SPOMINI STAREGA GOJZARJA--URŠLJA GORA

KO TI USPE, DA DOŽIVIŠ OTROŠKO VESELJE
Mesec marec se počasi izteka, meni se je zdel letos nepopisno dolg. Predvidevam, da zato, ker sem letos izjemoma zaradi takih ali drugačnih vzrokov bila primorana biti bolj doma, kot v naravi . No par pohodov izletov sem vseeno naredila, a za moj ego premalo hi hi hi..Kot vsak mesec v teh zimskem času sva tudi včeraj uspela da narediva  pohod na mojo goro. V naši dolini že nekaj časa cveto pomladne cvetlice in cvetoči grmi krasijo park, vrtove  in obrobje mesta. Pa sva šla, ker sva šla zadnjič od Ciganije,  sva  tokrat  dejala, da  greva  iz druge smeri

A tokrat ne čez Sleme in Križana , ampak na Kotlje.kjer naju je očaral pogled na severno stran Uršlje gore in mimo prelepe cerkvice Šmohorja Smučarske koče, ter naprej po že kar zasneženi cesti do  odcepa na pot, ki pelje na Uršljo iz Naravskih ter nato naprej po južni strani , kjer je bilo kar precej manj snega,

do odcepa za Uršljo goro. tam sva pustila avto-

 Cesta je bila od začetka ledena in kmalu sem si nadela dereze. Po dobri pol uri hoje sva prispela do kraja, kjer  je bilo konec zorane ceste, kjer so veliki kupi snega ob straneh dokazovali, da tovornjak naprej ni mogel in je goseničar nadaljeval pot na vrh naprej  sva videla, da je peljal gosenčar, ki oskrbuje dežurne na  TV stolpu na vrhu Uršlje gore. Že vnaprej sva vedela da bo naporno, kajti ko greš po sledi goseničarja je tako, kot bi mlel sneg pod nogami. Pri vsakem koraku ti zdrsne malo nazaj. A ker se nama ni mudilo sva vseeno šla okoli po cesti. Sprva sva nameravala po bližnji peš poti, ali čez Zimsko pot na vrh. A ker že iz izkušenj veva da je navadno ledena, ali pa zelo gladka sva se odločila, da je bolje , da greva gor po položnejši cesti. Ja z leti že malo razmišljamo, kje je lažje. In da se manj utrudiš, da tudi uživaš na poti. Je že tako, da postaja z leti tudi pot cilj. Ko sva prispela do privezane mize sva se malo okrepčala in se pričela slačiti. Postalo je zelo vroče. tam sem poslikala na sončni strani lapuh in barvito rastlinje. Kako se je prileglo očem ta pogled na pričujočo ter seveda teloh. Pogled v Šaleško je bil meglen, enako tudi na Kamniške alpe, ki sva jih bolj slutila, kot videla tam na obzorju

Od mize naprej je bila cesta nekaj časa povsem kopna, ja pomlad že tudi tu ima svoj vpliv-. Veliko pa je pripomoglo k taljenju snega prisojna stran. Prav z užitkom in elanom sva zakorakala po njej

A te lahkotnosti je kmalu bilo konec!

Nasploh se je vse spremenilo, više, ko sva prihajala, več snega je bilo ob poti sploh nisi več razločil kje sva, kajti male smrekice in celo klopi so bile prekrite z debelo snežno odejo.-Če ne bi vedela kje so bi rekla da jih je nekdo zradiral s pobočja

Koliko snega je se vidi tu pri rampi, kjer je kažipot oz prometni znak. Mery je čisto pri znaku na vrhu. Tu se cesta kar dvigne in na ovinku pod klopjo, kjer je odcep za bližnjico sva si privoščila okrepčilni čaj.

Nato pa še po predzadnjem strmem klancu prispela kmalu do mojega najljubšega ovinka na gori. To pa je menda zato, ker je potem kmalu izhod iz gozda in se vidi cerkev.Ti macesni so v jeseni prava paša za oči. Sedaj pa samo nemo stojijo ob strani , a vedno se mi zdi da slišim v njihovih vejah pozdrav. "DOBRODOŠLA"-

Ko sva stopila iz gozda se mi je odprl prečudovit pogled na vrh gore z temnim nebom in osončenim snegom. Trenutek, ki te navda z energijo. Potem sem hitro še fotografiralaMery, ki zelo rada pozira.Ter prvo kapelico na gori, ki je samevala v objemu debele odeje iz snega-

In kar naenkrat se ustavi  čas. Opazuješ podeče oblake in sonce ki se je borilo z njimi, da je vsaj tu in tam posijalo sonce z vso močjo. Opeklo me je po obrazu, kljub zaščiti. No nič dramatičnega, a sem bila začudena, kajti ni sijalo dolgo.- Na razgledni plošči sva  se predala razgledu na  mestu , ki daje vtis, kot da je mesto s srcem. ima tako obliko. ravne na Koroškem. Pa Ivartčko jezero, ki se je bleščalo kot dragulj v dolini Je pa zanimivo, samo v to dolino se je lepo videlo. Ostale so bile v meglicah.Tu sva se še slikala  in nato po poti , ki prav za prav ni bila pot , ker je bil sneg spihan in si lahko šel previdno čez, kjer si pač hotel. Tu je navadno skalovje in strmo sedaj je bila skoraj ravnina. Kmalu sva zagledala koliko snega je tu gor in cerkev in znak ob cesti , ki je bil čez polovico v snegu. in vsa vesela pohitela h koči, kar čez mize ups, čez prostor, kjer naj bi bile mize, a so bile globoko pod snegom pokrite.

Tu ni bilo nikogar. Malicala sva in se nekaj časa predajala soncu, tišini in čaru gora.

Ko se ti zdi, da se ustavi čas, da si spravljen s seboj celim svetom, da imaš občutek, da ni nikjer, zla, bolezni ,vojn, terorja, onesnaževanja zemlje, beguncev skratka, da vlada na vsem svetu samo  harmonija brez razlik na raso, vero in politično prepričanje.
...Kar dolgo sva ostala pri koči. Nato je pričelo pihati , sva se napotila na vrh še h križu. Tam za spremembo ni bilo vetra sva pa videla, da je tudi tukaj že sonce naredilo svoje. Okoli smrek so bile globoke jame, kjer se je sneg topil, tudi Šmohorica vrh pod Uršljo je bil čisto drugačen , kot po navadi.

Na vrhu sva se slikala za spomin , nato še Mery, ki je z veseljem pozirala z nama in sama

Ter se nato vsa zadovoljna počasi odpravila nazaj .Do cerkve in nato spet do kapelice Kjer sem jo še enkrat slikala za spomin, saj upam, ko bom naslednji mesec spet tu da bo že brez sneženega objema. Nato sva se pri odcepu po bližnjici odločila za njo. . Ja to je bila hoja navzdol ha ha, kaj hoja videla sam da je pot zglajena, kot trasa za bob. Pa sem se usedla ne boste verjeli, kako hitro sem bila v dolini pri privezani mizi. Še dobro, da sem imela oblečene termo hlače. Nepopisen občutek. Ja včasih je dobro da prebudiš otroka v sebi. Toliko adrenalina, kljub letom že nisem doživela ne vem , koliko let. Ja včasih ni treba dosti, da se razveseliš in preseliš v mlada leta, ko smo se dričali po snegu. Še Mery se je dopadlo, nekaj časa me je gledala, ko sem prispela do konca pa je pritekla za menojMe je pa ta vožnja tako segrela , da sem bila podobna

velikonočnemu pirhu, ko sem prišla do privezane mize nad travnikom....Po krajšem počitku, ja tudi vožnja po presvetlih treh črkah zna biti naporna. Moraš držati smer , zavirati, da slučajno ne greš čez rob, ali v kako smreko. Je pa res, da sva gor hodila  dve uri  od tukaj nazaj pa sva prišla v pol ure ha ha...Po počitku sva nadaljevala pot še po zadnji etapi do avta. Občudovala sva velike gmote snega ob cesti in se malo sproščala ob raznih šalah kajti duh je bil še čil in svež a meso je postajalo že slabotnejše.

 Želim vam lep vikend, kateri praznujete tudi prijetne vesele velikonočne praznike. Ter seveda prečudovito cvetočo pomlad. Pa kjer koli že boste UŽIVAJTE.
p.p.