Spomini starega gojzarja- Čreta

Greš na desno med zelene smreke, na Boskovec,

 pristaneš pa med barvitimi bukvami  na Čreti 

Torej tako je bilo.. Namen in cilj je bil Boskovec na Mozirski planini.. Že v Gorenja vasi  sva videla da je cesta zaprta proti Mozirju. Sva dejala,  nič zato ,bova pač   se peljala na okoli do Letuša, in od tiste strani naprej proti Mozirju .. A že v Letušu , ko sva zavila mimo rondoja KJER SO SPLAVARJI VESLALI NA SUHEM  in proti Mozirju kjer sva krenila na desno a kaj kmalu je nas ustavil zapis da je cesta do zaprtaodprta samo do zapore.. Baje nekaj gradijo na Golteh...

Torej kaj naj narediva kam naj greva, tako čudoviti dan da je bilo treba izkoristiti ... Odločila ssva  se za Čreto zapeljala, 

po čudoviti dolini Črete ,  skozi  Nazarje, ter se  potem ob odcepu 

zapeljala do koče na Farbanci.Kjer je nekaj pohodnikov že se krepčalo , za pot, naprej...

pustila avto  v gozdu malo naprej , ter krenila po cesti mimo mogočnih dreves, ma ne moreš mimo da jih ne bi občudoval...kar hitro sva prispela na na razgledišče Križ.. namen nedeljskega pohajanje po naravi ni bilo da ne vem koliko prehodiva, kajti neumno je pretiravati..Je tako da je nama korona pobrala zelo veliko moči meni še dodatno poškodba... Torej korak za korakom vsak dan redno kdaj malo več, drugače pa samo da se razgibava...Torej cilj je bil ,da preizkusila razne terene, gozdne poti , poti s koreninami strmino in spust..ter seveda da vidim koliko so se mi povrnile moči.In ravnotežje...

Mimo luž, ki so malo večje kot pred tremi meseci, ko sva bila tukaj, ko sva ša na Tolsti vrh 1078 m, Kar kmalu sva prispela na Razgledišče, kjer sva malicala ter se prepustila  sončnim žarkom... tako čudovita sončna nedelja ,kot je že dolgo ni bilo izkoristila sva jo..

Kmalu se nama je pridružil kolesar ki je že zaključeval svojo dopoldansko turo, kar nekaj časa sva se menila z njim.. nato je on odpeljal midva pa sva si privoščila izdatno sončno kopel..On je bil tako dobre volje raziskoval je tla in iskal kako cvetko zapoznelo v rasti. A je dejal na koncu v smehu, da je vseeno še  najlepša roža tista...

To sem preizkusila tudi moje ravnotežje, kajti to je do sedaj bilo kar bolj majavo.

Zelo vesela sem bila, da so se mi že toliko povrnile ,moči po dveh mesecih in pol, čeprav sem včasih močno dvomila da še bom sploh lahko letos hodila naokoli.Seveda še ni tako , kot bi moralo biti, a bo že . Celo na eni nogi že lahko stojim ja ko si v naravi pač vse poskusiš..Pa tako je, da ne samo jamram ko se ne da ampak sem presrečna da če hočeš gre 

Me je pa ta poškodba še dodatno opomnila, da prav nič ni samoumevno ,da prav nič ni podarjeno, ter da se je  za vse  treba potruditi...

Uživala sva v pogledu navzdol,

Avtocesta,  kljub bližajočem se praznikom je bolj kot ne samevala...

Potem pa sva se napotila nazaj do izhodišča , ob krasnih motivih in se zapeljala do prvega travnika ter nato odšla do cerkve svete Katarine, 

Ter se potem napotila naprej do koče na čreti kjer sva bila že tudi poleti ko sva bila na tolstem vrhu že takrat je nama bilo všeč tukaj predvsem pa prijaznost oskrbnico

Ta prijazen kuža naju je spremljal nekaj časa, potem pa se je pridružil drugi skupini ki se je že vračala nazaj..

Ob lepo okrašene križu cvetlicami

Sva zavila naravnost na desno

Ter se skozi gosti smrekov gozd

Kar naenkrat znašla sredi žarečih barv ki so naju povsem očarale..

Ja časih res ni treba daleč ali visoko da občutiš barvitost jesenskih barv

Pohitela sva naprej navzdol mimo krasne kapelice, božjega lesa, ki je svojimi rdečimi plodovi kar žarel ob poti

Pa sva spet tukaj

Lepo je tukaj

Okrepčala sva se, postregla pa nama je tako prikupno točajka z majhnimi rožički primerno temu času, a izžarevala je toliko pozitivne energije da sem vprašala če jo lahko fotografiram,z nasmehom je prikimala ter se nasmejala da se je še poglobila ljubka jamica licih..Ja tudi zaradi prijaznosti se rada vračava sem..

Spila sva res dobro kavico

Na zdravila jeseni predvsem pa, slabila kr hvaležna in vesela da sva se znašla tukaj

Nadaljevala svojo pot navzgor mimo pašnika kjer so se še krave čudila najdemo dobremu razpoloženju ker se potem napotila po strmini navzgor a sva sredi strmine se ustavila

Ter si privoščila brezplačno darilo narave in sonca vitamina  De

Tu sva tudi videla ,da s hojo po strmini , noge postanejo povsem mehke, torej še bo kar treba delati na vajah  za mišice, če bova hotela še to jesen se potepati po naših gričih gor in dol gor gor in dol--A sva se v tolažbo s pogledi iskala cvetje, ki ga res ni bilo veliko, a zato nič lepši kontrast barvam jesenimimo naju so prihajali izletniki ki jih je bilo kar veliko a midva zmenila zato uživala sva po moto Carpe Diem.. ter se ob tem imenitno zabavala , rekoč kako srečo  imava, da se lahko sredi narave s prekrasnim razgledom na pokrajino pod nama, vzameva čas, zase za zdravje skratka, z zavedanjem kako lepo je življenje... Se sicer za koga male nepomembne stvari za naju v teh letih neprecenljivo svoboda v naravi...

Kot vedno so se tudi tu gor vzela čas ob hodila sem cerkev poslikala lepoto jeseni ker se potem napotila naprej..

Lipe so različno še olistane, nekatere brez vsakega lista nekatere pa se še bohotijo v jesenski barvi plašča..

Mimo kapelice in

Ha ha sem se nasmejala , ko sem na majici videla ta napis... no ne na moji a vseeno , bi lahko bilo slično napisano, ker pač nimam tako blagozvenečega glasu, mi je nekoč ena dejala da je ravno tak kot razglašen klarinet.Kakor koli baje ga ne pozabiš tako hitro ha ha ha...Ja smo tudi samokritični včasih ...

spomenika

Navzdol skozi bleščeči gozd ter se ob robu travnika ozrla na savinjsko dolino in mozirske planine nad njimi vesela sva da sva na tej strani kajti mozirske planine vso porasle z zelenim smrekovim gozdom tu pa jo se že bilo od čudovitih jesenskih barv..

Mimo opomnikov na pretekli čas naše zgodovine z željo da se nikoli ne ponovi potem pohitela naprej twoo so naju srečali pohodniki, kar pred se jih je bilo ki so šli v obratno smer kot midva

Midva pa sva pohitela nazaj mimo cerkve svete katarine

Ob tem občudovala prekrasno barvitost krošenj pod nama.lj pod namatokrat sva se odločila da se vrneva po do sedaj še neznani cesti proti Kokarjem in Nazarjam

Zelo dobro označene poti, a kljub temu sva zgrešila cesto, (ha ha tipično za naju v vnemi da raziščeva čim več neznanega terena) kajti ni nama šlo v račun, da bi se morala potem, ko sva že nekaj časa vozila po asfaltni cesti zadnji del poti peljati po makadamski cesti ... No ja pa tudi gozd je naju očaral in sva s ezaklepetala...

Zelo mi je bilo všeč ta kontrastna pokrajina

Ob takih čudovitih barvah si enostavno želiš da poti ne bi bilo konec...

Kar hitro sva prispela v dolino, kjer je bila v senci cesta še mokra od jutranje rose...tako se je bleščala ...

Mimo krasnih stavb,

Ter v Nazarjah, občudovala bleščeča stavbo tik ob cesti, ter cerkev nad njo..

ter potem krenila za rumeno puščico...

 

Ter se  nato ob Lukoviškem potoku mimo čarobnega pobočja

 Barvitega pobočja vrnila polna dobre energije kje je te dni res pričelo primanjkovati ,zaradi takih in drugačnih vzrokov ...a to je že druga zgodba,... Lepo je da se lahko poiščeš olajšave nove cilje za nove poti za v lepšo jesen.. tako lahko zaključim kako se paradoksalno sliši da se velikokrat jezimo nad ovirami, ki jih nam življenje meče noge, ali je pred naše  jeklene konjičke, da nam prepreči pot vedno se najde izhod včasih še morda bolj na barvito stran cilja.

p.p.