SPOMINI STAREGA DNEVNIKA -IZPOLNJENA OBLJUBA OB 50 LETNICI PRVEGA POHODA NA LISCO

Nedelja, kot vsaka druga, ali pa tudi ne, kajti izpolnila sva obljubo, ki sva si jo dala ob prvem obisku Lisce nad Sevnico 21. februarja 1966 leta. Takrat je bil to najin prvi pohod, kar sva se poročila - V naši dolini je bil še sneg pa je mož predlagal, da bi šla takrat kam kjer je topleje. Izbral je Lisco. Jaz do takrat nisem obiskovala ne hribov ne gora, No na Uršljo goro tja gor sem večkrat šla, a bolj zaradi tega, ker sem prebivala ob njenem vznožju  in kadar so bile gor maše, smo romali k sveti Uršuli. vsako leto najmanj dvakrat.
 Kot že rečeno sva pred 50 leti šla z vlakom, kajti avta še nisva imela. Spominjam se vožnje do Sevnice in poti , travnikov, ki so bili posejani s trobenticami. proti Planini in naprej na Lisco. A zame je bil , kot nov svet zaradi razlike v okolju.Pri nas še zima tu pa prava pomlad.No tudi to se je sedaj spremenilo...Veliko se je te poti že izgubilo medprahom preteklosti, ki počasi se nalaga po spominih, a spominjam se šumečega listja toplote sonca in prijaznosti oskrbnikov na koči. Ter odličnega kosila. In seveda razgleda. Takrat sva si obljubila, če dočakava 50 obletnico skupnega življenja da prideva točno na ta dan sem gor. Ni važno, koliko snega bo, ali bo padala toča ,ali dež midva bova tu gor. Seveda sva medtem velikokrat bila tu gor od začetka  nekaj let redno z otroci, ( nekaj utrinkov  od tega sem zapisala v blogu Od Kumrovca do Zidanega mosta.) potem pa resnici na ljubo, sva zelo zanemarila to pot, takrat v mladih letih sva obiskovala na veliko Julijske, Kamiške, potem sem jaz prenehala zaradi  službenih obveznosti, nekaj, ker sem bila nekaj časa v tujini. On je seveda med tem obiskoval, s sinom  naše prelepe planine in gore,  a sedaj pa že kar nekaj let spet redno oba  obiskujeva  ta čudoviti kraj ,  s prečudovitim razgledom. prijaznimi ljudmi in tako blago klimo, pa s cvetjem, da te vedno znova in znova vsako leto večkrat zvabi sem. Spomladi občudujeva telohe, pasji zob žanjevec in jetrnike --
 In tako sva včeraj  21.2. 2016 z hvaležnostjo, da nama je bilo dano  doživeti in izpolniti to obljubo podala na Lisco.
Seveda se je veliko spremenilo. tokrat čez Zidani most ob Savi .Tokrat  nisva šla iz Sevnice, ampak sva se zapeljala   do Lisc . Nato pa sva krenila proti Polani  in vstrmino po poti, ki sva jo že velikokrat prehodila. No včasih greva od Sv Lovrenca na Kozjem .

Potem sonca je bilo sedaj bore malo, a tega nisva niti pogrešala .vreme za naju nikoli ni odločilno, ali se dobro počutiva, ali ne.  Pa razgled ter pogled na Snežnik--- Pomahala sem mojim prijateljicam tam v njegovem vznožju ... i

Sprva po asfaltu nato pa  v gozd in strmino proti lisičjim luknjam

Res pa je , da mi je bilo zaradi slikanja žal. Za lepe slike pač potrebuješ dobro svetlobo. A končno je bilo važno , samo počutje, Vedela sem, da bo mi za vedno ostala ta pot v spominu. Ob poti so naju razveseljevale prve spomladanske cvetlice.nekaj trobentic,

teloh in žanjevec. Celo dva jeternika sem uzrla med listjem, ki se je sramežljiivo odpiral.

in Savo je nama kar nadomestil cvetje

 Pot je bila prijetna tu in tam sva brodila po šumečem listju , kje po razmočenem snegu in, ja tudi blata ni manjkalo. Ko sva prišla do Sv. Jošta tam nekje na sredi poti, se mi je zdelo, kot

, da se vračava domov. Sonca res ni bilo, a naju je razveseljeval pogled skozi veje na osončene Kamniške alpe.. Tu sredi temine, sva zrla na nasprotno smer, nama je bilo, kot da se je ustavil čas...

Pa dobra volja, ki naju vedno spremlja na najinih poteh. . Ko sva prispela go sva opazovala otroke, ki so se dričali po strmini na velikih zračnicah.

Kar zamikalo me je da bi se jim pridružila. Na račun tega sva se oba od srca nasmejala. Nato sva krenila na vrh pod nebesi-

tu gor sva se kljub vetru kar nekaj časa zadržala. Opazovala gore, in Sv. Lovrenc na Kozjem ter računala, kako dolgo bomo še čakali na encijane in žanjevec tam okoli njega.Pa na Savsko dolino je vedno znova uhajal pogled in skrivnostno obarvano Savo

Kjer je naju kot v pozdrav za nekaj trenutkov pozdravilo sonce. Počutila sva se kot v nebesih , pod nebesi. Poprosila sem mimoidočega pohodnika, da naju je slikal in ovekovečil za spomin na ta čudovit dan.. Izpolnil nama je željo. Midva sva nazdravila, nato pa sva se podala mimo Jurčkove koče v Tončkovo ,

kjer sva se zadržala kar dolgo.Privoščila sva si dobro, okusno kosilo . Ter obujala spomine, kako je bilo pred 50 leti, da je takrat bila taka gneča tu gr da so nama prinesli rezervno majhno mizico. Tudi sedaj je bilo kar nekaj ljudi, a seveda prosttora je bilo dovolj.

Potem sva se zadovoljna in srečna vrnila v dolino.

Ko sva se vrnila domov, je bilo tudi v naši dolini oblačno sivo vreme. A midva  tega sploh nisva čutila, kajti za sabo sva imela tako čudovit dan, ki se ga bova z hvaležnostjo in veseljem  vedno  spominjala ---
P:P: