SPOMINI STAREGA GOJZARJA- -ČRETA 1 del- JULIJU MESECU V SLOVO 10 del

 -ČRETA- 1. del-

Kar nenavadno se mi zdi, da šele sedaj ko se že skoraj izteka jesenski mesec september , obujam spomine na to čudovito pot,konec  meseca julija, a kot že v prejšnjem zapisu rečeno , včasih pač načrte prekriža kaj nenačrtovanega. A bolje pozno kot nikoli...

Torej kot sedaj že dvakrat doslej sva še tretjič obiskala ta kraj , hrib z vsemi prekrasnimi zanimivostmi. 

Skozi pestro še dremajočo Zgornjo Savinjsko dolino  Bila sva zgodnja , sonce se je ravnokar dvignilo nad obzorjem, ter osvetlilo kažipote ob cesti, da so zažareli kot veliki lampinjončki v toplih jutranjih barvah,Pa da ne govorim o koruznih vršičkih, ki jih

 je jutranja svetloba pobarvala kot staro zlato...

Skozi šipo sva se ozrla na vzhod in že sva zapeljala po ozki a lepi makadamski cesti navzgor 

Kjer so  sončni žarki na ovinku  ravnokar dosegli debla čudovitih ravnih smrek 

Ja lepi so ti gozdovi tod okoli .Pa tudi dajejo vtis zdravega gozda, ne tako , kot drugje kjer je ledolom in lubadar terjal svoj davekA že sva se bližala  najinemu prvemu cilju koča Farbanci -

 

kjer sva se samo za par minut ustavila, kajti koča je bila zaprta. Itak sva bila še prezgodnja, a , sva lani bila deležna gostoljubnega sprejema..a midva sva že hitela naprej do spomenika kjer sva pustila avto in se  preko Razgledišča Križ   

kjer sva uživala v razgledu na Vransko in dolino pod nama A  sva kmalu odšla naprej...

Zjutraj ni bilo jasnega neba se vidi na sliki  

nekaj sem jih posnela , ko sva se vrnila nazaj  s Tolstega vrha..

Po kratkem počitku sva se odpravila naprej  Tolsti vrh 1077 metrov visok hrib,

To pot sva šla drugič. Je že tako kjer je nama všeč pač ponovima poti, čeprav veva , da si s tem zmanjšujeva število na novo obiskanih vrhov.

Grede sva še ob skali se naslonila na njo, kot je že najina navada, in se potem ustavila še   spet na Razgledišču Križ

Zanimiva pot s lepimi motivi ob njej

Pot je zelo raznolika, od gostega podrastja do strmine in kamnite poti

Kjer moraš paziti da stopaš previdno , pa skoraj že zarasla pot bujno zelenje, ki da slutiti, da je tu močvirje..

Ko sva prispela do kmetije na samem, s prekrasnim gankom stro hišico s cvetjem na njem, ki  me je že lani očaral pogled na njega. Gospodar je nama kasneje povedal da je letos že peto leto kar mu krasi pročelje lesene hišice nad ostalimi stavbami.. 

 bila presenečena, kako je tu še okoli hiše in koruza lepo zelena. Ko pa sva v teh sušnih mesecih kje videla majhno in porumenelo pridelke ter porjavele travnike od suše

Lepo obdelan vrt s prekrasnimi vrtnicami in bujne lipe ob njem 

Zelo lepo označeno

Midva pa sva že hitela navkreber , kjer sva srečala lisičko zvitorepko, ki si je iskala zalogaj za svoj zajtrk, ki je nama prečkala pot. Sicer imam skoraj vedno pripravljen fotoaparat , da lahko hitro posnamem kaj, a tokrat sem tako presenečeno obstala in samo gledala kako je švignila za grmovje..

Cudovita pot pogled med krošnje smrek ob poti pa tako lepi grmi praproti, ja tako da si ves vzhičen in sploh ne občutiš napora v strmino..

 Zelo lepo in duhovito označena pot..

Ker sva že lani bila tukaj sva vedela kam in kje pelje pot. Sva kar hitro prispela na vrh, hm po najinem mnenju. Kdo drug bi dejal da podvojiva čas. A ker čas za naju sedaj ni več ovira in je  za naju vse relativno, skratka imava čas vsega sveta , se šaliva. No vsaj na pohodih je tako... Drugače  pa se še kako zavedava minljivosti časa. A to je že druga zgodba. Uživava sedaj in tukaj. Tako si večkrat sredi poti vzameva čas,  se usedeva prisluhneva tišini, ali pa gozdnemu šepetanju  drevesnih krošenj ...  ki šepetajo svojo večno pesem lepoti življenja...,ali pa obujava spomine... Neprecenljivo...Tako nekako ustaviva vso to drvenje skozi življenje ob zavedanju da le ni tako vse plehko in brezdušno, kajti narava bogati in nadgradi nas ter nas naredi boljše in dovzetnejše za vs eokoli nas...do ljudi in živali ...

Na vrhu sva se vpisala se ovekovečila ter uživala v poletnem jutru

Nato pa sva se vrnila nvzdol mimo kmetije kjer sem grede  posnela metulja Črtastega medvedka, ki  so baje na rdečem seznamu izginotja. Ja srečaš jih še lahko samo v predelih kjer pesticidi in kemija še ni razširjena...

Prekrasne zaplate praproti ob poti vsekakor polepšajo pot. Posebno tistim ki jim je všeč praprot...

Ob takih motivih se vedno spomnim pesmi iz otroških dni. Ki gre nekako takole. "Kdo bo dekle ljubil, kdo bo praprot žel. Hm sedaj jo še malo kje, ali pa sploh nikjer več ne žanjejo, ampak dekleta se še vedno ljubijo ...Jap tako je nekaj izgine a nekaj kot ljubezen ostane večno. 

se ustavila še spet ob Razgledišču  Križ, ter se nato napotila nazaj po isti poti  do izhodišča.

Nato pa obiskala še drugi del poti  po Čreti . A to v naslednjem zapisu Čreta 2.-

p-p-

 

Spomini starega gojzarja-- Ko ti načrtuješ obračaš......

Ko se vse  enostavno  drugače obrne, kot si želiš 

Letos sem lahko samo dvakrat občudovala dišeči vonj ciklam......

Včasih si res zaželim, da bi se utrip časa malo pospešil predvsem zato da bi se trenutno stanje hitreje uredilo. Moj padec ali kako naj rečem spodrsljaj, kajti stopila sem na okrogli kratek les, ki se mi je zavrtel pod nogami, zviška me je vrglo na zadnjo plat .In to skoraj na ravnini... Bilo je tako hudo, da nekaj časa nisem mogla ne sedeti se ne obrniti , ne obleči. Bila pri zdravniku me poslal na rontgen, ki ni ugotovil ničesar novega, .mi je zabičal da moram priti ob takih nezgodah takoj k njemu. No jaz sem šla šele 18ti dan, ker je bilo pač hudo... Napisal recept proti bolečinam , ter me domov in ja z mazili, tabletami itd , kar jih premore domača in farmacevstska lekarna, kot Ice POwer, protibolečinski bliži  so mi olajšali več kot mesec, kat neznosnih  bolečin, res je bilo hudo, drugače imam  kar visok prag bolečine, najbolj je še pomagala mešanica zelja, medu in kurkume, ..pa mazilo iz smole pa arnikobvo žganje, ja kaj vse človek ne uporabi ko mu je tako hudo , ko imaš občutek da se boš prelomil v križu..Sicer vem kaj so bolečine sem pred leti že parkrat "pretrpela" vnetje bedrnega živca, a to sedaj je bilo veliko hujše..  

 No morda k moji občutljivosti pripomore tudi EMŠO  da sem pač že v letih, ko postane telo bolj občutljivo na udarce..Imela pa sem srečo kajti lahko bi se tudi hujše poškodovala.. Najhuje je bilo ko se nisem mogla ne obleči ne sleči ne vstati iz postelje   pa tudi vsak gib  v nepravo stran je bil dramatičen. A kot se vsemu slabemu izteče čas se počasi tudi meni popravlja stanje. Hodila sva vsak dan v park, sicer od začetka z veliko počitki na klopcah a nato z vedno manj postanki Sedaj sem uspela že narediti v dnevu tri km. No za mene, ki sem drugače 10- 20 km spravila zlahka pod gojzarje se to sliši morda zelo malo. A je že tako, NIKOLI ne podcenjuj  skromnih začetkov ... 

Sedaj se tudi že lahko usedem pred računalnik, in sem malo daljši čas , pred zaslonom.Seveda z oporo za hrbtenico ... 

Kakorkoli vesela sem, srečna, hvaležna  , da lahko spet malo več se posvetim mojemu hobiju. fotografijam ,jih pregledujem in ja takrat mi je lažje, ker pač sem optimist in hočem še hoditi po teh čudoviti naravi... Ter seveda opisom najinih potepanj po naši čudoviti deželici. Sicer nas zadnje dni pere dež, no na mene to drugače ne vpliva ravno veliko, razen seveda da imam takrat vtis da so še bolečine pač malo bolj intenzivnejše, kot običajno.

Kadar le ni bilo prehudo sva vsak dan šla na sprehod, sicer kratek, in naporen, a kdor ve, kako hitro se lahko izgubi kondicija, ki se moram pohvaliti je bila letos pri nama obeh na najvišji ravni... Premagovala sva strmine in nobeden ni imel potem problema s krči. No včasih On, a sem ga zmasirala z žganjem v katerega je bilo namočeno kostanje in ja vse se jetakoj izboljšalo ... 

Zadnje dneve pa opažam na svojih kratkih sprehodih, kot da to niso moje noge. Tako mehke so, kot bi bile iz želatine , Ja kam se je izgubila vsa telesna pripravljenost, ki sem jo vzdrževala vso zimo, pomlad poletje , vse je izpuhtelo v zrak, ali pa jo je spral nenehen dež, sem se šalila in se norčevala iz svoje nebogljenosti.Ja včasih  črni humor na lasten račun je kot balzam,a po drugi strani sem si dajala vzpodbudo poleg vseh drugih prijateljev, da sem se glasno vzpodbujala in pravila, :Ja danes je že bolje kot včeraj... Ob tem pa ob  nemem spoznanju, da ne morem pobrati niti stvari, ki mi je padla iz rok, stisnila zobe...

No to se počasi izboljšuje , celo moj mi je dejal, da če bom tako nadaljevala z vsem da bova morda le lahko šla okoli Škalskega jezera, potem pa še morda na kako majčkeno vzpetino.. A se nikamor ne mudi.. Vidi pač da se je gibljivost izboljšala, tudi kuham sedaj spet jaz... Tega je najbrž najbolj vesel, čeprav sploh ni slab kuhar. Smo pa od začetka jedli tiste stvari, ki sem jih prej pripravila in so bili v zamrzovalniku:kot je Nadevana paprika , golaž, kroketi , češpljevi cmoki,pač jedi ki so bile namenjene uporabi, ko se vrneva po celodnevnem pohodu domov.. Ja in tudi parkrat je bila pica na mizi, ko je zmanjkalo idej . No meni je bilo tako vseeno ..Že to je veliko pomenilo , da se je res trudil, da bi mi malo olajšal prisiljeno mirovanje .Še pa zdaj veliko del , ki sem jih prej opravila jaz  namesto mene on naredi on...Kajti  

.. Kakor koli počasi, a res počasi gre na bolje.Danes je 38 dan in upam da bo bolje. Spet sem optimist sicer malo z zavoro....ha ha.. Kdaj pa bo povsem spet bo pokazal čas. A ker vem, da je mirovanje začetek konca se pač trudim tramsto počasi iti naprej... Res pa je da je za letos odpadlo zelo veliko pohodov..Za nekatere mi je tako žal, da bi najraje jokala  ,ker sva jih že lani morala se odpovedati, zaradi drugih vzrokov. Letos bi lahko jih obiskala , a se ne da nič pomagati. No bova  nadoknadila  naslednje leto... do takrat pa upam da bo kondicija spet na višku.

p.p.

Spomini starega Gojzarja-Klemenča jama- 9-Juliju mesecu v slovo

POSLOVILNI POHOD.

Vroče poletje se je še kar nadaljevalo,težko je ostati doma ,če veš da so kraji , kjer je prijetno hladno kjer lahko zadihaš iz polnih pljuč ,da se ti zbistri glava in ohladi telo....

Ker sva že nekaj časa nameravala obiskati Klemenčo  jamo. In ker veva. Da pot pelje ves čas po senci in gozdu sva se kar hitro odločila in se odpeljala proti Logarski .

Kar hitro sva se pripeljala do doma Planincev, kjer je bilo parkiranih že nekaj avtomobilov, tudi takrat so se ravno odpravljali na poti v drugo smer kot midva. Bilo je še skoraj temno, ko sva krenila ceste v gozd proti najinemu cilju..

Vedno svetleje je postajalo gore nad nama, ki so se sicer skrivale, nad  gostimi  krošnjami, a tu in tam sva le ujela njihov obris

Sprva po položni nato pa vedno bolj strmi gozdni poti, kje je kmalu postala peščeana in vedno bolj kamnita ter strma,sva kmalu prispela više. Do ovinka, kjer sva opazila da ne bom na nasprotni strani postajajo vedno bolj modro nato pa so zaživele  gore v svoji mistični lepoti...

.. barve in svetloba se je spreminjala kot po tekočem traku.. Sprva skoraj nenaravno obarvane skale, sva kot  prikovala na pot samo  nemo in čisto tiho zrla ta čudež rojstva novega dne...

Žal ta lepota vedno traja tako kratko veliko prekratko.. srečna in hvaležna sva oba bila da je nama bilo dano da vidiva tap prizor ki bo nama ostal za vedno v spominu...

Čarobnost je izpuhtela skale so postale spet samo navadne skale midva pa sva se napotila naprej proti našemu cilju...
 

Kljub temu da nisva hitela, sva neverjetno hitro prišla do table z napisom, ka nama je  povedal,da sva dosegla višino tisoč metrov...

Včasih sva hodila gor od velika skozi predor

Tukaj sva tokrat šla drugič,

Ks prispela do odcepa kjer se ena pot spusti navzdol do Plesnika, kjer smo včasih  včasih hodili gor.

Sva pričela obujati spomine na naše neštete obiske Klemenče jame.

Ko smo bili mlajši smo veliko poletnih nedelj preživeli v Logarski dolini ,imeli smo z otroci piknike, smo se igrali vmes pa skočili še na Okrešelj največkrat pa na Klemenčo jamo..

No to je bilo pred 50 leti, takrat je bilo še vse drugače Logarska dolina in sploh hribi, še niso bili tako oblegani,kot sedaj. obiskovalci so bili navadno ljubitelji gora in narave. Vse je bilo prisrčno posebno prijaznost in domačnost gorskih koč je bila nekaj posebnega... Seveda smo hodili tu gor tudi kadar smo šli na Ojstrico, skratka spomini so se porajali z vsakim korakom..Čeprav nisem ne vem kak nostalgik, a spominjam se rada lepih trenutkov ..

Kar hitro sva dospela

Do koče kjer sva se okrepčala osvežila, ter uživala v čudovitem pogledu na KSA..

Travnik pred kočo  je bil poln cvetja, vseh barv prevladovala je rumena...

Pa tudi lila barve, modre roza je bilo precej veliko je bilo tudi  preobjede, ki sem jo letos tokrat videla tu prvič..

Šla sva tudi do spominskega obeležja

Še vedno znova in znova ozirala tja čez proti turškemu žlebu, ter vrhove nad njimi... Je že tako da se spomini zbudijo sta pomočjo, občutiš v prsih sladko grenko bolečino ,sladko zato, ker si hvaležen, da si lahko obiskoval občudoval in občutil lepoto naših gora, grenko pa seveda zato ker veš, da nikoli več ne bo najina  noga   se dotikala teh gorkih steza in klinov,ter občutila prijetno hladen dotik jeklenic  po teh  vrhovih, a je že tako! Vse  ima svoj čas svoj začetek in svoj konec, Čas prvega snidenja in čas slovesa..Midva sva lahko samo hvaležna da je nama bilo dano več kot pol stoletja skupaj hoditi po teh skalnatih steza....

Sedaj pač nadaljujeva , najine poti po malo nižjih planjavah, dobravah in gozdovih pa sva ravno tako zadovoljna in hvaležna...

Nato pa sta se odločila da obiščeva še najdebelejši macesen v Sloveniji..

Po ozki peščeni stezici med cvetjem,

sva krenila sva navzgor

Bilo je še prijetno hladno, mi smo še  bili v senci,

A sonce sej e nad krošnjami smrek spuščalo vedno nižje in nižje..zelo kontrasten aranžma cvetja je še polepšal trenutek...

Včasih res ne potrebuješ veliko, da si lahko rečeš lepo je živeti, pridejo enostavno trenutki, ko začutiš da ta narava osrečuje očiščuje da enostavno postaneš boljši človek... Bolj dojemljiv za vse dobro.

Nazdravila sva, trenutku in veselju da nama je uspel načrt obiska tega čudovitega kraja..Z vsakim obiskom kakega kraja sva presrečna in hvaležna da je nama še dano hoditi nama tako ljubih stezah..

Gledaš vidiš,občutiš srečo ,ki te preveva.Ja lepo je življenje...

Ko sva midva prispela bilo nobenega mir tišina skratka pravi planinski raj..

Potem sva krenila naprej mimo cvetočih ciklam

Tudi tukaj se je kar precej  spremenilo..

Klopca je na novo

Kamenje okoli macesna tudi, a to je najbrž zato da se zavarujejo korenine  macesna...

Tu je bilo zelo prijetno sedela na klopci,v tišini,sredi ničesar a kljub temu sredi vsega..Slikala sva se da bova lahko v poznejšem času osvežila ta trenutek sreče...

Nato pa sva se vrnila spet do koče,

Ter se napotila navzdol

Katera so pričeli prihajati prvi obiskovalci Klemenče jame, nekatere družine z majhnimi otroci ti so ostali tukaj nekaj jih je bilo  s čeladami in varovalnim kompletom ti so se povzpeli na  vrh Ojstrice.Par jih je odšlo po stezi do Macesna nekaj pa na Strelovec in Krofičko.Kolikor sem ujela nehote med glasnim razpravljanjem.. nastala je skoraj gneča

Vesela da sva lahko midva kar nekaj. časa v miru  in tišini narave  uživala gostoljubje tega čarobnega kraja, sva se 

napotila navzdol

mimo cvetočih  modrih preobjed.Potem sva 

polna energije ter veselja pohitela iz vedno bolj toplih sončnih žarkov v  senco gozda..

Lepa posušena smreka tik pred izhodom  je kot opomnik minljivosti tega časa..

Pozvonila sem za srečo,varen korak zdravje ,ljubezen in mir tega sveta.Vsega smo potrebni prav vsi,teh dobrin ni nikoli preveč 

Še zadnji posnetek in pogled na  gore, ter tihi HVALA

 za slovo...

P.P