepši,Vsak ima nek hobi veselje, ki ga osrečuje, ki je dober za dušo in seveda za telo...hoja nas gor drži, gibanje in sveži gorski zrak . Hodila bova  dokler se bo le dalo, res da včasih greva malo počasneje, a tudi počasi se daleč pride. 
Želim lep konec oz začetek  meseca marca...
Za vse pa en čudovit teloh s pobočja moje gore

p.p...