SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LISCA-

 Kot sem napisala pred časom, ko nisem pisala , da  je še nekaj poti , ki so na naju pustile globok vtis pa bom pričela kar po vrsti od zadaj naprej...

LISCA -Po pastirčkovi poti.

 Že kar  nekaj let se meseca decembra odpraviva na Lisco. in to po pastirčkovi poti iz  Cerja , Ko sva se dvignila  nad meglo sva začutila navdušenje prej sva hodila  iz  Lisc, oziroma  Razborja , ali iz Polane. A zadnjih  pet let redno vsak december greva po tej lepo speljani poti na Lisco.Skozi Sasavje in nato po posavju je naji ob zeleni reki Savi skozi spremljala tako gosta megla, da sva bila res vesela ko sva se dvignila do Razborja in še više , je naju razveselila jasnina neba in sonce pogled na  morje megle, pod  nama pa je nama  dodalo še dodatno moč ter veselje  ,da sva izbrala res  pravi dan za uživanje v naravi ,a že sva prispela do parkirišča. res je prijetno tukaj.. tokrat je  še je bilo brez snega , nad nama modro nebo in sonce ki sva ga zadnje dneve kar pogrešala v naši dolini.

Sprva po asfaltu., a sva kar bila vesela, 

da je pot kmalu zavila v gozd , ki je zelo lepo  speljana. 

Sprva položna pot, potem pa v cikcakastih zavojih se dviga vedno više.

lepa mehka pot.

tudi umetelno narejena klopca nama je prišla prav.. Tik pod plezalni steno. Ja če bi bila mlajša, kot včasih bi seveda se povzpela po njej. A je že kar nekaj let ko sva se odrekla tem radosti plezanja. Tako sva  nadaljevala pot pot mimo okrašene ga božičnega drevesca, kjer sva  kot vsako leto dodala tudi najina okraska.. 

Tu sta naju dohitela dva mladca iz Sevnice , ki sta naju tudi ovekovečila za spomin na ta čudovit  sončen dan.

nato sta odhitela naprej na vrh a sva ju še pred ciljem srečala. Midva pa sva pohitela  klopce , oziroma razgledne točke , ter uživala v tišini gozda , razgledu in svežem zraku.

Tu sva si  res vzela čas , opazovala dolino pod nama ki jo je še vedno prekrival beli pokrov megle. Ki pa se je vedno bolj tanjšal..

Midva pa  sva si privoščila pošteno okrepčilo , čas je bil za malico.
zadnji del poti sva prehodila zelo hitro.

In že sva bila pod kočo

mimo kapelice..

Koča je bila seveda zaprta. 

Pa sva se usedla k steni, kjer je bilo prijetno toplo , ter se predala soncu in veselju, da je nama uspelo tudi v tem času obiskati, ta nama tako ljubi vrh. Obujala sva spomine na prvi  obisk , ko sva prišla prvič tukaj gor. In koliko se je vse spremenilo tu. Koča je povsem druga, ni več stavbe ob njej, pa tudi ni več tistega pravega planinskega vzdušja, kot je bilo pred več desetletji takrat. Ampak, če to odmisliva je kljub vsemu ta kraj eden  izmed najinih najljubših .Pa ni važno od kod prideva gor. Ja je že tako vse se spreminja , saj sva se tudi midva pa ali je nama všeč ali ne, tak je krogotok življenja , vse  se komercializira , da o prijaznosti oskrbnikov ne govorim. Kljub temu , da niso neprijazni, kadar je pač odprta koča, ampak ni tako kot je včasih bilo  ha ha .

Belina megle se je razblinila, vse je dajalo vtis, kot da bi nekdo vrgel čez Posavje koprenasto  pregrinjalo, ki je dodalo panorami pod nama nek skrivnosten umetniški vtis.

od daleč sem posnela modro nebo nad Jurkovo kočo ,nato pa sva mimo dveh obiskovalcev ,ki sta bila razočarana , da je bila koča zaprta , sva pohitela okoli po cesti na vrh, počutila sva se prav pomladno , kajti  ob robu ceste sva videla kar nekaj popkov teloha. 

Že sva bila ob  tabli kjer jo, ali se vedno slikava .kajti tukaj se počutiva res dobrodošlo

Na vrhu pa je pihalo tako da sva potem kar hitro pohitela naprej

Grede uživala ob pogledu na KSA, na  Veliko Kozje ki sva ga poleti obiskala, ter uživala ob spominih ob pogledu na cerkev  sv. Lovrenca in obujala spomine na spomladanski obisk encijanov ter potem poti na Lisco in nazaj. 

Tudi na tej klopci se nisva ustavila niti pod nebesi , tudi na klopci zaljubljenih ne , tam sta ravno uživala v izkazovanju ljubezni  dva mlada ,ki naju nista niti opazila,  ja pogled v dolino pa je dokazoval, da dokler bova midva spet na izhodišču  ne bo več megle v dolini...Res je ni bilo.

Hitro sva se vrnila kozi smrekov drevored, do razgledišča in  navzdol

kjer se je nama odkrila do sedaj zakrita reka Sava.

Nadaljevala sva po isti poti do izhodišča 

Kjer sva občudovala kraje in cerkve  pod nama, ki jih je zjutraj skrila megla v svoj objem Prvo Razbor 

Most v Radečah

Laško

reko Savinjo 

Ter ujeto svetlobo v  kapelici v Arji vasi. Zadovoljna , z zadnjim obiskom tega leta ,na tem vrhu in z mislimi že na prvi obisk v letu 2026 ,ki bo seveda nekaj posebnega  za naju , bo namreč  60 let odkar sva prvič bila tu gor, takrat sva prišla iz Sevnice.  No o tem naslednji mesec.

P.P.

Spomini starega gojzarja. Škalsko jezero po razširjeni poti

 

Čeprav včerajšnji vzpon na Paški  Kozjak   ni bil  ne vem kako naporen . A ker sva že na začetku leta sklenila , da ne bova pretiravala s pohodi in bova hodila toliko, kot bo nama počutje dopuščalo od začetka bolj kratke ture in počasi. pa da ta mesec ni važno koliko narediva k ampak da  se maksimalno pripraviva na pomlad in poletje. Ampak  pohod   na Paški Kozjak  je naju poleg  dobrega počutja  še okrepil .Tako da sva včerajšnje  jutro izkoristila za obisk Škalskega jezera po razširjeni poti. Kajti pot je ravno dovolj dolga,7 km ,ter razgibana za ohranjanje kondicije pa še  za močnejše mišice, malo  ravnine pa klanec pa spust . Ja ni da ni in poti je res veliko izbereš pač tisto , ki ti je všeč, ali pa greš enostavno nekaj krogov! Poznam nekaj pohodnikov, ki naredijo po več krogov okoli jezera. Sva dejala da spet pridobiva moč , kolikor pač  jo je  praznični december izčrpal oziroma  nama, ta bolj kot ne ležerno december odvzel,  hm kljub temu , da sva naredila 140 km , je praznovanje bolj naporno kot pohajanje po naravi. 

Rdeča jutranja  zarja nad  Kožljem, je sicer nakazovala soncem dan, a nekako soncu do druge ure ni uspelo se izviri iz objema sivih oblakov. 

Kot je že klasika zadnje čase  hodiva najraje skozi borov gozd pod Poseko. 

Tu in tam ledena pot, ampak če imaš obute nedrseče čevlje ni panike za padec. Seveda pa je treba tudi paziti jam stopiš. Previdnost nikoli ni odveč.

A tukaj je  že  nama pogled poiskal hrib, nad katerim naju bo vodila pot., nad Škalskim jezerom, ki pa je naju je presenetil z ledeno ploskvijo po vsem jezeru. Ko sva pred tednom dni bila tukaj je bil samo delno pokrit z ledom

Tudi otoček sredi jezera je bil ujet v ledeni objem, tako kot je bil na zahodni strani, a tu in tam se še vidi da je led zelo tanek 

Pogled proti vzhodu in gradbišču je tokrat bil res spokojen. Del cestišča priključka  ceste na Koroško je tu dokončan, delo se nadaljuje v predoru. 

Tokrat sva srečala samo dva pohodnika. Ja hladno je in bilo ampak vsaj ni bilo gneče. 

Hitela sva naprej po klancu nad katerim je. Lepo urejeno počivališče 

Ma saj ne da bi morala počivati, ampak tako iz navade, pa e je že počivališče, da ne bo samo sebi namen, se vedno ustaviva tukaj. Spijeva čaj, ali kak drug vroč napitek, ja dobro dene v teh hladnih jutrih

Pač si popestriva pot. Ugotovila sva da pohajanje naokoli ni samo hoja,  ampak  tudi dragocen čas, ki ga izkoristiš za pogovor opazovanje okolice, pokrajine, ki se posebno v naši dolini res hitro spreminja. Pa še nasmejiva se lahko ob smešnih pripombah eden drugega. Ja lepa  pestra so najina pota. 

Je kar hladno zato si vedno podloživa tri črke, da se ne prehladiva. Včasih v mojih mladih letih so vedno dejali :CITIRAM. - Ne sedi na mrzlem, da ne boš dobil volka v rit. Konec citata. No vem kako to se občuti, ampak ne vem od kod ta prispodoba.

Rada imava planjave. Naša dolina je kot Velika skleda naokoli jo obkrožajo  razni vrhovi. A če greš malo više se ti odpre pogled daleč naokoli. Seveda mora biti vidljivost dobra. Tokrat ni bila, kakšna razlika od prejšnjega dne na Paškem Kozjaku. 

A toliko je še ravno bila vidljivost dobra, da sva lahko videla da tudi pri cerkvici sv. Jakoba  nad Velenjem leži sneg.. 
Zelo približano. 

Pohitela  sva naprej se zadnji pogled na počivališče in v ozadju zelo zoomirano vrh Paškega Kozjaka na katerim sva bila dan lrej

Lepo kopna cesta je naju vodila mimo Škal kjer sva od daleč videla cerkvico sv. Jožefa, ki je nadomestilo staro cerkev, ki se je ugreznilo zaradi izkopavanje lignita

.

Midva sva pred kozolcem zavila levo, Od tu se vidi lepo Velenjsko jezero. 

A najina pot je sla naokoli proti Škalskemu jezeru,  a z zahodne stra

Čudovita  mlada kužka Bela je naju očarala na poti 

Na Jezerski zaledeneli ploskvi so mladi preizkušali trdnost ledu. Sva dejala upajva da be bodo preveč uživali. Ne bi bili prvi ki je izginil pod ledeno ploskvi jo za vedno. 

Na desno Velenjsko jezero brez ledu

na levo ledena belina

Včasih ko so bile še tiste prave zime je led bil res debel in so  se drsali na njem. Za sedaj pa dvomim , če je primeren za kake piruete in skoke.

a midva sva spet zavila na levo mimo ribiške koče, ter  se nato priključila poti kjer sva zjutraj krenila na desno in se po isti poti vrnila domov. Res zadovoljna okrepljena z energijo ter  zavestjo, da sva spet naredila nekaj dobrega za svoje počutje, da je to več vredno , kot ne vem kako bogastvo, notranje zadovoljstvo in sreča da še zmoreva. Pa da nama zdravje še kolikor toliko služi. Ja res pa je da je treba delati tudi na tem, pa seveda da se vse spet počasi obrača na bolje.. 

Naj ostane tako.

P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA - Dolga doba, ali pa tudi ne ..

Razmišljanje o tem in onem ..O praznovanju, 

obletnicah , 

počutju ,  

vzponih in ranljivosti ,ter analiziranju poti, poti zlatih  jesenskih dni  življenja . 

O čudovitih poteh , ko ti zastane korak, ko kljub vetru čutiš kako ti dobro dene ta mrzel piš, da ti čisti, izpira   notranjost pomehkuženo in umazano ,od tega ponorelega sveta ,  da čutiš da si spet eno z naravo. 

Prvo naj velja  prav za vse SREČE  POLNO ZDRAVJA ,TER SEVEDA VSAKEMU SE NAJ IZPOLNIJO TISTE STVARI, KI SI JIH ŽELIJO , KI JIH  NAJBOLJ OSREČIJO-

Torej  staro leto se je poslovilo z njim vse, slabo in dobro, kar nas je  razveseljevalo , naj ostane v spominu ,ostale slabe stvari  pa  je najbolje , da jih čimprej  prekrije pajčevina pozabe. Vsega je bilo kar precej . Mesec november je bil zelo aktiven. Prehodila sva 141km , planirala pa 80.km .V začetku meseca sva dejala ,če uspeva toliko sva lahko zadovoljna. Veliko km sva naredila po  naši dolini okoli Škalskega jezera , po razširjeni poti , pa seveda Lisca,  po Pastirčkovi poti , kjer hodiva že nekaj let , je tradicija , a o tem drugič.... 

No leto ,ki se je izteklo je za naju bilo po eni strani zelo pestro , kljub oviram in , ter prilagajanju bilo polno vsega . .Od pohodov  , obiskov narave ki je že nekaj časa  najin stil  življenja pa seveda uživava v najinih zlatih letih jeseni.  

Ampak , lanski konec  leto ,prav za prav že meseca novembra, sva pričela s praznovanjem.  In to 29 novembra, ko je bil še v naši stari državi praznik dan republike, ki se je veliko bolj praznovalo, pa naj vsi tisti, ki pravijo da ni bilo lepo , rečejo kar hočejo. Da ne bo pomote nisem jugo nostalgik samo povem ,kako je bilo takrat! .Veliko več je bilo druženja , radosti ,veselja med prijatelji sorodniki tiste pristne domačnosti veselja, ne a tako kot sedaj nestrpnosti zapiranju vase..

 Pa tudi ŽAL, malo kdo ve ,oziroma je malo kdo pravilno odgovoril  novinarki ,kaj praznujemo  26 decembra ob  dnevu  samostojnosti    in enotnosti.  No po drugi strani pa je tako , da tako neenotni, kot smo sedaj še ne vem, če smo bili kdaj. No to tako moje  vmesno razmišljanje. 

Torej 29 sva sva praznovala 60 obletnico,  ko sva  se   prvič  spoznala  , ko se je zaiskrilo tako močno da sva se , na božič, čez tri tedne  že   poročila, hah na božič ja, takrat ni bil dela prost dan, pa ker  so bili drugi termini vsi zasedeni.. Ob petih na magistratu ob šestih v cerkvi. Zadnja  sva prišla na vrsto.

Ja  takrat so se ljudje veliko bolj poročali, kot dandanes, ko večina živijo na koruzi in to  brez koruze  ha ha ha, 

Ja dolga doba, ali  pa tudi ne, hm včasih imam vtis, da sploh ni bilo življenja pred letom 1965 , ampak , ko se malo poglobim v spomine je bilo tudi takrat zeloooo pestro in slikovito. No  za božič  smo malo po praznovali, a bolj skromno, v ožjem krogu.. Ne marava ne vem kakega velikega pompa,  že od nekdaj. Ker veliko kje veva , da so se tako na veliko,  poročili , čez nekaj časa pa je šla tako imenovana ljubezen rakom žvižgat. No midva še  vedno  z veseljem  vztrajava,  še vedno žari sicer malo bolj umirjeno, tako da se ravni  ne opečeš ha ha , ampak tako blagodejno greje , no včasih seveda tudi zažari   v podpori eden drugemu  v ljubezni veselju do življenja ,v  medsebojnem uživanju Matere narave, ki naju oba osrečuje in naju pomlajuje . Oh veliko vsega je bilo , usklajevanja ,kompromisov , ja se je iskrilo , ampak predvsem  spoštovanja in spoznanja , da ni prav nič samo umevno , da je treba tudi kot vse v življenju, tudi v zakonu  razmerje negovati. Poslušati eden drugega, pa seveda da vzameš človeka tak kot je. Veliko kdo pozabi zakaj se je poročil/a, zakaj se je zaljubil/a . Če tega ne pozabiš sploh ni panike. Prav za prav se nama  bi morda zdelo samoumevno, da lahko še praznujeva to število, še kolikor toliko pri močeh ,ampak bi bilo morda ti to slišati  prevzetno. Kajti veliko je vlaganja  v  zdravje , v počutje  odnose , pa seveda optimizem, da še kljub letom veliko  zmoremo. So malenkosti morda  na videz nepomembne ,  Kot pravijo Jing in Jang . 

Ampak , kot je vsak človek zgodba zase ,tako  sva tudi midva .Veliko hudega ,težkih stvari sva doživela, veliko ne po svoji krivdi, a je naju tako prizadelo,  a to je naju še dodatno povezalo. Zavest da  ceniva to , da   imava  eden drugega .Naj bo še nekaj časa tako, da bo ostalo veselje do življenja pa zdravje, to je pač še dodana vrednost . a kot vsa živa bitja se oba zavedava da je vse minljivo, tudi  midva ...

No pa  še v pozdrav novemu letu 2026.

Kako so hitro minili ti meseci in že smo zajadrali v nov leto 2026-. Kot vsako leto  v začetku leta komaj čakam da mine prvi teden. Itak se prazniki ,ki se pričnejo pri nama pričnejo že novembra nategnejo iz decembra  še v mesec januar , do svetih     treh   kraljev- Nimam rada meseca januarja, Najbrž zato, ker vsak začetek leta mi EMŠO natipka višjo še dodatno  številko  zraven moje letnice.. -Letos pa je vse to vseeno še bolj obremenjujoče. .Kajti kar nenadoma se je ob številnih voščilih  prijateljev  ob dobro "namernih" željah, s pripombo, da sedaj ko sem  prekoračila to magično mejo da sem lahko srečna in zadovoljna , da lahko še hodiva naokoli, se je  kar  nenadoma od nekod vame priplazila  grenka misel, misel, da je sedaj konec vsega  in namesto evforije , da sem lahko to dočakala ,me je zajel tak pesimizem, ja če ti nekdo pere kar naprej glavo se ti lahko spere velik del optimizma in kar čakala sem da vstopi  črno, ali belo oblečena žena  Matilda s koso  , o tem se ne morem prav odločiti, mi smo včasih dejali bela žena, sedaj jo pa na spletu vidiš večinoma v črnem. ..Kakor koli pesimizem, ki je do sedaj bilo  za mene popolnoma neznano počutje.. Pa še vreme je bilo tako žalostno oblačno ali dež oziroma sneg. Ampak kot je z vremenom  za dežjem pride sonce, le čas rabi eno in drugo, tako sem se seveda tudi jaz pobrala. Je pa trajalo do tega tedna ..Vrnil se je smeh dobra volja, veselja do pisanja in hobijev ko jih je kar veliko a sem ta čas izgubila zanimanje za  njih. In kdo mi je pomagal, itak narava. Že sprehodi v parku so pokazali izboljšanje.  

Že pogledi na vrhove okoli naše doline so bili pravi balzam za oči in dušo.

Danes pa sva se odločila  da startava s pohodi  malo više . Kot že 14 let greva vedno na naš Šaleški Triglav. Navadno greva takoj po novem letu a tokrat res z zamikom

sva pa bila nagrajena s prekrasnim razgledom  na našo dolino in bližnje in daljne vrhove.

Pašški Kozjak  1108 m 

Sonce modro nebo , božanski razgledi Snega toliko kot že dolgo ne.

v prekrasnem sončnem vremenu na vrhu pihalo res močno 

Lepo je ,ko se v dušo naseli mir, ko lahko zadihaš  sproščeno, ko veš da brez kriz ni spoznanja , koliko smo močni da jih premagamo. Sicer pa vsi vemo da nič ni večni tudi mi ne ..Pa  ta leta  sploh niso slaba...

Torej gremo naprej po novih poteh in  tu in tam po starih sledeh.

p.p.