1-POLETJE 2013-
Bilo je sredi meseca avgusta, bilo je vroče dolgo poletje. v načrtu je bil dvodnevni izlet na Snežnik in Nanos. od doma sva se odpeljala okrog pol ene zjutraj. Prometa na avtocesti ni bilo nobenega, kar v zavidljivem času sva prispela v Ilirsko Bistrico, kjer naju je pozdravila lepo osvetljena cerkev sv. Ahaca .Sem sicer posnela cerkv a se je posnetek nekam izgubil.Ker sva bila prvič v teh krajih sva zgrešila pot. No to je že klasika. . Ker sva imela zapisano na zemljevidu sva le pogledala in ugotovila , da sva se zmotila (samo) za eno cesto. Kar hitro sva se peljala naprej proti Sviščakom, vmes pa še tu in tam pogledala navzdol na prelepo osvetljeno Ilirsko Bistrico., ki pa je nama kmalu izginila iz pred oči. Ker nisva točno vedela kje so Sviščaki, a sva pričakovala ob cesti parkirišče, kakor so nama povedali prijatelji. Vsi so nama pravili tam na parkirišču pustita avto, potem pa peš naprej. sva pač peljala naprej dokler se je dalo.Cesta je postajala vedno slabša. In kar naenkrat je je bilo konec. Pripeljala sva se do Kapetanove bajte. Letos spet nameravava gor pa bova šla peš od Sviščakov, ko že veva kako in kaj.Ob peti uri sva krenila na vrh.
Hotela sva čim prej priti malo više, da bi ujela sončni vzhod. A na vrh nama ni uspelo. Ko sva prečkala cvetočo ravnino je posijalo izza hriba.
Kako doživetje, ko sva tam nekje pod kočo občudovala barvanje mogočnih smrekovih gozdov, ki so se prebujali v jutranjih meglicah
Opazovala sva okolico koče potem mali Snežnik, kakor je nama povedal pohodnik.Žal je nama bilo, ker sva prvič bila tukaj, da ni bil malo lepši razgled.
Potem sva zagledala planike. Kako sem jih bila vesela. Kajti že kar nekaj časa je minilo, ko sem jih občudovala na razorju, Prisojniku in še kje v Julijskih alpah.Vrh se mi je zdel kot narobe obrnjen kotel, s katerega je bil prekrasen razgled, . Na katrem pa je včasih v sunkih tako pihalo , No ja doživela sem burjo ha ha
Veter je bil tako močan, da sem se bala, da bo Mery, ki so ji ušesa plapolala in vrtela okoli glave, dvignilo v zrak in bo poletela. Tako sem jo trdno stisnila k sebi v varno zavetje
Tudi midva sva se morala oprijeti kamnitega stebra, da naju ni odneslo
kljub temu sva si vzela ,poslikala malo okolico malo naju za spomin ter nato zadovoljna odpravila nazaj . kar nekaj časa in sva uživala na vrhu. Hotela sva v kočo , a ni bila odprta, prav zaprav so nekaj urejali od znotraj. A ker imava s sabo vedno potujoči hotel " Ala nahrbtnik" sva se malo niže usedla na lepo urejeno klopco, kot da je nalašč za naju pripravljena in prrav po cesarsko zajtrkovala.Kajti pred sabo sva imela tako čudovito panoramsko sceno, da je ne bi zamenjala za noben hotel A kategorije z ne vem kolikimi zvezdicami. Sonce se je naglo dvigalo in pohitela sva nazaj, kajti imela sva še za ta dan druge načrte.
V Ilirski Bistrici sva se nameravala srečati z dvema prijateljicama s spleta, ki se še v živo nismo videle. Srečanje je bilo zelo prisrčno . Vesela sem , da sem ju spoznala v živo. Še boljše je bilo kot sem si predstavljala Navzdol je nama šlo neverjetno hitro.Uživala sva v pogledu na zeleno bogastvo snežniških gozdov. .
Kmalu
sva prišla na prostor, kjer je bilo veliko in napis, Da je dobro,
če bi nesel vsak kako poleno s seboj. Zjutraj tega sploh nisem videla,(pa tudi ga ne bi nesla. Kajti že to breme , ki ga nesem v nahrbtniku je skoraj preveč za mojo obrabljeno hrbtenico. ja volja bi bila, a kosti so slabe.) tako me je očaral pogled na vrh pa še želja da prispeva čim prej gor.Ka zjutraj niti nisva opazila,
kajti hitela sva na vrh.Šele sedaj sva si lahko ogledala prostor okoli Kapetanove bajte. . Ko sva prišla niže sva se ustavila na ravnini, kjer je bil napis in kapelica . Takrat je skozi krošnje dreves posijalo sonce . Ja zdelo se mi je, kot da sem v raju.. nato sva nadaljevala pot na Sviščake, kjer je naju navdušil prijazni oskrbnik in notranjost doma na Sviščakih. Zelo prijazen gospod z ženo, ki je nama razložil kje je kaj in kam naj greva, kajti nameravala sva še do Mašuna in nato naprej na Cerkniško jezero. (To bo prišlo šele letos na vrsto.)A sva po kratkem premišljevanju spremenila načrt,stvar je taka , da bi človek rad čim več videl in obhodil, oz prevozil ker smo malo bolj oddaljeni od teh čudovitih krajev.Midva sva se zapeljala v Ilirsko Bistrico na srečanje prijateljic .Nepozabno tako prisrčno je bilo, kot da se poznamo že leta in leta. Nato naju je ena povabila še na dom, Kjer smo se razpričali, kakor bi rekli v prejšnji državi. Nato pa sva se peljala proti Razdrtemu in nato nadaljevala pot na vrh Nanosa.Peljala sva se dokler je bila cesta še kolikor toliko mimo Sv. Heronima na vrh, kjer je stolp žarel v večernem soncu.
Ker je bil ponedeljek je bila koča zaprta.
kamor sva prispela pozno zvečer. Spet sva uživala v toplem večernem zraku in žareče obarvanem nebu tam na zahodu sva doživela pravi pravljični večer .Opazovala sva sonce, ki se je spreminjalo iz trenutka v trenutek, dokler končno ni utonilo v meglenem oblaku tam na zahodu
Torej je mož šel nazaj do avta in ga pripeljal više da sva prespala v njem. Skuhala sva si kavo, večerjo in spala kot v Abrahamovem naročju - Zjutraj sem se jaz prebudila že veliko pred sončnim vzhodom , a to je že zgodba naslednjega dne.
No to je zgodba prvega dne.
Sledi drugi dan-Logatec- Lubnik Stari grad nad Smlednikom
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar